Jože Potrebuješ je pri petdesetih kot mladenič!

Jože Potrebuješ je pri petdesetih kot mladenič! (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Lady
4. 2. 2018

Z njim sem opravila že nešteto intervjujev, pa me vedno znova očara s svojo pozitivno energijo. To leto je zanj zares posebno – pred dnevi je praznoval abrahama, hkrati pa mineva že 30 let, odkar je začel skupino Čuki.

Jože, za vami je veliko praznovanje. Pravijo, da je to velika prelomnica v življenju – kako gledate na to številko?

Nikoli nisem veliko dal na takšne in drugačne obletnice in tudi to, da je človek star 50 let, ni kakšen poseben dosežek. Me pa številni opozarjajo, da bo menda potem ne vem kaj vse drugače, in namigujejo, da bi se bilo pametno malo umiriti, odrasti, postati moder in preudaren ... Ampak za to bo še čas.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Ne bi rekel, da sem na kaj blazno ponosen. Sicer smo v glasbi res dosegli skoraj vse, kar je pri nas na tem področju mogoče, ampak to je ena plat. Bolj sem vesel, da so se meni in nam dogajale lepe stvari, da smo počeli stvari, ki so nas in tudi ljudi okoli nas osrečevale. S Čuki, z oddajami Na zdravje!, Raketa pod kozolcem, Ribič Pepe, Popolna poroka ...

Ste zadovoljni s prvimi 50 leti, ki ste jih preživeli? Kaj menite, da vas še čaka?

Zadovoljen in Bogu in ljudem okoli sebe hvaležen za to. Kaj me čaka? S spoznanjem, da stvari in odnosi niso večni in samoumevni, bomo tudi brez velikih načrtov veselo odkokokorakali 'mal naprej pa mal nazaj'. V upanju na zdravje in da nas še ne zapusti ustvarjalni nemir.

Videti ste zelo fit, polni življenja. Kaj vam polni baterije, da ste tako mladostni?

Hvala za kompliment, ampak danes k sreči vidite veliko 50-letnikov, ki so fit in mladostni, 'dekleta' pri 50 letih pa so lahko še take mačke, da jih je veselje pogledati, in to je super.

Imate kakšno živ­ljenjsko vodilo?

Živeti je treba sproti in se zavedati življenja in 'usode' tudi takrat, ko je luštno, in biti za to hvaležen. Ne pa samo takrat, ko ne gre vse po planu A.

Kaj vas najbolj osreči, nasmeje?

Večinoma stvari, povezane z glasbo. Dober nastop Čukov, srečno in zadovoljno občinstvo ali pa dobra fraza besedila, ki mi uspe, speven konček melodije, zaradi katerega nekaj dni plavam v oblakih. Pa druženje z zadovoljnimi ljudmi.

So vam vaše punce, vaši hčerki in žena v veliko oporo, vaša motivacija ...?

Morajo imeti kar živce, da me prenašajo. Sicer pa bova z Andrejo februarja praznovala 20. obletnico poroke, že prej pa sva bila fant in punca 12 let. Kot sem obveščen, še nič ne kaže, da bi me hotela zamenjati.

Kako jih razvajate?

Zelo radi smo skupaj. To je to. Doma, na potovanjih, ko športamo. Je pa res, da smo bili v minulih letih precej premalo skupaj. Življenje aktivnega glasbenika s takšnim tempom, kot ga imamo Čuki, ko te noben vikend ni doma, čez teden pa ustvarjaš glasbo, TV-oddaje in druge stvari, ni ravno preprosto. To bodo glasbeniki, sploh pa njihovi partnerji, ki to berejo, najbolj razumeli. Na stotine neprespanih noči, milijoni kilometrov. Dajmo se malo smiliti sami sebi ... a ne? (smeh)

Ste veliko zabavo za abrahama načrtovali sami?

Tokrat sem pa res naredil eno majceno zabavo. Za nekaj sto ljudi, ki sem jih hotel točno na 20. januar, in to je bila sobota, imeti ob sebi. Da jim rečem: HVALA, po svoje vas imam rad, ale, zdaj pa domov!

Zagotovo so Čuki tisti, ki so pomembno zaznamovali vaše življenje. Tudi skupina ima praznik, kajne, 30 let delovanja?

O, to pa bo posebna zgodba, ki se je lotimo takoj po 20. januarju in se je v resnici še bolj veselim kot osebnega praznika. Več pa vam sporočimo v prihodnjih tednih.

Pri petdesetih kot mladenič

Ste pričakovali, da boste z isto skupino tako dolgo na sceni?

Seveda ne in niti ni bilo tako mišljeno. Mislim, da prav nihče tega ni pričakoval, in če bi takrat obstajali start-upi, ne bi dobili za burek. Ampak tako je naneslo in nič ne kaže, da nas bo veselje do ustvarjanja in nastopanja kaj kmalu minilo.

Katera anekdota v zvezi s Čuki vam bo najbolj ostala v spominu? Katero najraje pripovedujete?

Kako smo imeli nekega decembrskega dne, ko je ves dan snežilo, šest nastopov v enem dnevu. Ali pa, kako smo se nekoč z vso svojo kramo, ker se nam je pokvaril avto, peljali v stoenki – osem moških z inštrumenti vred.

Veliko članov skupine Čuki se je že zamenjalo, le vi ostajate. Ste vi gonilo in srce Čukov?

Biti Čuk je posebno agregatno stanje. V 30 letih pa se seveda ljudje spremenimo, kako pa drugače. Glasba se spreminja, interesi ljudi se spreminjajo. Ampak občutja ostajajo ista. Ali ti je nekaj lepo ali pa ne. Uživaš ali ti je muka. In lahko rečem, da sem v vsakem trenutku našega nastopanja in ustvarjanja delal z ljudmi, ki sem jih cenil in imel rad. Tako kot cenim tudi vse generacije naših oboževalcev, pa tudi tiste, ki omogočajo, da naše delo pride do njih.

Generacije otrok in mladine so odrasle ob vaših pesmih – kaj jim želite sporočiti?

Da smo zelo veseli, da smo včasih žurali že z njihovimi starši, da nas z veseljem spremljajo tudi njihovi stari starši in bomo z njimi žurali na naše nove in stare pesmi tudi čez nekaj let, ko bodo hodili po mladinskih in študentskih žurih.

Besedilo: Eva Jandl // Foto: Goran Antley, Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri