Jure Leben in Katja Gaspari Leben: Odkrito o neplodnosti in posvojitvi

Jure Leben, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, in Katja Gaspari Leben, oblikovalka in promotorka kampanje Spregovorimo o neplodnosti, letos praznujeta 10 let poroke, pred štirimi leti pa se jima je pridružila hčerka Iamara Tisa, ki je prišla iz daljne Afrike. Njeno ime pomeni 'mož beseda', kar ni naključno, saj je to vrednota, ki jo oba negujeta že vse življenje.

Story: Znana sta po tem, da odprto spregovorita o svojih življenjskih izzivih. Od kod črpata moč, s katero lahko spregovorite o tematikah, ki jih nekateri še danes uvrščajo med tabuje?

Katja: Z Juretom izhajava iz družin, kjer je spoštovanje ena izmed najpomembnejših vrednot, zato sva ga želela vpeti tudi v najin odnos. Pomembno je, da spoštuješ bližnjega takšnega, kakor je, in mu ob tem daš vso potrebno oporo. Ni nujno, da se vedno strinjava, kljub temu pa poskušava razumeti različna stališča in si stojiva ob strani.

Po karakterju sva zelo odprta, veliko časa pa sva preživela tudi v tujini, zato morda lažje spregovoriva o t. i. tabu temah. Če pri tem komu pomagava, sva vesela, in to naju gotovo opogumlja, da s tem nadaljujeva. Menim, da je vedno treba izraziti svoje mnenje, stališče. Zavedava se, da je odgovorno, da spregovoriva tudi o naši družinski situaciji, saj lahko s tem marsikomu olajšava lastno stanje. Zato javno govoriva o neplodnosti in tudi o izkušnji posvojitve.

Story: Kako se je vaše življenje spremenilo ob vstopu v politiko? Ali to vpliva tudi na vaš družinski ritem?

Jure: Naše družinsko življenje se je zaradi mojega vstopa v politiko zelo spremenilo. Zaradi velikega števila službenih obveznosti tako doma kot tudi v tujini sem pogosto odsoten. Takrat za Iamaro Tiso skrbi Katja, kar ne jemljem kot samoumevno. Kljub temu pa poskušamo čim več časa preživeti skupaj, predvsem med vikendi, če nam načrtov le ne prekrižajo kakšne službene obveznosti. Enostavno uživamo drug z drugim, naš skupni čas smo si trdo prislužili.

Story: Ali je k vašemu vstopu v politiko pripomogla tudi vzgoja? Kakšno vlogo pri tem igra vaša družina?

Jure: Na moje politično udejstvovanje je vplivalo kar nekaj dejavnikov, med drugim Katjine aktivnosti, ki so pripomogle k lažji odločitvi, saj odpira pomembna vprašanja, ki jih drugi najraje zamolčijo. Nisem mogel nemo opazovati družbe, če pa sem videl, kako premika gore ona. Veliko let sem preživel v tujini, zato sem tudi tamkajšnje razmišljanje ter način dela želel pripeljati na slovenska tla.

Katja: Sama vidim razloge še nekje drugje. Jure je bil dolgo aktiven košarkar, nikoli le opazovalec, temveč je vedno želel metati tudi na koš. Podobno ga vidim tudi zdaj. Je eden izmed tistih, ki želijo nekaj spremeniti, aktivno vplivati na življenje in dogajanje, želi narediti ključne spremembe v državi.

Story: Kot politik ste pogosto na očeh javnosti, zaradi česar je vsaka napaka hitro predmet javne razprave. Kako vse skupaj vpliva na družinsko življenje?

Jure: Za napako v povezavi s svojim magistrskim nazivom sem prevzel vso odgovornost, odstopil in takoj poravnal razliko v plači. Imam odločbo takratnega Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, v kateri piše, da sem končal magistrski študijski program.

Ničesar si nisem izmislil ali se zlagal. Resnica je, da sem magistrski študijski program na Oxford Brookes University dokončal, vendar sem storil napako v podpisovanju, saj je podpis v tujini drugačen. Napako obžalujem. Situacija je močno vplivala tako name kot tudi na družino, na Katjo, na starše. Vsi smo se počutili kot lažnivci, a smo govorili resnico.

Naša družina je pošteno delala vse življenje in v tem trenutku smo bili izpostavljeni kot slabi ljudje. Tudi danes mi novinarji pravijo lažni magister Leben. To boli, ker ni res. Jaz sem magister. Nekaj pa boli še bolj. V moj magistrski študij v Angliji sva morala s Katjo vložiti veliko truda - finančnega in energije.

Katja: Mene je afera hudo prizadela, saj je Jure prišel v Slovenijo ravno zaradi mene. V Sloveniji so pogoji za vzgajanje otrok odlični, tudi v primerjavi z 'razvitimi zahodnimi državami', ki so nam sicer zgled. Življenje v Sloveniji ima številne prednosti, zato sva se tudi vrnila, potem pa je dobil tako močan udarec že na začetku svojega angažmaja.

Njegova univerza na Otoku je cenjena za področje ukvarjanja z okoljem in profesorji niso mogli verjeti ter razumeti, kaj se dogaja, da nekdo pod vprašaj postavi magisterij na Oxfordu Brooksu, češ ali je to magisterij ali ne. Preživeli smo zelo veliko težkih trenutkov. Jure je za svojo napako plačal visoko ceno. Tudi mi kot družina smo plačali visoko ceno, ni nam bilo lahko. Upam, da se vse to neha in bo Jure v tej službi dokazal, koliko zna in zmore.

Story: Jure, imate radi svoj poklic?

Jure: Moja služba je najboljša! (smeh) Že v času košarkarskih dni sem rad sprejemal odločitve, užival v ekipnem delu in se loteval projektov. Služba zahteva človeka v celoti in brez podpore domačih česa takšnega ne bi zmogel.

Story: Kako pomemben je po vašem mnenju projekt drugi tir?

Jure: Zanimivo se mi zdi, da se državljani in del politične srenje ne zavedajo obsega projekta. Že to je svojevrstna motivacija, biti zraven pri največjem infrastrukturnem projektu, ob tem pa sta mi izziv tudi koordinacija med različnimi institucijami po Sloveniji, Evropi in vodenje pogajanj. Kompleksni projekti me že od nekdaj privlačijo.

Ni lahko, veliko je težav in včasih problemi ne nehajo prihajati z vseh strani. Moraš biti v kondiciji in skoncentriran vsak dan, če želiš stvari speljati do konca. Veliko smo skupaj s koalicijskimi partnerji naredili pri projektu v teh dveh letih. Vse vlade so se ukvarjale z njim, nam pa ga je uspelo premakniti z mrtve točke. Zdaj si želim sprejetja glavnega zakona in začetka gradnje.

Story: Svoje delo verjetno pogosto nosite tudi domov. Katja, kakšne občutke ob tem gojite vi?

Katja: Na začetku sem bila za to, ampak ko je prišlo do afere in smo bili javno izpostavljeni, sem bila prepričana, da takšne politike resnično ne potrebujemo. Ko zdaj vidim, kako Jure uživa v gradnji drugega tira, sem spet ob njem in iskreno si želim, da ga bo ta vlada začela graditi in da bo najina hčerka na koncu ponosna na očkov politični angažma.

Story: Čemu pa namenite vikende in prosti čas, ki vam je na voljo?

Jure: Ob hiši je nasad 86 sadnih dreves, zraven pa tudi vrt. Rad se pošalim, da je vrtnarjenje dosti cenejše od psihologa. (smeh) Veliko časa preživimo v naravi, vse od pomladi, ko sadimo semena. Iamaro Tiso poskušava naučiti odnosa do narave, ki se nama zdi zelo pomemben. Kadar je slabo vreme, kuhamo, skuhamo tudi marmelado, ko je sadje. Uživam v delu za štedilnikom, ki mi omogoča svojevrstno sproščanje.

Story: Vsaka družinska zgodba ima svoj začetek. Temelje, iz katerih črpa moč in energijo za vsa nadaljnja leta. Kakšen je vaš začetek skupne zgodbe?

Katja: Uh, Jure se je v najini zgodbi izkazal z izjemno vztrajnostjo. Spoznala sva se med njegovim enotedenskim obiskom Slovenije, v času, ko je še delal in študiral na Otoku. Na voljo je imel le teden dni, da me osvoji. Časovni presing mu tako ni tuj. (smeh)

Sama sem se pripravljala na rojstnodnevno zabavo, prijateljica pa je vztrajala, da se odpravimo v center, kjer bi spoznale njene prijatelje. Jure je bil eden izmed njih in na vsak način se je želel pogovarjati z mano. Ni me zanimal, saj je bil mlajši od mene. Ko sem se želela posloviti, se je ponudil, da me pospremi, vmes pa se me je lotila huda lakota in odšla sva na kebab. Naročila sem si velikega, z ogromno čebule, kar se mu je zdelo fascinantno. (smeh) Ni se pustil odgnati in njegova vztrajnost me je navdušila. Sčasoma sem ugotovila, da je zelo zanimiva oseba, ki razmišlja drugače od vrstnikov, in to me je prepričalo.

Story: Tudi po poroki je moral Jure ostati v Londonu, medtem ko ste bili sami doma. Zveza na daljavo vam torej ni povzročala nikakršnih preglavic?

Katja: Meni je bilo to še bolj zanimivo, vsakič sem pred poletom na Otok začutila metuljčke v trebuhu, saj sem z nestrpnostjo pričakovala vnovično snidenje. Skupne trenutke sva izkoristila do popolnosti. Prav zato sem se resnično zaljubila.

Story: So vas kdaj označevali za karierista, predvsem glede na to, da kar nekaj časa niste imeli otrok, oziroma dokler niso poznali razloga za to, da jih (še) nimate?

Katja: Morda je bil Jure deležen dosti manj obsodb kot sama, saj sem vendarle ženska, katere primarna naloga v tradicionalni družbi je potomstvo. Otrok pri nama ni bilo, vsi pa so lahko spremljali najino delavnost in karierno pot, zato so si sami risali zaključke. Prav zato so padli številni očitki, ki so me prizadeli, vse dokler se nisva odločila razkriti razloga, zaradi katerega nisva imela otrok.

Story: Je bilo breme preveliko, da ste se le odločili razkriti pravi vzrok?

Jure: Jasno sva jim priznala, da ne moreva imeti otrok. Videl sem, da je moškim o tem še težje spregovoriti, saj smo po tradiciji glava družine, tisti, ki poskrbimo za hrano in naraščaj. Prav zato mi je odleglo, ko sem priznal, kaj se v resnici dogaja. Želel sem, da se ob tem zamislijo tudi drugi.

Story: Kaj pa ste sami občutili, ko ste izvedeli novico o neplodnosti? Kako se človek lahko s tem sploh spopade?

Jure: Sam neplodnosti nisem obravnaval kot bolezen, temveč sem iskal rešitve. Taka je moja narava. Želela sva si družine in razočaranje je bilo prisotno, imela sva veliko krizo, ki je vplivala na najin odnos.

Katja: Po drugem IVF sva se začela zapirati vase, vsak na lastno pest raziskovati možnosti, kako naprej. Vse se je vrtelo okrog neuspešnega načrtovanja družine, ob tem pa sva pozabila na naju. Kaj je tisto, zaradi česar sva se zaljubila? Tako sva se vmes razšla in bilo nama je hudo, potem pa je do izraza vnovič prišla Juretova trma. Potrudil se je, da sva se vnovič odločila za skupno pot in se trudila še naprej. Po šestih IVF pa sva imela dovolj trpinčenja telesa s hormoni. Izčrpala sva vse možnosti, zato si nimava česa očitati. Takrat mi je odleglo. Tako sva se odločila, da bova nekoliko drugačna od drugih. Veliko sva nameravala potovati, ustvariti uspešni karieri in uživati v družbi drug drugega.

Story: Možnosti je seveda veliko, kaj pa je vas napeljalo k posvojitvi?

Jure: Kljub neplodnosti sva si želela ustvariti družino. Prijatelji so naju povezali s parom, ki je pred časom posvojil otroka. Ko sva ju obiskala, sem imel priložnost pestovati njihovo deklico in zavedel sem se, da si želim nekoč imeti hčerko. Od takrat se je vse skupaj hitro odvijalo.

Katja: Bila sem presenečena, saj sem vedno mislila, da bi Jure želel fantka, s katerim bo igral košarko. Presenetilo me je, da je bil Jure ob tej deklici tako ganjen. Prvič sem ga videla z otrokom v naročju in vedela sva, da je to to! Že od nekdaj sem želela posvojiti otroka iz Afrike, saj vem, da imajo lahko otroci tam veliko manj možnosti v življenju. Nekomu sva želela spremeniti življenje na bolje in ga seveda sebi obogatiti.

Story: Morda bo vprašanje zvenelo nekoliko nenavadno, pa vendar: ali je otroka mogoče izbrati? Kako poteka posvojitveni postopek?

Katja: Ah ne, to ni trgovina z otroki! Ne moreš izbirati, tako kot ob rojstvu ne veš, kakšen dojenček bo prijokal na svet. Vedno izbirajo otroku primerne starše, in ne obratno. Zaželela sva si le, da bi bil otrok čim mlajši in seveda zdrav. To je vse. Dejstvo je, da ko zagledaš svojega otroka, se v hipu zaljubiš vanj. Če bi lahko izbirala, bi zagotovo izbrala Iamaro Tiso.

Jure: Seveda, in če priznam iskreno, sem najprej planil v smeh. Afriška pričeska, debeluška. (smeh) Ko pa sem jo prvič videl v živo, so se po mojih licih usule solze.

Story: Kako pa je potekalo prvo srečanje z deklico? Kakšen je bil prvi občutek, ko ste pristali na afriških tleh?

Katja: Življenje v Gvineji Bissauu poteka drugače, kot bi mislili, otroci namreč niso v lasti staršev, temveč zanje skrbi skupnost, vsa vas. Prav zato je njihov odnos do najmlajših drugačen. Biološka mati se je v našem primeru odločila, da ne bo mogla sama vzgajati otroka in mu želi boljšo prihodnost, in to zaupala zdravnici, izobraženi ljudje so namreč na tistem območju najbolj cenjeni. Obveščeni so bili, da si želiva posvojiti otroka, tako so naju kontaktirali in čez mesec sva odletela do zdravnice, ob kateri je bila tudi biološka mati. Tako smo se tudi spoznali, naju pa je čakal še kup papirjev in obravnava na sodišču, ko sva to opravila, sva se skupaj s svojo deklico odpravila domov.

Story: Ali deklico vzgajate po zahodnih načelih ali v skladu z afriško tradicijo?

Jure: Oboje, zato tudi pomagava pri obnovi šole, saj na tak način stik s tamkajšnjim življenjem ohranja tudi Iamara Tisa, ki je bila ob posvojitvi stara devet mesecev. Njena barva kože se razlikuje od naše, zato se nama zdi pomembno, da se zaveda, od kod prihaja. Tako bo tudi njej lažje, ko bo morda nekoč odrasla.

Midva sva dobro premislila o vsem skupaj, zato so naju podprli tudi bližnji ter nama ves čas stali ob strani. Moja mami je takrat zelo dobro povedala, da bo malčica prav takšna, kot jo bova naučila in vzgojila, torej da jo bo zaznamovalo zgolj to. Zdi se nama prav, da je Iamara Tisa ponosna na svoje korenine, vendar je vzgajana kot Slovenka. Tudi prvotni zadržki so se izkazali za neutemeljene, saj je Iamara Tisa odprta, hitro spleta nova prijateljstva. Ne moreš, da je ne bi imel rad.

Story: Verjetno se tega hitreje zavemo ob obisku katere izmed velikih svetovnih prestolnic. Sestava na londonskih ulicah je dokaj bolj raznovrstna kot pri nas. Ali ste zaradi tega kdaj deležni začudenih pogledov?

Jure: Seveda, vendar bolj v smislu simpatičnosti, radovednosti. Ljudje se recimo pogosto želijo dotakniti njenih skodranih las. Z negativnimi pogledi nimamo slabih izkušenj. Živimo na vasi in tudi sovaščani so jo lepo sprejeli. Slovenija se vendarle razvija, vedno večja je rasna raznovrstnost, prav zato mlajše generacije tega ne vidijo več kot problem, temveč kot nekaj povsem samoumevnega. Smo pa seveda še vedno leta za multikulturnimi prestolnicami. Slovenci nismo zaprti in konservativni, naša Iamara Tisa je dokaz: odlično so jo sprejeli v vrtec in vas.

Story: Kako pa sami gledate na aktualno dogajanje v svetu? Bi bili pripravljeni dom ponuditi tudi kateremu izmed sirskih beguncev, ki so k nam pribežali pred vojnimi grozotami?

Jure: Nad dogajanjem sva tako kot večina zgrožena, zato sva pomislila tudi na to. Ob številnih begunskih vprašanjih se pogovarjamo tudi s sodelavci znotraj Vlade RS in SMC, zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bova o tem pomenila tudi s Katjo. Največja ovira so dolgotrajni postopki, zaradi česar poskušava na drugačen način pomagati družbi. Zavedati se je treba, da so ti otroci videli marsikatere grozote, zaradi česar so zaznamovani za vse življenje. Tem otrokom moraš biti popolnoma na voljo, tega pa sama zaradi službe in pozornosti, ki jo zdaj potrebuje Iamara, ne bi zmogla.

Story: Se vam zdi, da so očetje pogosto zapostavljeni pri odraščanju otrok? V tradicionalni družbi namreč za novorojenčka poskrbi mati.

Jure: No, midva sva že v osnovi daleč od tradicionalnih meril. Sam sem se ponoči pogosto zbujal, menjal plenice in skrbel za malčico, saj bi Katja v nasprotnem primeru lahko pregorela. Eno noč sem bil na vrsti jaz, drugo ona. Tudi zdaj poskušam čim več časa preživeti z Iamaro, če sem čez dan odsoten, jo zvečer skopam in pospremim v posteljo. Pravljice pa so Katjina domena, saj ji gre to dosti bolje od rok. (smeh)

Story: Kako pa ste se spremenili, odkar je v vaše življenje zakorakala Iamara?

Katja: Uh, menim, da sva postala bolj čustvena. (smeh)

Jure: Tudi to, poleg tega pa se ob prihodu domov lažje napolnim z energijo. Poleg tega je name vplivala izkušnja v Afriki, ko sem videl, kako malo človek potrebuje za srečo. Zame je bila to zelo močna izkušnja, tako da se še danes velikokrat opomnim, kako slabo se v Sloveniji zavedamo, kaj imamo. Če bi se tega zavedali, bi bilo pritoževanja in nevoščljivosti ter hudobij pri nas dosti manj.

Nika Arsovski

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord