Klemen Janežič: Mladi vinar v vlogi ruskega grofa

Klemen Janežič: Mladi vinar v vlogi ruskega grofa (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
22. 1. 2016

Naj bo Martin v Usodnem vinu ali pa grof Vronski v novi predstavi ljubljanske Drame, Ani Karenini, se igralec Klemen Janežič odlično znajde tako v vlogi neodločnega mladega Rozmana kot zapeljivega osvajalca.

Pred premierno uprizoritvijo, ki na slovenske odre vnovič prinaša eno izmed največjih ljubezenskih zgodb ruskega realizma, smo mladega igralca povabili na kavo, kjer nam je razkril tudi svoj pogled na ljubezen.

Story: Zgodba slika prepovedano ljubezensko zvezo med mladim Vronskim in že poročeno Ano Karenino. Zakaj ste se odločili, da se prelevite v kožo čednega grofa?

Ko ti pride nasproti projekt, kot je ta, preprosto ne smeš razmišljati. Priložnost, ki se mi je ponudila v Drami, je neverjetna, zato na to, da ne bi sodeloval, sploh nisem pomislil. Tudi roman ima ogromen pomen v svetovni književnosti, sodelavci, ki so pri projektu, pa so dodaten plus.

Story: Z romanom ste se verjetno srečali že v srednji šoli?

Seveda, vendar sem ugotovil, da sem prebral le prvo knjigo, druge žal ne. Sem pa jo zato zaradi pomanjkanja časa preletel zdaj. Prek dramaturških razčlemb in drugih osebnih predpriprav smo imeli vsi udeleženi močan vpogled v zgodbo.

Story: Mladi ponavadi niso preveč dovzetni za branje ruskih klasikov.

V srednji šoli mi je bila najbližja dramatika absurda, npr. dela Samuela Becketta, in ne romaneskna zgodba Tolstoja. Zelo rad berem, vedno sem. Sam sem zgodbo že takrat občudoval, saj je resnično odlična.

Story: Neizmerna ljubezen, strast, prepovedana zveza ... Kaj pa je vas v romanu najbolj navdušilo?

Na eni strani ta srečna ljubezen, ki se čez sekundo prevesi v samodestruktivnost, ki se nabira v Ani. Prav zato je strast pomembna komponenta celotne predstave. V njej dosledno sledimo zgodbi Vronskega in Ane Karenine, zaradi obširne zgodbe pa na stranski tir postavimo Kitty in Levina, ki ga v predstavi ne omenjamo. Meni pa je izredno zanimiv, kot mali človek z velikimi mislimi. Že ko sledimo glavni zgodbi, je materiala ogromno, z drugim pa bi bila čisto preveč obširna za uprizoritev.

Story: Vendar ste poudarili nekatere druge pomembne karakteristike.

Zanimivo se mi zdi, koliko pozornosti je režiser Dušan Jovanović posvetil emancipaciji in enakopravnosti žensk. Po njegovem mnenju namreč še vedno niso deležne prave enakopravnosti. Prav zaradi tega je zanimiv Anin lik, ker opozarja na različen položaj ženskega in moškega lika ter pogleda družbe nanju. In to se še kako čuti tudi v sedanjosti. Ne gre za pravice, ki so jih ženske skozi zgodovino pridobile, temveč za arhetipe, ki se skrivajo v posamezniku. Ti se pa niso tako močno spremenili. Zato še danes čutimo razliko.

Story: So tudi te razlike in obsojanje družbe po vašem mnenju krivi za končni razplet romana?

Ana gre proti koncu že v ekstremno žalost, saj je vse dni sama doma, od hčerke Ani se povsem oddalji. Vronskega obtožuje, da ji ni zvest, da je do nje sovražen, hkrati pa brez njega ne more živeti. Prisotni so velika nizanja dobrih in slabih počutij, zato s Polono preigravava različne scenarije soočenja dveh ljubimcev, ki se imata resnično rada. Vendar v tem primeru očitno le ljubezen ni dovolj.

Story: Kaj pa imate vi skupnega z zapeljivim grofom Vronskim?

Brke! (smeh) Seveda podobnosti so, Vronski je mlad, poln energije in prostor, v katerem se znajde, dobro obvladuje. Predvsem se mi zdi, da si nihče izmed naju ne more pomagati, kadar nama kdo zleze pod kožo. Vronski bi lahko ogromno napredoval, vendar se odloči za Ano. Tudi sam bi se v tem primeru bil pripravljen marsičemu odreči zaradi partnerice.

Story: Ana Karenina in grof se zaljubita na prvi pogled. Ali sami verjamete v to?

Seveda, saj obstaja več vrst zaljubljenosti, vendar se mi zdi, da se ta dva brezmejno privlačita. To je najbolje vidno v prizoru s plesom, kjer s Polono pleševa tango. V tem delu jima je vseeno za vse druge, ne menita se za okolico. Zaljubljenost na prvi pogled - se popolnoma strinjam, vendar bi rekel, da si lika resnično zadišita. Zaljubljenost pride s tem kontaktom pri plesu, po njem si ne moreta več pomagati.

Story: Omenili ste tango. Ste izkušen soplesalec ali pri plesu hodite po soplesalkinih nogah?

Ah, kje pa! Štiri leta sem treniral latinskoameriške plese, zdaj pa na akademiji zaključujem magisterij na temo umetnosti giba. Koreografija me zanima, saj s telesom lahko sporočiš marsikaj. V predstavi se mi zdi, da se s plesom gledalce da še bolj prepričati kot le z besedo.

Story: Kaj v predstavi pa vam še v največji izziv?

Stati na odru s Polono Juh. (smeh) Predvsem si želim, da nama s Polono uspe pričarati to magijo oz. kemijo, ki jo bodo med nama občutili tudi gledalci.

Story: Ste vedeli, da je Tolstoj v svojem času veljal za velikega ženskarja?

Menim, da moraš resnično imeti izkušnje, če želiš opisati tako veliko ljubezen, kot je v romanu. Zame je ogromen umetnik in eden izmed največjih književnikov. Ne dvomim torej, da je s svojimi čari omrežil kar lepo število pripadnic nežnejšega spola.

Story: Ali tudi vi radi letate s cveta na cvet?

Niti približno ne! Trenutno sem v zvezi in sem zelo srečen, tako da sploh nimam besed. Nikoli ne bom pozabil, ko se je domov vrnila moja starejša sestra, popolnoma objokana. Meni ni bilo nič jasno in takrat mi je rekla: "To fantje delate puncam!" Tega nikoli ne bom pozabil. Ne letam s cveta na cvet, trenutno je premrzlo. (smeh)

Story: Med Ano in grofom je očitna tudi precejšnja razlika v letih. Kakšno pa je vaše mnenje o tem?

Meni se zdi nadvse dobrodošla, tudi moja punca je malo starejša od mene. Za zdaj se ta razlika v letih super obnese. Očitno potrebujem štiri leta starejše punce. (smeh)

Story: Kako pa vas dekle lahko pritegne?

Punca mi mora dišati in me privlačiti. Poleg tega mora biti odlična sogovornica in partnerica za preživljanje prostega časa. Privlačijo me preprostost in razgledanost pa seveda normalnost. Punca je lahko res luštna, a če z njo ob zanimivem pogovoru ne morem spiti čaja, potem nimam česa početi.

Story: Pred kratkim ste končali snemanje prve sezone nadaljevanke Usodno vino. Se raje znajdete na odru ali pred televizijskimi ekrani?

Na odru sem bolj domač, ker imam tudi več izkušenj, ampak glede na obsežnost nadaljevanke sem tudi pred kamero kar močno nadoknadil. Pri Usodnem vinu smo na snemanjih nadvse uživali, kar je bilo vidno tudi v nanizanki. V gledališču pa se prav tako odlično razumemo, povezovanja pa je zaradi trajanja vaj še toliko več.

Story: S kom imate več skupnega: z grofom Vronskim ali Rozmanovim Martinom?

Kaj pa, če bi obstajal grof Martin Vronski?! Hecam se. Mislim, da imam več skupnega z Vronskim, saj je Martin preveč neodločen zame. Takrat je moj ego nadvse trpel. Kako lahko dekletu (Nini Dolinar) rečeš, da jo ljubiš, čez deset minut pa se zaročiš z drugo - Karin?! Ko sem prebral, kaj bom moral narediti, sem se prijel za glavo. Medtem ko mi je blizu odnos Vronskega do Ane. Odločitev za ljubezen in enega človeka, ne glede na vse!

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story03/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 03/2015

Story 03/2015, od 14. 01. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri