Julija Kramar: Načrti in želje so ostali neizpolnjeni ...

Julija si je srčno želela, da bi se s partnerjem poročila, vendar zaradi nepričakovane smrti poroke ne bo. Je pa bila zelo presenečena, ko je videla, da ji je stilistka za oddajo izbrala obleko, ki je kot poročna ...
 (foto: Helena Krmelj) Helena Krmelj
Vir: Story
27. 6. 2011

Zmagovalka letošnjega šova Slovenija ima talent, 34-letna Julija Kramar, je na odru dokazala, da ima angelski glas. Prikupna svetlolaska pa je nekaj posebnega tudi po svojem razmišljanju.

Namesto da bi se vdala obupu, ker ji je pet dni pred finalom v Stožicah umrl partner, je raje mislila na to, da je v nasprotju s številnimi imela srečo, da je štiri leta delila s človekom, v katerem je našla popolnega partnerja. Ja, za Julijo je kozarec očitno vedno napol poln ...

Dolgo ste čakali, da so se vam uresničile sanje. Kaj vse vam je stalo na poti do uspeha?

Mislim, da mi je bilo tako namenjeno. Človek mora dobiti določene izkušnje, mora odrasti in drugače gledati na dogajanje okoli sebe. Ko mu to uspe, mora dajati zgled drugim. Mislim, da je moralo biti tako, vse pred tem pa so bile potrditve, da nekaj imam ...

Z nastopom v Stožicah sem dosegla uresničitev sanj. Zmage nisem pričakovala, saj so se mi že Stožice zdele velik dosežek. Včeraj je bilo vse super, danes (pogovarjali sva se dan po zmagi, o. p.) pa sem se zbudila z majhno praznino.

Najprej sem si želela v časopisih preveriti, ali se je to sploh res zgodilo. Pomislila sem na vseh deset finalistov - vsi smo bili zelo utrujeni, vendar polni energije. Vedela sem, da so vsi svoje nastope izpeljali odlično, zato mi je po eni strani težko, po drugi pa sem vesela. Vedno sem govorila, da je zmaga le naziv, vendar šele ob zmagi začutiš, kaj sploh pomeni. To je čast, nekaj nepredstavljivega in postane te kar malo strah ...

Ste imeli tremo?

Takrat sem kar zamrznila.

Ali posebej pazite na glas?

Živim normalno življenje. Izogibam pa se prepihu, saj se ne bi rada prehladila. Tudi sicer nimam zdravstvenih težav.

Se ukvarjate s športom, da ste tako vitki?

Predvsem tekam za hčerko, vendar bom kar morala biti v dobri formi, da bom lahko zdržala vse, kar me čaka v prihodnosti. Zadnji teden sem izgubila kar nekaj kilogramov ... Počutim se, kot bi prebolela kakšno bolezen, in se zato hitro zadiham. Tako nisem mogla odpeti arije brez dodatnih vdihov. Začela sem jesti in skrbeti za dobro formo telesa, sicer tega nastopa ne bi mogla dobro opraviti.

Vas je torej oddaja prisilila, da kljub tragediji poskrbite zase?

V vsakem primeru bi morala začeti jesti, saj imam hčerko, na katero moram misliti. S 'talenti' smo se objeli, si dali roko in pomagali drug drugemu.

Je bila bolezen vašega partnerja pričakovana, dolgotrajna?

Bila je zelo nepričakovana.

Je bila za smrt kriva bolezen ali kaj drugega?

Podatke o tem še zbirajo, ker je to pomembno tudi zaradi hčerke, saj bi lahko bila bolezen dedna. Tudi v bolnišnici so bili šokirani, ker je moj partner pri 30 letih umrl.

Skupaj sta bila štiri leta. Ste takoj vedeli, da je pravi za vas?

Takoj! Spoznala sva se na Akademiji v Modeni - to je tista akademija, ki je potem razpadla, tako da spet nisem mogla uresničiti svojih želja. Pouk je trajal en teden vsak mesec, od septembra do januarja. Skupaj sva se učila in že oktobra postala par.

Že od začetka so bila med nama zelo močna čustva, ki so naju spremljala vsa ta leta. Torej ni res, da se po enem letu ljubezen ohladi! Seveda so bile krize, vendar je bila ljubezen vedno močna. Zato sem si tudi zdaj rekla, da moram biti hvaležna in spoštovati to, kar sem imela, saj se zavedam, da takšne ljubezni nekateri sploh ne doživijo.

Lahko ugibam, kako bi bilo, če bi se poročila, vendar tega ni več, v srcu pa je treba ohraniti vse, kar je lepo. Lahko živim v miru, saj vem, da me je spoštoval in imel izjemno rad.

Preden sta prišla skupaj v Slovenijo, ste se zaradi partnerja preselili v Milano, kjer ste tudi rodili hčerko Giulio. Vas je materinstvo zelo spremenilo?

Ko sem rodila Giulio, se mi je zdelo, kot da sva že od nekdaj skupaj in da mi je to namenjeno. Imela sem težave pri porodu, saj sem rojevala 23 ur. Partner je bil z menoj ves čas in mi je bil v veliko oporo. Sem zelo potrpežljiva in sem tudi porod mirno prenašala, partnerju pa se je zdelo grozno, saj je videl, kako mirno prenašam bolečino ... Zanimivo je,  da prej o materinstvu sploh nisem razmišljala, saj sem imela v glavi le eno stvar, in to je petje. Vse, kar sem imela, sem vložila v glasbo.

Kako to, da tako mirno sprejemate svojo usodo?

Vedno je veliko vprašanj, vendar ni pravih odgovorov. Lahko se ves čas sprašuješ, a se ti lahko le zmeša in se zaletavaš z glavo v zid, lahko pa se sprijazniš, da ni vedno odgovorov na vprašanja. Tudi nekaterih ljudi se ne da spremeniti, lahko pa spremeniš določene stvari pri sebi.

Ste bili vedno taki?

Sploh ne. Nekoč sem veliko sanjarila, hodila po oblakih in vsem zaupala. Na težave sploh nisem mislila. Sprejmeš tudi smrt v družini, postaneš mamica, začneš delati tisto, kar te veseli, zato imaš vedno nekaj, kar te žene naprej.

To je, kot da te vržejo na slalomsko progo, ki je vse bolj strma. Začeti se moraš upirati, voziti slalom, čeprav te lahko kakšen količek udari po glavi, ali pa padeš. Priti moraš do cilja, sicer ne moreš nikomur več pomagati, ampak si jim lahko le še v breme.

Ali imate vseeno kdaj trenutke, ko postanete depresivni?

Težko je takrat, ko sem brez energije. Od utrujenosti so mi začele teči solze, začela sem zehati in kihati. To je morda trajalo en večer, naslednji dan pa sem bila že dobra.

Vaš partner je umrl šele pred slabim tednom (pogovor z Julijo je nastal v ponedeljek, dan po njeni zmagi, njen partner pa je umrl prejšnji torek, o. p.). Kako ste to prenesli?

Tega ne vem niti sama. Vsi so me podpirali, vendar je bil prvi dan res velik šok. Tisti dan bi ga skupaj z njegovimi prijatelji morali obiskati v bolnišnici ... Preprosto ne moreš dojeti. Ostalo je veliko načrtov, neizrečenih besed, njegovih želja in najina hčerka ...

Ampak njegova želja, da zmagate, ki vam jo je zaupal, ko se je po polfinalu zbudil iz kome, se je vendarle uresničila!

Razmišljam, da se je zbudil le, da mi je to povedal, saj je potem spet padel nazaj v komo ... Pred tem je bil štiri dni v komi, potem je bil več kot deset dni pri zavesti ... Njegove sanje so bile, da si vsaj eden od naju ustvari kariero.

Najprej je začel on. Tri leta sem ga psihično ter fizično podpirala. Potem pa sem se na glasbeno pot podala jaz in me je podpiral on. Tudi delo naju je povezovalo, žal pa mi je, da nimava skupnega dueta. V Modeni sva sicer posnela duet, ki pa se je potem izbrisal, zdaj pa zaradi njegove bolezni nisva uresničila te ideje ...

Boste zdaj peli zanj, kot ste peli v nedeljo?

Vedno pojem s čustvi, nekaj od tega pa preide tudi na publiko. V nedeljo sem pela za vse.

Zvečer pojete hčerki. Je tudi Giulia podedovala vajino nadarjenost?

Tudi ona zelo rada poje. Ne razmišljam o tem, da bo kdaj pevka. Želim le, da bi delala tisto, kar si bo želela. Starši so me podpirali pri izbiri poklica po moji želji, stali so mi ob strani in jaz želim enako. Želim ji stati ob strani, da bo imela dom in ljubezen, ki jo bo lahko dajala tudi naprej.

Se vam je že kdaj zgodilo kaj takega, kar bi vam tako obrnilo življenje na glavo, kot ta tragedija?

Nič tako hudega. Vse drugo se lahko popravi, v tem primeru pa vrnitve ni. Drugače je, ko se zaljubiš. Vsi so govorili, da zaljubljenost mine, zato sem se čudila, da so čustva še bila tako močna. Moja prejšnja zveza je trajala osem let, vendar je bila drugačna.

Prisotna sta bila predvsem spoštovanje in prijateljstvo, ki traja še danes. Bila sva na različnih frekvencah, saj sem svojo energijo usmerjala v petje, kar njemu ni bilo preveč všeč. Morda to ni bil vzrok za propad zveze, vendar ni bilo smiselno vztrajati. Petje je del mene in tako me mora partner tudi sprejeti.

Kako ste se lahko pripravljali na finale in hkrati pripravljali pogreb?

Če sem odkrita, se nisem pripravljala na finale toliko, kot bi si želela. To obžalujem zaradi publike, vseh, ki so me podpirali. Zaradi njih sem želela biti čim boljša. Pošiljali so mi sporočila, ker niso vedeli, kaj se je zgodilo, in me spodbujali za nastop, jaz pa sem žalovala ...

Nekaj njegovih prijateljev sem obvestila šele po nekaj dneh in ti so mi pošiljali sporočila, nekateri pa celo pisma. Najhuje je bilo ob prejemu telegrama, ko se zaveš, da se je vse skupaj res zgodilo. Izrekli so mi sožalje ob izgubi moža in vesela sem bila, da so najino zvezo tako dojeli, čeprav nisva bila poročena. Počasi začenjaš dojemati resnico in potrebovala bom še veliko časa, nima smisla, da si lažem.

Prihaja moj rojstni dan in tudi Giulijin rojstni dan, ki smo ga želeli praznovati skupaj. Prišlo bo tudi novo leto in spomnim se, da mi je lani poslal sporočilo, v katerem mi je obljubil, da ne bomo nikoli več ločeni za božič in novo leto ...

Med novoletnimi prazniki je pel na ladji in se je vrnil šele konec marca. Po vrnitvi je zbolel in nismo imeli veliko časa, da bi spet zaživeli skupaj. Vesela pa sem, da je lahko pel na ladji, kjer so mu ploskali in je bil zvezda. Na to je bil zelo ponosen ...

Očka je ne bo nikoli več objel ...

Vsaka smrt je grozna, ko pa umre mlad človek pri tridesetih, je to seveda še bolj boleče. Julijo je tragedija, ki je prišla res nepričakovano, saj so se po operaciji začeli zapleti, šokirala, vendar pa je vedela, da mora naprej, saj ima hčerkico.

In seveda je hitro prišel trenutek, ko je mali Giulii morala pojasniti, da očka ni več ... “Zvečer pred spanjem sem ji rekla, da ji bom zaupala skrivnost. Rekla sem ji, da je njen očka zdaj zvezdica in takrat se mi je stisnilo srce,” nam je zaupala Julija, ki je Giulii še rekla, da bo očka zdaj ves čas pazil nanjo od zgoraj.

“Sprašujem se, zakaj se je to zgodilo njemu, in ne meni ... Dala sem mu svojo ljubezen, hudo pa mi je predvsem zato, ker ne bom več mogla dajati in prejemati ljubezni v taki obliki, kot je to mogoče na Zemlji. Morda obstaja tudi kaj na drugi strani, vendar dejstvo je, da se nikoli več ne bo vrnil,” razmišlja Julija, ki pa ostaja močna.

“Ničesar se ne da spremeniti, zato huda žalost ni smiselna. Razmišljam o lepih trenutkih, res pa je, da bo treba Giulii vsake toliko časa spet razložiti, da je očka ne bo mogel več objeti, čeprav bo ves čas bedel nad njo. Zagotoviti ji moram tudi, da ni kriva za to, da ga ni več z nama. Vesela pa sem, da zdaj moj partner ne čuti več bolečin in je našel svoj mir ...” pravi Julija, ki je vesela, da je imela v njem popolnega partnerja, čeprav je prav zaradi tega zdaj izguba toliko večja.

“Morda bi bilo lažje, če ne bi tako močno čutila ljubezni do njega, vendar potem tudi ne bi bila tako pomirjena. Najbrž bi čutila jezo, čustva bi se mešala in gotovo bi bila na slabšem. Sprašujem se, ali bom še kdaj našla koga, ki bi ga lahko tako močno ljubila in bila ljubljena. Kako bi se lahko spet našli dve polovici jabolka, kot mi je vedno govoril? O tem je še prezgodaj razmišljati, najpomembneje pa je, da ga nosim v srcu. Njegovi prijatelji so mi v sporočilu napisali, da je gotovo imel ob sebi angela, ki ga je srečal prehitro, vendar je na tem svetu dosegel že vse. Našel je partnerico, nastopal je na ladji in postal očka - to so bile njegove želje. S tem se tolažim ...”

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri