Katarina Mala: "Vsak dan sem bolj zaljubljena"

Beseda izhaja iz grščine, njen osnovni pomen pa je 'ženska, ki služi'. Slednja nam je pojasnila, da se od nekdaj potrjuje, da ženska pri porodu potrebuje žensko energijo in tiho podporo. Prav doule pa imajo znanje o fiziologiji in psihologiji poroda, znajo stati ob strani porodnicam v ključnih trenutkih, predvsem pa so jim psihična in čustvena podpora.

Story: Kako ste dobili idejo za doulo?

Nisem tip ženske, ki pretirano verjame v alternativne postopke, sploh ko pride do resnih bolečin ali bolezni. Če imam glavobol, vzamem analgetik. Ampak pri porodu sem si želela biti brez vpliva močnih opiatov in analgetikov, želela sem pač imeti nadzor nad seboj in dogajanjem. Ugotovila sem namreč, da četudi ženske marsikaj pozabijo, si porod otrok zapomnijo vse do smrti. In to do podrobnosti natančno. Že v domačem okolju sem slišala nekaj pretresljivih zgodb in takrat sem ugotovila, da moram za preprečitev slabe porodne izkušnje narediti veliko že sama in se pripraviti vnaprej.

Med nosečnostjo sem se dobila s prijateljico, ki mi je svetovala, naj si omislim doulo. Ko mi je razložila, kaj to pomeni, sem bila sprva skeptična, potem pa sem se le dobila z Nino Jenštrle, ki je ena izmed najbolj poznanih doul pri nas, in po pogovoru z njo sem se navdušila nad idejo, da bo pri porodu ob meni še ena ženska. K njej sem hodila na predporodne priprave, vzporedno pa še v porodnišnico, v šolo za starše, in lahko rečem, da sta bili obe izkušnji kot noč in dan. Pri douli sem se poučila o vseh možnostih poroda, predvsem sem izvedela, kaj lahko pričakujem, do kam lahko sežejo moje želje in kaj smem ter imam pravico zahtevati. Ugajalo mi je, da imam širok vpogled v neko meni popolnoma neznano situacijo. Žal na šoli za starše izveš le osnove, veliko se govori o ozkih bolnišničnih metodah. Škoda, res škoda. Že sosednja Avstrija je glede tega mnogo bolj napredna. Na pripravah pri douli sem npr. izvedela, da mi ni treba biti nujno na postelji, na hrbtu, v določeni pozi ali v prisilnem in formalnem medikaliziranem postopku.

Prav zato sem se odločila roditi na Jesenicah, ker tam upoštevajo tvoje želje in hkrati dovolijo dodatnega spremljevalca. Poleg sebe sem tako imela Roberta in doulo, kar mi je izredno ustrezalo. Moškim zna biti med tem, ko doživljaš močne popadke in si v hudi agoniji, težko, sploh če to traja ure in ure. Sicer se je Robert odlično držal, bil v krasno podporo, ampak jaz sem se v tej ženski vlogi in izjemni izkušnji rojevanja na čisto drugi ravni povezala ravno z doulo. Lahko rečem, da je bilo prav lepo. Za vse tri je bila to posebna izkušnja.

Story: Kakšen je bil vaš porodni načrt in kako ste vedeli, kaj zahtevati?

Porodni načrt je svetovala doula, danes pa že ogromno mamic napiše porodni načrt za primer vseh nepredvidenih situacij. Na približno dveh straneh napišeš svoje želje; na primer, ali želiš, da ti v žilo vstavijo kanal ali ne, ali želiš temo, koliko ljudi naj vstopa, ali želiš glasbo, ali želiš protibolečinska sredstva, kaj narediti v primeru komplikacij itd. Pri meni bi bil porodni načrt res nujen, že zaradi omejene komunikacije osebja z Robertom. Sicer pa nisem imela nobenih težav ravno zaradi prisotnosti Nine, ki je z Robertom ves čas komunicirala v angleščini, tudi dr. Sredanovič se je izjemno izkazal in Robertu pojasnil, zakaj predlaga carski rez.

Story: Česa vas je bilo pred porodom najbolj strah?

Najbolj me je bilo strah bolečine in potem sem dobila dvojni odmerek zaradi silnih bolečin v hrbtu. Vmes so mi dali opiat, ampak mi ni niti malo pomagal. Pozneje sem izvedela, da zaradi pritiskanja otroka na tisti del hrbtenice ne bi prijel noben opiat ali analgetik. Vem, da za otroka ni bilo dobro, da so mi dali opiat, a sem potrebovala nekaj za psiho, da bi lahko šla naprej. Fizično sem bila izmučena …

Story: Kakšno je bilo prvo srečanje z dojenčkom?

Zelo zmedeno, zaradi anestezije sem bila popolnoma omamljena. Vedela sem, da je z otrokom vse v redu, saj sem v tistem poldremežu slišala pogovor doule in Roberta, ki sta z dojenčkom bedela ob meni do jutra, dokler nisem prišla k sebi. Otrok je bil od prvega trenutka pri Robertu, na njegovem golem prsnem košu. Tudi to je bil doulin predlog, ki me je pozneje, kljub takšnemu koncu, razveselil. Takoj naslednji dan sem morala vstati iz postelje ob spremstvu sestre. Dva dni sem bila sicer skoraj priklenjena na posteljo, ampak nič hudega, ker je bil otroček zelo veliko pri meni in sva skupaj ogromno spala. Pravijo, da je tudi za otročka šok, ko pride tako na svet. Kljub 15 uram, ki so žal šle v nič, sem vesela, da je otrok dobil vsaj tisti pravi odmerek hormonov, ki se pri porodu sproščajo in ugodno vplivajo na dojenčka.

Story: Menda dokaj hitro pozabiš bolečino, ni tako?

Pozabiš bolečino, ne pa, če te v porodnišnici obravnavajo kot bedaka. Ženske, ki so imele slabo babico, pravijo, da ne bodo nikoli pozabile, kako pokroviteljsko so bile obravnavane, češ da tako ali tako nimajo pojma, kako si želijo rojevati. Ti imaš pravico izraziti svojo bolečino, tako pač je. Do takih primerov sicer večkrat pride v velikih porodnišnicah, kjer je res veliko porodnic in ena babica spremlja več porodov hkrati. Jaz sem bila npr. na Jesenicah popolnoma sama. Glas, kot neko dihalno petje, predvsem samoglasnika o in a pa uporabljala, da sem varčevala z energijo, da nisem prehitro dihala in tako filtrirala bolečino.

Story: Kako ljudje sprejemajo vašo izkušnjo?

Tega ne vem, niti ni pomembno. Vsaka ženska, ki je kdaj rodila, ve, da je njen porod enostavno unikaten in poseben. Vsak porod je popolnoma drugačen. Je pa ljudem zanimivo to, da sem imela doulo. Te imajo v Sloveniji premalo možnosti, premalo so poznane in ljudje ter tudi porodnišnice so zelo skeptični glede njihove prisotnosti. To pove že dejstvo, da samo tri porodnišnice v Sloveniji dovolijo dodatnega spremljevalca. Veliko žensk me je prav tako spraševalo, zakaj to sploh potrebujem … Danes lahko brez pomisleka rečem samo, da si sploh ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Ne samo da doulo nosečnicam svetujem, privoščim jim jo iz srca. Res upam, da si jo bo omislilo več žensk, saj bodo s tem naredile nekaj neprecenljivega zase. S svojo prezenco te čudovite ženske lahko samo izjemno izboljšajo tvojo porodno izkušnjo, nikakor je ne morejo poslabšati.

Story: Kako pa se počutite v vlogi mamice?

Odlično. Pravijo, da moram zaradi rane še počivati. Robert je moral po prvih dveh tednih že v Anglijo, tako da mi moja zlata mami pomaga pri določenih opravilih, z Lukasom pa nama, kljub mojemu začetnemu strahu, gre vse kot po maslu. Z užitkom vsak dan sprejemam izzive te nove vloge.

Story: Je bilo zaradi carskega reza težko nemudoma razviti materinski instinkt?

Moram iskreno in brez sramu povedati, da sem bila zaradi nepričakovanega posega, splošne anestezije, bolečin, katetrov in tubusa prva dva dneva izjemno obremenjena predvsem z vsakim svojim gibom. Že samo obračanje na bok mi je predstavljalo izziv. Bolečina je bila prisotna, in to sem morala sprejeti. Otročka so mi polagali v posteljo za dojenje, previjale in oblačile ter umivale pa so ga sestre. V bolnišnici sem bila pet dni, in ker nisem doživela tistega vzhičenja ob prvem stiku z otrokom, ker ga pač žal nisem mogla, sem ugotovila, da šele z vsakim novim jutrom začutim, kako se v meni nekaj premika.

Zjutraj, ko sva mirno ležala skupaj v postelji in sem si ga lahko v tišini in čisto sama ogledovala, sva imela svoje trenutke. Nikakor ne morem reči, da sem po filmsko kar jokala od sreče. Nisem. Navezovala sem stik. Počasi in previdno. Tiste prve dni me je seveda še kar naprej težilo, ali bi lahko rodila naravno in ali sem sploh naredila dovolj. Če me ne bi prišla doula Nina takoj naslednji dan pogledat in mi povedat, kako je bilo, bi me najbrž težilo še danes. Ta čustva popolne presunjenosti in blaženosti pa so me v celoti prevzela zdaj, ko smo doma. Res lahko rečem in pritrdim vsem mamicam, ki pravijo, da je to čisto posebna in zelo presunljiva ljubezen ... Vsak dan sem bolj zaljubljena.

Story: Kako sta z Robertom izbrala to zanimivo ime?

Fantku je ime Lukas Tomas French. Kličemo ga seveda samo Lukas, kajti po angleški tradiciji imajo vsi Angleži t. i. middle name, ki se ponavadi navezuje na prednike, ampak se ne izgovarja in se z njim ne podpisuje. Thomas mu je ime po mojem očetu Tomažu, ampak si ne predstavljam v angleščini črkovati črke Ž. (smeh) Ime Lukas pa sva izbrala zaradi grškega Loukasa, ki v latinščini pomeni ‘luč’, saj sva se v Grčiji z Robertom spoznala.

Story: Že vesta, koliko otrok si še želita v prihodnje in kje boste domovali, v Angliji ali Sloveniji?

Ne vem, koliko malih bova še imela, Robert trdi, da morava imeti še enega, ampak takšnih reči rajši ne načrtujem preveč. Potem se ti vse sfiži. Trenutno smo v Sloveniji, ne vem pa, kako bo v prihodnosti. Tukaj, pri nas, nam je vsem všeč.

Nina Jenštrle: "Katja je dala vse od sebe!"

Po pogovoru s pevkino doulo Nino Jenštrle smo dobili kar podroben vpogled v porod in kako je videti, ko imaš ob sebi izkušeno porodno spremljevalko. "Babice v trenutnem porodnem sistemu imajo dragoceno medicinsko znanje, zaradi načina dela v porodnišnicah pa preprosto nimajo časa za še bolj babiško žensko podporo. Naša osnovna naloga pa je, da smo podpora bodoči mamici, kot sestra sestri, kot ženska ženski. Steber, na katerega se vedno lahko varno nasloni. Zaradi tega ima mnogo porodnic lahko lepšo porodno izkušnjo, s tem tudi bolj zdravo zanjo in za otroka. Katja se je porodu predala in z njim pogumno sodelovala vseh 15 ur. Dala je vse od sebe, rojevala je zelo močno in zbrano. Skupaj sva predihavali popadke, pridružila sem se ji pri vokaliziranju nizkih tonov, kar je bilo res posebno lepo. Preizkušala je različne položaje, ki bi pomagali dojenčku, hodili smo, uporabljala je porodno pručko, položaj na vseh štirih, občasno na boku, objem s partnerjem.

Najbolj ji je pasalo, ko sva bili pod prho, kjer sem jo dolgo v temi in brez besed polivala s toplo vodo, ji s tem blažila bolečine in skupaj sva spuščali močne glasove. Ko smo skupaj delali refleksijo poroda, smo ugotovili, da se je morda carski rez moral zgoditi iz nekega posebnega razloga. Mali Lukas je že nekaj minut po rojstvu takoj šel k očku, ki ga je privil na gol prsni koš, tako kot bi ga sicer mamica. Tam je ostal tri ure, gol, neumit, tak kot se je rodil, in je bil videti zelo umirjen ter zadovoljen. Sama verjamem, da se v takih trenutkih med očetom in sinom vzpostavi posebna vez. Katja je pomirjena in hvaležna, da je poporodni čas potekal tako, kot je. Zanjo smo ga tudi posneli in fotografirali."

Napisala Manja Plešnar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ