Jernej Tozon: "Želim biti čim bolj podoben staršem"

Jernej Tozon: "Želim biti čim bolj podoben staršem" (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Story
4. 8. 2017

Jerneja Tozona sem seveda poznala tako, kot ga pozna vsaka oboževalka Čukov. 

Po tem, ko smo se na Križni gori sestali še z njegovim očetom, sicer priznanim glasbenikom, zborovodjo in producentom, pa sem se v simpatičnega Škofjeločana kar malce zaljubila ...

Story: Ko vaju tako pogledam, sta si precej podobna. Tomaž, ali v Jerneju vidite kaj sebe, ko ste bili mlajši?

Tomaž: Imam kar serijo otrok in v vsakem se kaže malenkost mene. Je pa tale sin še bolj kot po meni po moji soprogi.

Story: Kaj pa mislite, da je vseeno pobral po vas? Talent za glasbo?

Tomaž: Upam, da moje boljše stvari. Predvsem pa sem vesel, da se pri njem oglaša ta glasbeni talent in da ga lepo razvija ter da ima močno željo in povezavo z naravo. Veliko hodi naokrog, tako kot sem v mladosti sam veliko prevandral po dolgem in počez te naše ljube Slovenije.

Story: Pa se zdaj kdaj skupaj kam odpravita?

Jernej: Ravno danes sva se na Križno goro. (smeh)

Tomaž: Ko je bil še mlajši, sem imel vrsto pevskih skupin, ena med njimi je bila tudi iz Škofje Loke - pevski zbor Lubnik. Vedel sem, da je petje samo sredstvo za druženje in da je poleg tega potrebnega nekaj več. Načrtoval sem in pevcem obljubil, da bo tisti, kdor bo ob sobotah hodil z menoj naokrog, lahko v petih letih spoznal Slovenijo tako, kot je treba. Lahko se pohvalim, da sem organiziral več kot 300 tristo izletov za svoje sopevce in skoraj na vseh je bil tudi Jernej. Takrat sem na izlete namreč odhajal z vso družino in tako smo obiskali vse vrhove in vršace, tudi tista mesta, ki so manj dosegljiva in ki jih povprečen Slovenec redkeje vidi. Takšne izlete sem rad začinil s kulturnimi dogodki, tako da so nas na določenih mestih čakala manjša presenečenja, tudi kakšne znane glasbene skupine.

Story: Kako se pa vi spominjate teh izletov?

Jernej: Vedno smo bili v družbi in vedno smo se zabavali ob presenečenjih, ki jih je pripravil. Jaz sem to pobral malo po njem, saj zdaj vsako leto za svoj rojstni dan organiziram tak izlet v neznano. Z baklami smo na primer prišli do te gostilnice, tu so nas počakali konji, z njimi smo šli do cerkvice, kjer smo peli, potem smo imeli kviz, ki ga je organiziral moj bratranec ... Temu sta sledili dogajanje in žuranje. Vsako leto gremo na drug konec.

Story: Kako lepo! Kako ste potem preživeli svoj zadnji rojstni dan?

Jernej: Šli smo na vikend v Poljansko dolino, od koder smo šli peš v snegu do cerkvice Malanska gora, potem pa na divje dol. Zakurili smo kres. Ampak se je zgodila manjša nezgoda, tako da sem praznoval na urgenci, ker sem si poškodoval prst in sem ga šel šivat.

Story: Ojoj.

Jernej: Je bilo pa luštno. Ko sem prišel nazaj, smo žurali še naprej, ker so me počakali.

Story: Neustavljivi. (smeh) Odrasli ste z glasbo, prisotna je bila tudi ob takšnih praznovanjih, ki smo jih zdaj omenjali. Pa bi lahko rekli, da je bil vaš oče vaš prvi glasbeni vzor?

Jernej: Seveda! Že od malega, odkar sem začel dojemati ta svet, smo doma poslušali predvsem slovensko glasbo, narodno glasbo. Oče je pel tudi v slovenskem oktetu in s tem sem v resnici odrasel.

Story: Pa ste imeli še kakšnega drugega glasbenega idola?

Jernej: Vedno so me spraševali, kdo je moj vzornik, in nikoli nisem znal odgovoriti na to vprašanje. Nikoli nisem imel nekega vzornika, vedno sem se zgledoval po starših. Vedno sem poskušal biti čim bolj podoben njim. Mami in očetu. Tako, kot je oče rekel: od vsakega sem nekaj vzel.

Tomaž: Povedati moraš še to, da je bila mamica profesionalna pevka v slovenskem komornem zboru. Lani se je upokojila in imela je čudovit sopran. Vse, kar je povezano z mojim delom, je tudi nekje olepšano z njenim pridihom. Imamo čudovito mamo in ženo in ...

Jernej: ... tudi ona je v veliki meri zaslužna za to.

Story: Kako lepo ste to povedali.

Tomaž: No, tako živimo. Veseli smo, da smo lahko v tem škofjeloškem prostoru. Sicer sem trd Ljubljančan, nekoliko tudi Primorec, ker je bil oče s Krasa. Na ta del sem ponosen in vesel, da ga čutim. Zelo rad odhajam na Primorsko, še posebej, ker sem prehodil te kraje po dolgem in počez. Ko sem bil mlajši, sem se na primer iz Škofje Loke odpravil peš na Debeli rtič ali pa od tu peš na festival v Števerjan. Ali pa na Triglav. To je bilo za mal'co. Na vaje slovenskega okteta ... peš iz Škofje Loke. Žal ljudje vse premalo uživajo tako. Vse je vpeto samo v šport, na način hitreje in višje, bolj malo pa je tega, da bogatiš in plemenitiš sebe.

Jernej: Ljudje si vzamejo premalo časa za te stvari.

Tomaž: Žal mi je, da ljudje izgubljajo ta stik, meni je to veliko pomenilo. Hvala bogu pa čutim, da so moji otroci to kar ohranili. Da so krenili po mojih poteh.

Story: Kam pa ste se nazadnje skupaj kam odpravili kot družina?

Tomaž: Navadno je družinski izlet pri nas vedno povezan še s kakšno službeno dejavnostjo.

Jernej: Hvala bogu imamo vikend tu v bližini, v Poljanski dolini. Pri meni je navadno tako, da imam še posebej ob koncih tedna zelo malo prostega časa. Ampak takrat, ko ga imam, pridem po starše in jih odpeljem na vikend, da tam preživimo kakšno urico.

Story: Kakšen pa je bil Jernej, ko je bil majhen?

Tomaž: Majhen.

Jernej: (smeh)

Tomaž: Med otroki nisem nikoli delal kakšne posebne razlike. Vsakega posebej sem bil vesel. Jernej je bil vedno prijazen fant in vesel sem, da naju je z ženo vedno želel razveseliti, pa tudi danes me še vedno rad pocrklja. Ali da me povabi na kakšno pijačo ali mi kupi kakšno malenkosti - prav tale klobuk, ki ga danes nosim, je njegovo darilo izpred nekaj dni. Čutim to hvaležnost in ljubezen in čutim tudi to, da je rad z nami kot s starši. In tudi poslušalci opažajo, da ima neizmerno zdrav in prijeten nasmeh. Odkrit, iskren, nepokvarjen. V umetniškem svetu sem živel tako rekoč 80 let. Bil sem vzgojen v tem. Prežet z vsemi mogočimi izkušnjami in moja velika želja je bila, da ostane tak fant, kot je bil. Naraven in preprost in mislim, da mu je to uspelo.

Story: Pa je bil tudi kot otrok tak šarmerček?

Tomaž: Šarmerček je v resnici vedno po malo, ne da bi se tega kaj veliko zavedal.

Jernej: (smeh)

Tomaž: Ravno to. Nekaj ljudi poznam, ki svet sprejemajo s takšnim optimizmom, kot ga Jernej. Imam nekoliko prijateljev, ob katerih sem že vnaprej srečen, da bom srečal srečnega človeka. Ne da prihajam k njemu kot tolažnik, ampak zato, da bi se sam razveselil njegove družbe. Jernej je eden takih.

Story: Pa se spomnite, kako je bilo, ko je domov prvič pripeljal kakšno dekle?

Tomaž: Zanimivo je, da mi Jernej ni nikoli predstavil dekleta kot svojo punco. Nismo tiste vrste starši, ki bi bili strogi, da bi se bal ali kaj podobnega. Ampak preprosto iz tega razloga, ker je to njegov svet. Vsakega, ki ga sprejme v svoje okolje, naj bo prijatelj, prijateljica ali več od tega, je to njegova stvar. Ko jo bo imenoval kot tako in ko jo je, pa čutiš dodatno dolžnost, neko dodatno skrb, in morda mi je želel prav to prihraniti.

Jernej: Ampak pri nas smo vedno sprejemali vse. Tudi bratje, ko so pripeljali svoje punce predstavit bratom in sestram. Tudi če smo kdaj rekli, da morda ni ravno 'ta prava', smo jo še vseeno sprejeli. Če je on zadovoljen in srečen, smo mi tudi. Vedno je bilo tako. Nikoli ni bilo bojazni, da ne bi bila komu všeč. Pri nas je bil vedno vsak sprejet in vedno dobrodošel. Tudi če se stvari niso izšle, se je tista oseba še vedno rada vračala k nam.

Story: Tudi jaz bi prišla k vam.

Tomaž: (smeh)

Jernej: Lahko. (smeh)

Story: In če govorimo o poletju, ste šli kdaj samo fantje na kakšen potep?

Tomaž: Da bi šli z namenom, da gremo samo fantje, ne. Mislim, da je bil naš glavni domet skupni družinski izleti, kolikor smo jih imeli. Radi smo pa odhajali v Pacug, kjer imam pevskega kolega, ki nam je omogočil, da smo pri njem dopustovali nekaj dni, in takrat je bila družina, kolikor je mogla, kompletna. Seveda pa je ravno poleti za glasbenike največ dela. Prejšnja leta sem bil tudi sam odsoten in malo je bilo priložnosti, da bi poleti z družino na veliko dopustovali.

Jernej: V tem času nismo hodili na morje, ampak na Blegoš, na hrib. To je bil naš dopust.

Story: Vaše dogodivščine in zgodbe bi lahko poslušala v neskončnost. Jernej, tudi vi tako radi prisluhnete očetovim zgodbam z njegovih potovanj?

Jernej: Pri njem so vedno kakšne nove zgodbe. (smeh) Ko smo skupaj, sploh če pridejo kakšni prijatelji, velikokrat rečem očetu, naj pove kakšno zgodbo iz Afrike, ali pa naj pove zgodbo, ko je umrl poglavar. Ali pa tisto zgodbo iz Kitajske, ko so jim peli v dvorani. Poln je zgodbic. Od Tita, papežev ... tega je pri njem veliko.

Tomaž: Če malo karikiram, bi lahko k meni v šolo poslali Andersona. (smeh) Marsikdaj, ko pripovedujem zgodbe, ima najbrž kdo občutek, da si jih izmišljujem. Ker ne morejo verjeti, da se vse to lahko zgodi.

Jernej: Ampak zanimivo pa je, da je bila tudi babi - mami od očija - takšna. In je tudi napisala knjigo z zgodbami, za katere sploh ne moreš verjeti, da so se lahko v resnici zgodile.

Story: Kaj pa vi? Da bi zapisali svoje zgodbe?

Tomaž: Menda sem kot mlad kazal znake tega, da naj bi iz mene nekoč postal prepoznaven komponist. Od tega vendarle na koncu koncev ni bilo nič. Kar zadeva pisanje, sem pa še krajši. Preprosto, kot da nimam časa, da bi zgodbo napisal. Zelo na hitro tudi določene stvari pozabljam. Kraje, ki sem jih obiskal, bi tako rad ohranil v spominu. Ampak če je vsak dan tako močna sprememba, da en dan preživiš sredi Afrike, na primer v Mozambiku, čez dva dni pa na Slovaškem, so te menjave in spomini tako hitri. Bil sem prepričan, da bom imel, ko bom v pokoju, čas za to. No, zdaj sem v pokoju, pa še vedno delam. (smeh) Druge stvari, pa vendar.

Jernej: No, je pa nekaj knjig napisanih o tebi.

Tomaž: Že, že, da je o meni pisano. Dve knjigi sta izšli, ampak bolj kot zborniki dveh zborov, ki so veliko pisali o teh dogodkih in o mojem delu s to skupino.

Story: Veste, kaj me še zanima: kako ste vi doživljali to, ko se je Jernej pred devetimi leti pridružil Čukom?

Tomaž: Vesel sem bil. Zavedal sem se, da Jernej vstopa v novo izkušnjo, in jo kot takšno še danes jemljem. Bil sem vesel, da je prišel v takšno zdravo skupino glasbenikov, ker sem bil tudi sam član narodno-zabavnih ansamblov. Vem, da je taka izkušnja zelo dragocena stvar v življenju. Bal sem se predvsem, da bi prišlo do kakšne družbe, v kateri bi se prekomerno pilo ali kaj podobnega. So tudi nezdravi pojavi, ki nastopajo vzporedno z dejavnostjo, ki jo opravljaš. Tega pri Čukih ni. Da bi le tako ostalo.

Story: Pa sta velikokrat šla na nastope drug drugega?

Tomaž: Dvakrat sem prišel poslušat Čuke. Enkrat čisto iz firbca, drugič pa ...

Jernej: ... plesat. (smeh)

Tomaž: Plesati pa me ne boste videli zlahka. (smeh). To je pretekli čas. Vem, kaj se dogaja, tudi če nisem zraven, me ne more kaj veliko presenetiti.

Story: Kaj pa, ko pri Čukih ustvarjate kakšno novo glasbo. Ali vprašate očeta za mnenje?

Jernej: Vedno!

Tomaž: To pa moram reči, da mi večkrat prinese v poslušanje nove skladbe. Me vpraša, kaj bi lahko popravili. Ampak te moje pripombe so vedno skorajda brezpredmetne, ker je stvar že zelo zdravo pripravljena.

Jernej: Tvoja mnenja vedno posredujem naprej Jožetu in Jože jih vedno zelo rad upošteva. Očeta ima res visoko na lestvici in da veliko na njegovo mnenje.

Story: Kdaj pa sta nazadnje kakšno ušpičila skupaj?

Jernej: Verjetno je bilo to kakšno presenečenje, ker oče vedno rad preseneti mamo. To zdaj rad počnem tudi jaz.

Story: Tako lepo govorite o mami in očetu in o njunem odnosu. Ali je njun odnos vzor tega, kar bi vi radi imeli in doživeli s svojim dekletom?

Jernej: Seveda. Navadno iščeš vzor doma. Pomojem pa bo to kar težko dobiti v tem času. Upam, da bom to našel.

Story: Kaj pa bi še rada skupaj doživela?

Tomaž: Moja iskrena želja je samo to, da bi Jernej ohranil vedrino in da bi našel tudi vedro ženo. Vedno pravim, da ni pomembno, ali je lepa, pomembno je, da je ženska vedra. Ni lepšega na svetu, ko te nekdo čaka z nasmehom doma, in ni hujšega, kot če imaš žalosten obraz pred sabo.

Kaja Milanič 

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story31/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 31/2017

Story 31/2017, od 27. 07. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri