Karl Erjavec: Pasji prijatelj je balzam za politično dušo

Story: Pravijo, da za uspešnim moškim vedno stoji uspešna ženska, pa vendar bi v zadnjem času ta pregovor lahko obrnili tudi nekoliko drugače. Ob vsakem uspešnem moškem stoji kosmatinec, se strinjate?

Moj najboljši prijatelj Lun mi stoji ob strani in mi pomaga, kadar se v meni kopiči negativna energija. Kadar sem slabe volje, me pozdravi že kratek sprehod ali pa igra s kosmatincem. Moj kuža je pomemben del mojega življenja, pa vendar mi ob strani stoji tudi žena. Brez njene podpore bi v politiki težko deloval, saj je v mojem poslu veliko kritike in besednih spopadov, zato za seboj potrebuješ družino. Če pa imaš še pasjega ljubljenčka, pa še toliko bolje.

Story: Če se ne motim, vam kosmatinci na štirih tačkah delajo družbo že vse od malih nog?

Psi so sopotniki na moji življenjski poti že od samih začetkov. Odraščal sem z dvema malima kodroma, vendar pa se je naša skupna zgodba bridko končala. Star sem bil le štiri leta, ko sem se z njim igral pred hišo. Kar naenkrat se je ob nas ustavil avtomobil in iz njega je stopil neznanec, pobožal psa ter vzel mlajšega in ga odpeljal. Takrat nisem vedel, kaj se je zgodilo. Šele čez nekaj trenutkov sem doumel, da se avto ne bo več vrnil. Stekel sem v hišo in to povedal staršema, vendar pa se nisem mogel spomniti nobenih podrobnosti, saj nisem bil pozoren.

Hudo sem jokal, prav tako tudi starejši koder Sadi, ki je pogrešal prijatelja in zavijal cele noči. Zato smo tudi njega morali oddati k drugi družini. Kmalu za tem sem dobil novega prijatelja, saj staršema nisem dal miru. Vse od takrat mi je družbo delal tudi škotski ovčar, ki pa je bil precej potepuški. Spominjam se, da smo ga neprestano iskali po ulici. (smeh) Pozneje sem imel tudi belgijske ovčarje, saj sem bil na Belgijo močno navezan.

Story: Danes vam družbo dela airedalski terier Lun. Kako ste se navdušili za to pasmo, ki velja za največjo med terierji?

Po poroki v naši družini dolgo nismo imeli domačega ljubljenčka, nekoč pa sva s hčerko Evo obiskala pasjo razstavo v Kranju. Čisto iz radovednosti. Všeč ji je postal airedalski terier, tako zelo, da sva že stala pred izhodom, nakar sva se obrnila in ga šla vnovič pogledat. Zaklepetala sva se z vzrediteljico, ki naju je prepričala, da sva enega mladička tudi rezervirala.

Ko sva prišla domov, tega nisva upala povedati moji ženi, skrivnost sva skrivala, vse dokler nisva dobila klica, da so v psarni dobili novo leglo. Skupaj smo se odpeljali pogledat male kepice in žena je bila na prvi pogled navdušena, saj so resnično prav prisrčni. Od takrat naprej nam družbo pri hiši delajo airedalci, Lun je že tretji predstavnik te pasme. To so vztrajni, močni in trmasti psi. Mislim, da so to lastnosti, ki jih tudi v politiki v vsem tem času še krvavo potrebuješ. Pasma potrebuje veliko gibanja, sam pa se z velikim veseljem ukvarjam s športom. Četudi sem utrujen, se bom že zaradi Luna odpravil na sprehod, kar ni problem, saj živim na deželi.

Story: Kakšen vpliv pa so pasji prijatelji imeli na vaše odraščanje? Že od malih nog skrbite sami zanje?

Za Sadija naj bi skrbel sam, vendar pa pričakovanjem staršev ni bilo zadoščeno. Rad sem poskrbel za tiste lepše stvari, kot je sprehod, medtem ko sem čiščenje in hranjenje prepustil staršema. Psi v otroku vzbudijo socialni čut, saj v primeru njihove bolezni ali bolečine trpiš tudi sam. Mislim, da je mene bolelo še precej več kot moje pse. (smeh) Še danes je tako. Če se Lun ne počuti dobro, v službi kaj kmalu ugotovijo, da nisem prave volje.

Story: Predvidevam torej, da ste tudi danes prvi Lunov lastnik in da zanj vendarle ne skrbita hčerki.

Zanj skrbiva jaz in soproga. Hčerki sta že odrasli in to je nova preizkušnja, s katero sem se precej težko soočil. Vsaka ima tako svoje življenje, zato je to tudi neke vrste zanimiva izkušnja, tako je Lun postal najin sinko. (smeh) No, z njim tudi ravnamo tako. Z nama gre na smučanje, pa tudi na potovanja in na morje. Seveda to predstavlja dodaten problem, da izbirava namestitve, kjer so kosmatinci zaželeni.

Story: Škotski in belgijski ovčarji, pa tudi airedalski terierji spadajo med nekoliko večje pasme. Kakšne dvorne pasme psov pri vas torej niso prišle v poštev?

No, mislim, da imamo fantje rajši večje pasme. Konkretne pse, ki nas lahko varujejo in branijo pred neprijetnimi situacijami. Z leti sicer razmišljam, da bi morda si omislil tudi miniaturno različico airedale terierja, vendar manjši kot je, bolj je živahen. To bi bil kar precejšen zalogaj.

Story: Verjamete, da je pes ogledalo človeka? Izbirate pasme, ki ustrezajo vašemu načinu življenja?

Kodri so se družini pridružili na željo moje mame, saj so odlični spremljevalci dam. No, pri škotskem ovčarju sem imel glavno besedo sam, saj sem bil navdušen nad filmom Lassie se vrača. Doma sem takrat lobiral, da mi je na koncu vendarle uspelo prepričati starše. V najstniških letih pa mi je bil všeč belgijski ovčar, ki mi je delal družbo pri pohajkovanju v hribih ali na morju. Je neverjetno dosleden pes, ki pridno uboga, medtem ko za druge pasme tega ne bi mogel trditi. Tudi moj Lun uboga, vendar na drug ukaz. Pri prvem me le pogleda, da se prepriča, ali mislim resno. (smeh)

Story: Bi to lahko veljalo tudi za vas?

Dostikrat pravijo, da sem v političnem življenju malo poseben, 'enfant terrible'. Morda je to odraz mojega pasjega prijatelja. Verjetno je vse to povezano z značajem lastnika, vendar je meni pomembno predvsem to, da je pasma dinamična in ima rada gibanje. Seveda pa tudi zvestoba, da ne uhajajo od doma kot moj škotski ovčar.

Story: Urnik politika je pogosto natrpan do zadnje minute, kako vam uspe najti čas za sprehode?

Po navadi si vzamem čas po službi, pa tudi ob sobotah in nedeljah, če le nisem v tujini. Med vikendom se odpraviva na bližnji hrib ali pa na Jezersko.

Story: Slišala sem že, da ste reden obiskovalec Jošta nad Kranjem, kaj pa kakšni drugi vrhovi? Vam hribolazenje nikoli ni povzročalo težav?

Že po naravi obožujem šport. Še med študijem sem se rad odpravil v hribe ali na sprehod, preden sem se usedel za knjige. Kot otrok sem treniral košarko, ki je bila v času nekdanje države zelo priljubljena. Vsi smo namreč želeli biti Ivo Daneu ali Dragan Kičanović. Vse do tretjega letnika gimnazije sem metal na koš, ker pa je šport zahteval veliko energije, sem se posvetil predvsem študiju. Rad se tudi spustim po belih strminah, včasih s smučmi, danes pa z bordom.

Moja velika ljubezen pa je tenis, čeprav sem lopar v roke prijel šele pri 29 letih. Košarka je šport z veliko osebnega kontakta, zato sem se domov pogosto vrnil poln modric, tako sem se raje preusmeril v tenis, ki je bil bolj primeren za mojo starost. (smeh) Če povem odkrito, v mladosti ni bilo pogojev za tenis, saj si česa takega nisem mogel privoščiti, ko pa sem dobil službo, sem si kupil potrebno opremo. Rad sem na igriščih spremljal vse od Bjorna Borga pa do Andreja Agassija, ki sem ga imel možnost videti lani na turnirju v Umagu. Ko pa sem videl Rogerja Federerja, sem pomislil, da sem zgrešil poklic. (smeh) Ob njegovih predstavah se mi naježi koža in ob zadnji zmagi na odprtem prvenstvu Avstralije so me preplavili občutki, kot bi zmagal sam. Kar strah me je dne, ko bo lopar odložil v kot.

Story: Koga pa najraje vidite na drugi strani teniške mreže?

Imam dva huda tekmeca, hčerko Evo, ki je odlična tenisačica, saj je več let trenirala tenis, ter mlajšega brata, s katerim imava poštene dvoboje. Izgubiti ni prav prijetno pri tem.

Story: Torej le s težavo prenašate poraze?

Po pravici povedano sem vesel, da se sploh še lahko nosim. (smeh) Na srečo mi zdravje to omogoča, pa vendar je občutek ob zmagi vedno prav posebno dober. Če izgubim, se običajno zamislim, kaj je šlo narobe, vendar sem se sprijaznil, da obstajajo dosti boljši igralci. Če bi jih želel premagati, bi moral vložiti veliko več truda, morda bi mi prav prišla tudi pomoč trenerja.

Story: Poleg športa pa vas že vse od mladostniških let navdušuje tudi slikanje. Kako se je začela vaša ljubezen s čopičem in platnom?

Nad slikarstvom me je navdušil oče, ki je želel postati slikar, vendar teh možnosti po drugi svetovni vojni ni imel. Sam sem dolgo gojil želje po slikanju, udejstvovanju v Parizu in bleščeči karieri, ki pa so se kaj kmalu razblinile. Oče me je po maturi prepričeval, da naj se odločim za nekaj 'bolj konkretnega', zato sem se po premisleku odločil za pravo. Tudi moj stric je bil pravnik in me je navdušil nad vsem tem, zlasti nad rimskim pravom. Neverjetno, da so že stari Rimljani imeli tako močen pravni sistem. Vse od takrat slikam ljubiteljsko, zlasti pozimi, čeprav mi zmanjkuje časa.

Story: Kdaj pa ste v roke nazadnje vzeli paleto z barvami?

Lani oktobra ali septembra. Nekaj me je zgrabilo in v roke sem prijel čopič. Rad slikam naravo, ljudi in živali. Nazadnje sem slikal prav konje ... (iz žepa vzame telefon in mi ponosno pokaže čudovito sliko dveh konj).

Story: Današnji intervju bi lahko torej potekal povsem drugače, če bi se morda v preteklosti odločili za slikarstvo.

Danes šele razumem, kako zahteven je poklic slikarja, čeprav temu težko rečem poklic ... bolj poslanstvo. Nisem več prepričan, da v sebi nosim potencial za slikarja, vendar je v mladosti vse drugače. Takrat ne vidiš ovir, vse je mogoče. Nekaj talenta imam, vendar vse to zahteva velik talent. Pablo Picasso je vse življenje posvetil slikanju. Prepričan sem, da če bi mi uspelo v tem poklicu, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno. Za slikanje potrebuješ pravo energijo, idejo. To je kot igranje violine, ves čas moraš vaditi in izpopolnjevati svoje znanje.

Story: Kakšen pa je vaš pogled na slikarstvo? Kakšne dimenzije osebnosti razkrivajo vaše slike?

Slikati sem začel pri enajstih letih, takrat sem namreč izredno rad risal. Resneje pa sem se mu posvetil, ko sem začel slikati z oljnimi barvami. Ko sem zbral že lepo število slik, me je nekdo prepričal, da bi jih nekaj obesil na razstavi. Izbral sem pet, po mojem mnenju najboljših, vendar pa se kritik z mojo izbiro ni strinjal. Pokazal je na drugih pet slik, ki so stale v kotu, za katere sem sam ocenil, da so najslabše. Takrat se nisem strinjal z njim, danes vem, da je imel prav. Verjetno me je bilo takrat sram, saj so prav te slike najbolj razkrivale mojo osebnost.

Moji vzorniki v slikarstvu so postimpresionisti, vse od Van Gogha do Cézanna. Številni nekaterih najbolj imenitnih imen slikarstva ne razumejo, saj se za sliko skriva zgodba, ki je odvisna tudi od preostalega umetniškega opusa. Umetnost je najvišja stopnja vedenja o življenju in povprečen človek se tega morda niti ne zaveda.

Story: Nekje sem zasledila, da ste v puberteti prisegali na dolge lase in glasbo Led Zeppelinov, na vašem seznamu pa so se znašli tudi Deep Purple. Ste torej pristaš rocka?

Še danes rad prisluhnem tovrstni glasbi, Rolling Stones so obvezna oprema za vožnjo z avtomobilom. Zadnji koncert iz Havane je naravnost fantastičen. Lani sem obiskal dva izjemna koncerta, najprej nastop Red Hot Chilli Pepersov in skupine Muse. Mladi to dobro poznajo, medtem ko večina mojih strankarskih kolegov ne. (smeh) No, hčerki nista šli z mano, saj sta šli na koncert Enriqueja Iglesiasa. To pa že ni več moje področje.

Story: Kakšni pa so vaši spomini na srednjo šolo? Ste bili v tistem času priljubljeni?

No, o tem bi težko sodil. V gimnaziji je moje življenje krojila košarka, vsi smo želeli postati vrhunski košarkarji. Ko je nekdanja država zmagovala, nam je rasel tudi ego. Takoj po šoli smo le na hitro pojedli kosilo in se dobili pod košem, zvečer pa še na treningu. Med študijem pa nisem imel veliko časa, v prostem času sem se posvečal aktivnostim v naravi. Moja družba se je držala bolj zase, z dolgimi pričeskami, posebnim okusom za glasbo in košarkarskimi žogami. Nismo bili ravno običajni fantje!

Story: Mladost ohranjate tudi danes, če se ne motim, po belih strminah drvite kar z desko. Zakaj ste smučke zamenjali z bordom?

Vse skupaj se je začelo pred leti, ko so na trg prišli prvi bordi. Z družino smo počitnikovali v Kranjski Gori in moja hči Ines si je zaželel poskusiti desko, ob tem pa so prepričali tudi mene. Kako pa bo hči bordala, če oče ne bo?! Takrat sem prvič pošteno padel, da me je vse bolelo, in mislil sem, da je nemogoče. Na zimskem sejmu sva kupila dve deski in redno sva zahajala v Kranjsko Goro na sneg, z vztrajnostjo pa je uspelo tudi meni. Spustil sem se tudi po Vitrancu, medtem ko danes česa takega ne bi več ponovil. Bojim se, da bi se slučajno poškodoval. Kako bi se to poznalo v slovenskem političnem prostoru! (smeh) Pa koliko ljudi bi mi to privoščilo. Tega veselja pa jim ne dam!

Story: Po zaslugi hčera ste v roke prijeli bord, na njuno željo pa se je vaši družini pridružil tudi kuža.

Rad izpolnjujem želje ljudem, tako ženi, hčerkama kot tudi kužku. Na skrivaj mu velikokrat ponudim priboljšek. Tudi v politiki bi želel lepo življenje za vse ljudi, kar je tudi moj moto. Moje največje zadovoljstvo je sreča bližnjih, vendar pa svet žal ni narejen tako. Zato si velikokrat razočaran. Zdaj bomo že tretjič usklajevali pokojnine, pa nekateri še vedno ne priznajo našega truda. Hčerkama rad ustrežem, predvsem v športu, ki pomaga pri oblikovanju mladega človeka. Kar pa se kosmatincev tiče, sem tudi sam imel prste vmes pri odločitvi. Ves čas sem jo nagovarjal h kužkom in očitno je hitro prijela za vabo. (smeh) Vedel sem, da če bo hči izrazila željo, imam več možnosti za uspeh. Danes si življenja brez pasjega prijatelja ne predstavljamo.

Story: Ali ste do svojih dveh hčera kaj zaščitniški? Obe sta namreč pravi lepotici, zato bi vam lahko kakšni fantje pošteno kravžljali živce.

Preveč sem zaščitniški! Včasih imam s tem celo težave, čeprav se v ljubezensko življenje hčera ne vtikam. S tem se je treba sprijazniti, zato le upam, da najdeta sopotnika, ki ju bo osrečil. Sem zelo zaščitniški, kadar gre za krivico, takrat se postavim za svoje bližnje, ne glede na to, da takrat nosim svojo glavo na prodaj. Pri tem se težko izognem politiki, kako ima lahko državljan s štirimi desetletji delovne dobe minimalno pokojnino?! To vendarle ne gre za dostojno življenje. Takšne stvari me bolijo. Zdi se mi, da tovrstna občutja izhajajo iz mojega otroštva.

Moj oče je bil rudar in v njegovem poklicu je solidarnost na prvem mestu. Nismo bili vedno prepričani, da se bo vrnil srečno domov. V našem okolju je vladala solidarnost, s pomočjo katere smo razvili tudi čut za pravičnost. Pa vendar nikoli nisem mislil, da se bom kdaj ukvarjal v politiko. Tega ne bi priporočil nikomur, verjetno bi ga prej poslal na posvet k strokovnjaku. (smeh) Življenje nas vedno preseneti.

Story: Prva hči je že odletela iz družinskega gnezda, kmalu pa si bo svoj kotiček poiskala še druga. Kako pa se spopadate z njunim odraščanjem?

Mlajša hči prav tako živi samostojno življenje. To je prav posebna izkušnja, s katero se starši težko sprijaznimo. Radi bi, da družina ne bi imela roka trajanja. Takšno je življenje, saj pride čas, ko otroci zapustijo domačo hišo.

Story: S čim pa se boste takrat začeli ukvarjati? Že razmišljate, kje boste dočakali pokoj?

Joj, ne bi znal povedati. Mislim, da bom v politiki še nekaj časa aktiven, kaj pa se bo zgodilo, ko bo politične ere konec, ne vem. V pokoju bi se ukvarjal s slikanjem in sprehodi v naravi z najboljšim prijateljem ob strani. Upam, da se bom kar se da dolgo lahko ukvarjal s športom.

Story: Ali morda obstaja konjiček, dejavnost, ki bi jo v tretjem življenjskem obdobju želeli še dodatno izpiliti?

Rad bi izpilil svoje znanje tenisa, vendar dvomim, da se bodo moji sklepi s tem strinjali. Moji najboljši časi so verjetno že mimo. Morda pa bi lahko nadaljeval v slikarstvu, z vsemi življenjskimi izkušnjami bi lahko obogatil svoja dela.

Story: Torej bodo vaše slike morda čez nekaj let na ogled tudi na kakšni razstavi?

Morda pa res, čeprav je kaj takega v političnem življenju skorajda nemogoče. Številni to štejejo kot politično promocijo. Nekoč, ko bom kot član društva upokojencev napravil razstavo, bom pokazal tudi svoje slike, pa morda bo zaradi mojega imena prišel še kak obiskovalec več.

Nika Arsovski

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ