Klemen Slakonja si ustvarjanja ne predstavlja brez partnerke Mojce

O njem na veliko govorijo, ko mu uspe, pa tudi marsikatero bridko in privoščljivo sliši, ko ne gre vse po načrtu. A se ne da ... Vstane in gre naprej. Znan po tem, da o svoji zasebnosti ne govori, me je na pogovoru presenetil. Brez maske, Klemen tak, kot je: sproščen, zgovoren in predvsem vizionar, ki kakor veter v jadra lovi ideje. Tudi med klepetom ob čaju se jih je porodilo kar nekaj. O koncertnem projektu, kandidaturi na volitvah, meditaciji, Ljubljani in receptu za ljubezen je tekla beseda.

V SiTi Teatru pripravljate koncert, in sicer glasbeno komedijo presenečenj z naslovom Glasba v teatru – teater v glasbi. Razkrijte nam kaj več, za kaj gre?

Gre za letni koncert Big Banda RTV Slovenija. K sodelovanju me je dirigent Lojze Krajnčan povabil že lani, a se nam žal ni izšlo. Letos ovir ni bilo in sem povabilo z veseljem sprejel. Z Lojzetom sva doživljala prave možganske nevihte idej, ki jih bova združila v pester in zanimiv paket slovenskih popevk, sodobnih hitov, mojih pesmi ... Pri tem ne bo šlo za preoblačenje v like, predvsem bom pel s svojim lastnim glasom, bom pa vse skupaj začinil tudi z imitacijskimi vložki. Vsekakor se obeta zanimiv večer, ki ga bomo morda celo ponovili, saj so vstopnice že razprodane.

Imate tudi sicer v življenju radi presenečenja?

Rad imam presenečenja, naj bom tisti, ki preseneča, ali tisti, ki je presenečen. Oboje je lepo. Sploh pa je lepo, ko te preseneti življenje samo. Tega si žal pogosto ne pustimo, marsikdaj celo ne opazimo, ker živimo iz dneva v dan v istem ponavljajočem se vzorcu. Naš včeraj je podoben našemu jutri. Lepo je osvoboditi se tega in se prepustiti življenju, da te sploh lahko preseneti. Mene je nazadnje presenetilo s tem koncertom, saj se mi pred kratkim še sanjalo ni, da bi imel čas za kaj takega. No, zdaj ga imam. Lani sem bil še ujetnik časa. Letos ta ni več moj gospodar. Jaz sem gospodar časa.

Ste imitator, voditelj, pevec, igralec, pisec, scenarist ... Katera vloga vam je najbližje oziroma največji izziv?

Težko bi se odločil, saj gre za združevanje različnih talentov, ki se pri projektih povežejo v celoto. Res pa vse bolj opažam, da je velik del mene predvsem glasba, ki 'buta ven' na vseh področjih, ki se jih lotim.

Ko sva ravno pri glasbi ... Katera zvrst vam je najljubša in ali ste kdaj bili del kakega benda?

Moj glasbeni okus je zelo širok in odvisen predvsem od trenutka, obdobja. Kot otrok sem, priznam, poslušal vse od Backstreet Boys do Red Hot Chili Peppers. Seveda sem si kot najstnik želel biti del benda, doma v sobi sem se vživljal v vlogo pevca, ki polni stadione. Mogoče se te poti v realnem življenju nisem lotil, ker si ne želim peti zgolj poslušljivih, banalnih pesmi o ljubezni. Na glasbeno pot tako ne bi šel za vsako ceno, se mi pa mogoče počasi kristalizira slika, o čem bi lahko pel.

Veliko tudi pišete, predvsem scenarije in tekste za svoje nastope. Ali zmotno sklepam, da vam je bila slovenščina oziroma igranje z besedami poleg glasbe v šoli med ljubšimi predmeti?

Imate prav. Slovenščina mi je bila zelo ljuba, sploh slovnica. Tudi brez glasbe ni šlo, čeprav nikoli nisem igral inštrumentov. Sem se pa pred časom lotil učenja kitare prek interneta in zdaj podobno tudi klavirja. No, pa angleščine in športne vzgoje ne smem pozabiti. Še danes obožujem šport, zlasti košarko. Tu najdem še neizživeti del sebe, zato za zdaj to pomanjkanje nadomeščam s podrobnim spremljanjanjem naših zlatih fantov, z Goranom Dragićem in Luko Dončićem na čelu.

Večina vlog, v katerih vas vidimo in v katerih požanjete največ odziva, od vas zahteva veliko kreativnosti, idej. Na drugi strani pa je poklic igralca, kjer morate slediti viziji režiserja. Vas to kdaj duši kot ustvarjalca po duši?

Seveda si kot igralec ujet v režijski koncept, vendar imaš del prostora, kjer lahko izživiš nekaj kreativne svobode. Res pa je, da mi projekti, pri katerih sem avtor ali vsaj soavtor, sorežiser in še veliko drugih so-jev, ponujajo še več svobode. (smeh)

Kdo je za vas največji igralec v slovenskem prostoru, tako v profesionalnem kot v prenesenem pomenu besede?

Premoremo veliko odličnih igralcev. Lani smo izgubili dva (G. Tič in J. Šugman, op. ur.), ki sta nenadomestljiva. Kar pa igralce v prenesenem pomenu, pa ne želim zapravljati svoje energije za stvari, na katere nimam vpliva, in se v ta razmišljanja sploh ne vpletam več.

Kako pa gre to z roko v roki z vašimi družbenokritičnimi tematikami, ki se jih lotevate v svojih projektih?

V bistvu je šlo, pa ne gre več enako. V zadnjem času sem ugotovil, da se je najbolje ukvarjati s sabo. Šele ko bomo pomirjeni s seboj, bo svet lepši. Treba je stremeti k spremembam in gledati naprej v svetlo prihodnost, ne v odseve preteklosti. In predvsem začeti pri sebi tako, da si nastavimo ogledalo, kot je v pesmi Man in the mirror pel že legendarni Michael Jackson.

Zagotovo trenutno v Sloveniji obstaja katera od situacij, ki bi ji lahko pripisali pomen gledališča, in vas nervira oz. ne pusti ravnodušnega?

Lani se mi je zgodilo, da so mi med prebiranjem pravljic sinu začele pred očmi izginjati črke. Ko sem šel to povedat Mojci, sem videl samo polovico njenega obraza. Sledil je glavobol. Šel sem na preiskave, ki so pokazale, da gre za migreno z nekim predmigrenskim stanjem. Takrat sem rekel stop. Prišel sem na točko svoje poti, na kateri sem se začel spraševati o smislu vsega skupaj, ujel sem se v občutek nemoči. Nastopil je čas, da nekaj spremenim, in nehal sem se obremenjevati s stvarmi, ki me ne zadevajo. Uteho sem našel tudi v meditaciji, začel sem se posvečati sebi in v življenju našel drugo širino. Kar me je še pred letom dni spravilo iz tira, gre danes mirno mimo mene.

S tem sem želela, da malo namignete, kdo bo vaša naslednja tarča v morebitnem novem videospotu ...

Začel sem z imitacijami slovenskih likov. Ko me to ni več zanimalo, sem prešel na tuje. Po Angeli Merkel sem premišljeval še o liku turškega predsednika Erdogana in severnokorejskega voditelja Kim Džong Una, a trenutno ni prave vizije, kar pa še ne pomeni, da je v prihodnje ne bo. Puščam priprta okna in vrata, da vidim, kaj bo življenje prineslo. Morda namesto imitacije kar kandidaturo za predsednika na naslednjih volitvah. (smeh)

Nekoč ste dejali, da se ne bi preselili v tujino. Kaj vam je v Sloveniji tako všeč, da vas ne žene v svet?

To sem rekel takrat, ko sem se še omejeval, je pa dejstvo, da sem rad v Sloveniji, kjer imam urejeno družinsko življenje, in predvsem imam rad Ljubljano. Čeprav sem otroštvo preživel v Brežicah, sem v glavnem mestu našel sebe. Čutim njegov utrip in odprtost, ki jo ponuja. Z družino radi zaidemo tudi na Primorsko, morje mi daje občutek brezmejnosti. Morda pa kdaj tudi tujina. Se prepuščam.

Vse bolj priljubljeni so tudi solo stand up nastopi. Si lahko obetamo tudi kakšnega vašega?

Približek temu je bil prizor v predstavi Kralj Ubu, kjer sem imel krajšo izpoved z elementi stand upa. Približki so biti tudi v mojih oddajah, a to še vedno ni bilo to, kar stand up je, tam je šlo predvsem za način vodenja. Glede na to, da še nisem izživel niti glasbe niti stand upa, pa mogoče lahko naredim pojoči stand up. (smeh)

Kakšen humor vam je najbližji in kdo je za vas najbolj zabavna oseba v Sloveniji?

V mladosti sem se ogromno nasmejal Seinfeldu, s katerim se je pravzaprav pri meni vse začelo. V predstavi Kralj Ubu pa je Zrnec dokazal, da zna besede, ki bi sicer, če bi jih govoril kdorkoli drug, zvenele naravnost grozljivo, povedati tako smešno, da ti začnejo solze liti v potokih. Že v gimnazijskih letih mi je bil navdih s tistimi legendarnimi viktorji, kot soigralca pa ga imam še toliko bolj rad.

Bliža se Ema. Je Evrovizija še to, kar je bila, oz. ali ste to kdaj zasebno sploh spremljali ali je šlo bolj za službeno dolžnost?

Že kot otrok nisem zamudil niti ene Evrovizije. Ker je glasba del mene in morda tudi zato, ker sem bil takrat še tako 'nedolžen', kar se televizijskih izkušenj tiče, sem se pri vodenju svoje prve Eme leta 2011 počutil kot doma. Nobeno leto mi zato ni vseeno, kaj pošljemo v ta cirkus. Na Evroviziji vedno zmaga v celoto zapakirana zgodba. Tega žal do zdaj še nismo imeli. In dejansko sem se pozabaval z mislijo, da bi šel na Evrovizijo tudi sam. Mogoče pa res, ko le dobim vizijo, kako neko zgodbo zapakirati v celoto.

Včasih imam občutek, da so bolj kot dobra ideja pri projektih pomembni dobra reklama, piar, zveze. Se kot prekaljeni maček strinjate?

Vse to je pomembno, a še vedno najbolj verjamem in stavim na moč vizije.

Občasno se umaknete. Gre za ustvarjalni umik in polnjenje baterij ali premišljeno potezo, da se vas gledalci in javnost ne naveličajo?

Tudi jaz se naveličam samega sebe v določeni vlogi. Klemen pred kamero ni isti, kot je Klemen v vsakdanjem življenju. Gledalci začutijo, ali si z glavo in s srcem pri stvari. Npr. vodenja NLP sem se hitro naveličal, a sem bil pogodbeno vezan; Ema je bila prelomnica, ki mi je odprla veliko vrat; v oddaji Zadetek v petek sem si naložil preveliko breme; videospoti so bili moja rešilna bilka. A vsaka pot ima svoj konec. Pomembno je, da se ne omejuješ.

Kdo je vaš največji kritik in kdo občudovalec?

Ustvarjanja si ne znam predstavljati brez moje Mojce, ki je moja največja kritičarka, po drugi strani pa tudi občudovalka. Moje ideje in vizije zna zelo dobro nadgraditi, iz mene vedno izvleče najboljše.

Prizadevate si, da zasebno ostane zasebno. Zakaj postavljate to strogo mejo?

V medijski svet sem vstopil mlad, naiven in nekateri so to izkoristili. Najprej se fotografiraš za neki navidezno pozitiven intervju, potem te iste fotografije uporabijo za nepreverjeno zgodbo, ki te blati. To me je takrat precej prizadelo, pa tudi naučilo hkrati. Moral sem postaviti mejo in se naučiti reči ne.

In kateri stvari v življenju še danes, ko ste to življenjsko šolo dali skozi, najtežje rečete ne?

V resnici nobeni stvari ne bi smeli težko reči ne. A lažje je govoriti kot to storiti. Še vedno se učim, tako kot vsi. Najtežje rečemo ne stvarem, ki nam v življenju dajejo navidezno finančno varnost, četudi globoko v sebi čutimo, da tega ne želimo početi. Če se zavedaš in zaupaš, da vse stvari pridejo ob svojem času, je tudi ta ne lažje izreči na glas.

Kaj je recept za uspešno zvezo?

Mogoče medsebojno poslušanje na vseh ravneh, ne samo na površinskem. Da si pripravljen skupaj s partnerjem rasti, za seboj puščati stare vzorce in se prepuščati novim, drugačnim občutkom. Čeprav je včasih težko, ker moramo stopiti iz svoje cone udobja.

Kakšni so vaši načrti v letu 2018?

Trenutno sem predvsem v pripravah na koncert. V Drami bom namesto Jerneja Šugmana odigral vlogo župnika v Hlapcih, kar bo velik izziv, saj se s strahospoštovanjem zavedam, da bom obul velike čevlje v vseh pogledih. Njegova veličina je bila neizmerna. Z menoj bo to povsem drug lik in tako tudi nova predstava. Nato pa bo življenje že obrnilo katero od novih poglavij. Pomembno je, da ne obstanemo na mestu, ampak sledimo potem, ki nas vodijo naprej. 

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec