Katarina Benček spregovorila zakaj se je odločila preseliti na Bali

Katarina Benček spregovorila zakaj se je odločila preseliti na Bali (foto: Žiga Adamčič) Žiga Adamčič
5. 11. 2018

Veliko ljudi, ujetih v kolesje vsakdana, sanja o tem, da bi nekega dne kupili enosmerno vozovnico, ki bi jih odpeljala v neznane kraje, kjer bi v družbi peščenih plaž in sončnih žarkov pozabili na vse težave. 

Lastnici priljubljene ljubljanske trgovinice Urbani obešalnik Katarini Benček je bilo hitenja in stresa dovolj, zato je storila korak zunaj svojega območja udobja, zaprla vrata svojega butika in kupila enosmerno vozovnico za Bali.

Story: Kdaj ste začutili, da to ni življenje, ki ga želite?

Iskreno mislim, da je vsesplošna težava, da se ljudje ne poslušamo prav pogosto, zato je včasih težko slišati in prepoznati prave znake. Še posebej, ko si ujet v kolesje, ki te žene naprej, in nimaš časa opaziti, kaj se dogaja s teboj. Uvidela sem, da postajam vedno bolj nervozna ter anksiozna zaradi pomanjkanja časa - zase in svoje užitke. Tudi bližnji so opazili, da sem precej bolj razdražljiva. Največji kazalnik pa je bil, da sem konec dneva v svoji trgovini obsedela kot prazna vreča in nisem čutila nobenega veselja, čeprav je bil za menoj uspešen dan.

Story: Kakšen je bil občutek ob tem, ko ste kupili enosmerno vozovnico?

Nakup karte je bil še najmanjša stvar. Seveda sem to kupila v zadnji sekundi, ko sem se končno odločila, kam in kdaj grem - lokacija se je spreminjala iz meseca v mesec. Odločilnejši je bil miselni preskok, da sploh grem. To se je zgodilo že januarja letos. Sicer je bila ideja na začetku nekoliko drugačna, ampak prepričana sem, da smo vedno tam, kjer moramo biti.



Story: Zakaj ravno Bali?

Čisto po občutku. Vem, da je življenje tam za naše razmere precej ugodno in kakovostno. To je bilo neko prvotno vodilo. Najprej sem hotela odpotovati v Dubaj, kjer živi moja najboljša prijateljica, s katero sva živeli skupaj že v Los Angelesu, ampak sem si premislila, kar je dokaj tipično zame. Nekaj me prešine in potem mi ne da miru - grem za tem. Kaj bo to prineslo, bo pokazal čas. Enako je bilo, preden sem odprla trgovino. Morala sem to narediti in ni mi žal, saj je za mano super izkušnja.

Story: Kakšen pa je bil odziv bližnjih?

Slutili so, da se nekaj pripravlja. Vedo, da sem zelo nemirna in da mi zamenjati vse - od poklica do države - ni bil nikdar problem. Vajeni so, da pri meni nikoli ne vedo, kaj mi bo prišlo na misel. (smeh) Najpomembnejša jim je moja sreča. Zato me vedno spodbujajo, sploh mami, da naredim, kot želim, da bom srečna. Mami je bila dolgo v istem poslu kot jaz in je potrdila, da to res ni življenje. Si suženj svojega dela. Nimaš časa zase in bližnje. Zame je ta žrtev prevelika, da bi tako živela vse življenje.

Story: Že veste, v katero smer bi radi zapeljali svoje življenje na indonezijskem otoku?

Imam neke ideje, kaj in kako, a moram najprej priti na otok, da vidim, ali je to to, kar iščem, ali ne. Zato v tem trenutku težko natančno povem, kako bi želela zapeljati svoje življenje tam. Vsekakor si želim, da bi našla delo, ki bo odvisno le od internetne povezave, saj mi tak način življenja predstavlja svobodo, ker prostorsko nisi vezan na nič. Moje idealno življenje bi vključevalo tri mesece v Sloveniji, ostalih devet pa nekje po svetu.

Story: Se vam je kdaj zdelo, da ste bili zaradi neupoštevanja pravil deležni očitkov? Torej, da pri dvaintridesetih še nimate otrok, moža, kredita in redne službe?

Očitnih ravno ne, ampak nekega tihega obsojanja pa ni bilo malo, seveda. Nekateri te na skrivaj občudujejo, drugi sovražijo, ker sami tega ne morejo narediti. Velika večina pa je, ko sem povedala, da zapuščam Slovenijo, ponovila isti stavek: “Če ne bi imela otrok/fanta/moža/partnerke, bi takoj naredil/-a isto. Izkoristi življenje, uživaj, dokler lahko.” Ta stavek je bil še večja potrditev, da to moram narediti. Najhuje bi bilo, da bi se vse življenje spraševala, kaj pa če.

Raje poskusim in si rečem, okej, to ni zate, kot da bi živela s tem, da tega nisem niti poskusila. Slovenija je okolje, ki je zelo obsojajoče, in žal si marsikdo ne upa biti, kar želi, ker se boji odziva okolice. Premajhni smo. Več časa ko preživiš v tujini, več zanimivih in drznih zgodb slišiš in šele takrat vidiš, kako smo pravzaprav povprečni. Ne razumite me narobe, to ne mislim tako negativno, kot se sliši, ampak želim s tem dejanjem morda spodbuditi tiste, ki razmišljajo o tem.



Story: Kateri očitki pa so bili najbolj boleči?

Mene osebno moti, ne boli. To je premočna beseda za moj okus. Moti pa me, da je okolica tako negativna, ne spodbujamo se. Vedno vsi čakajo na tvoj padec, da bodo to spremljali z nekim občutkom zadovoljstva. Tako kot zdaj, ko odhajam in sem zaprla trgovino, mi je sestra povedala, da večina misli, da sem ‘propadla’. Temu sem se samo nasmehnila in rekla, seveda, ker je to najlažje verjeti. Nikomur mi ni treba polagati računov, ker sama najbolje vem, kaj je res. Me pa moti, da se včasih počutim, kot bi živela v neki vasi, kjer se ljudje preveč ukvarjajo s tem, kakšna je sosedova trava. Sicer sem sama kar odporna proti komentarjem. Verjetno ta trda koža pride z leti.

Story: Kateri je največji strah pred odhodom?

Največji strah. (smeh) Ne gledam na to s te strani. Strahu ni, želja je po novi izkušnji in to je za zdaj dovolj.

Story: So sicer k temu pripomogla družabna omrežja, ki kažejo neko popolno sliko?

Iz prve roke vem, kaj vse stoji za popolno sliko na socialnih omrežjih. To obvladam. Vem, da ni nič tako rožnato, kot je videti. In ne, ne odhajam zaradi nekih iluzij družabnih omrežij, ampak grem v lov za svobodo, grem iz svojega območja udobja in verjamem, da se takrat dogajajo najlepše stvari, saj človek zraste kot oseba. Potovanja ti dajo ogromno. To je najboljša investicija. Veselim se izkušnje. Je pa res, da se s porastom družabnih omrežij bolj zavedamo svojih možnosti. Če jih izkoristimo, pa je stvar vsakega posameznika.

Story: Bi sicer lahko trdili, da ste bili do zdaj srečni?

Življenje sem tudi zdaj poskušala uživati, ampak sem zato še toliko bolj ‘trpela’. Videla sem, da v glavi nisem svobodna, da sem vedno zaprta v svoji trgovini, četudi sem bila tisoč kilometrov stran. Ves čas sem bila v bitki s časom, od doma sem odšla ob devetih zjutraj in se vračala ob devetih zvečer. Januarja sem doživela neki preskok v glavi, ko sem si postavila preprosto vprašanje.

Nekega sivega snežnega dneva sem se vprašala: “Je to življenje, ki ga želiš živeti še naslednjih pet let?” Odgovor na to je bil glasen ne. Že vrsto let pa v meni živi ideja, da bi malo potovala po svetu in odkrivala nove kulture. Mislim, da je zdaj čas kot nalašč, da to uresničim.



Story: Kaj vas je do zdaj najbolj vezalo na Slovenijo?

Družina. Zelo sem navezana na svoje. Ljubljana. Rada jo imam, to je posebno mesto, ampak mislim, da je čas, da se ločiva.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Žiga Adamčič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story22/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 22/2018

Story 22/2018, od 11. 10. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri