Jernej Tozon: Za las sem se rešil pred snežnim plazom

Jernej Tozon: Za las sem se rešil pred snežnim plazom (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
4. 2. 2015

Pevec Jernej Tozon je navdušen športnik. Poleg nad pohodi v hribe in vožnjo s kajakom se vsako leto bolj navdušuje tudi nad smučanjem. Smučarske sposobnosti pa je preizkusil že na veliko smučarskih središčih v Evropi.

Veliko smučišč sem že obiskal, od Švice, Francije, Italije do Avstrije. Teh smučišč je res veliko.
Jernej najraje odkriva nova smučišča, in če bi se moral odločiti za eno, bi se mogoče odločil za švicarsko smučišče, pravi.

Story: Pred kratkim ste se vrnili s smučanja, kje ste bili?

Letos smo bili v Avstriji, in sicer smo si izbrali St. Anton, Isgl, St. Moritz - vsa ta smučišča smo preizkusili. Vsak dan smo si izbrali eno dolino, kjer smo pokazali svoje smučarske sposobnosti. Najeli smo hišo malo zunaj St. Antona. Bilo je super, pa še ugodnejše, kot če bi bili nastanjeni v smučarskem središču.

Story: S kom ste šli na smučanje?

Vsako leto se zbere enaka ekipa, ki šteje približno 10 članov. Eden izmed njih je tudi moj dobri prijatelj Aleš Bartol, ki je bil glavni pobudnik, da se priključim temu 'klubu smučarjev', s katerimi vsako leto obiščemo različna smučarska središča v Evropi in jih skupaj raziskujemo.

Story: Ste letos s seboj peljali tudi svoje novo dekle?

Ne, sem šel kar sam. (smeh)

Story: Vam je bilo vreme naklonjeno?

Veliko srečo smo imeli z vremenom. Peti dan je bil že tako južen sneg, da se skoraj ni več dalo smučati. Letos je res bolj vprašljivo vreme povsod, a smo smučali na višini 2800 metrov, tako da nekaj od smučanja smo pa le imeli.

Story: Kakšen je bil vaš smučarski dan?

Nismo taka ekipa, da bi se vozili 500 km in potem hodili tam na zabave, smo resni smučarji. (smeh) Budilko smo imeli vsak dan nastavljeno na 6. uro zjutraj, sledil je zajtrk, in takoj, ko smo napolnili želodce, smo se odpravili na smučišče. Največkrat smo bili na smučišču med prvimi, tako da smo imeli na progi še tista 'rebrca', kot se reče po domače sveže urejenemu smučišču. Na smučišču smo uživali ves dan, vzeli smo si samo kratek premor za sendviče, ki smo jih pripravili že večer prej. Smo, domače rečeno, 'šparovec varianta'. (smeh) Pomembno nam je, da maksimalno izkoristimo bele strmine, do trenutka, ko začnejo smučišče zapirati. V hišo smo se vedno vrnili zelo utrujeni in se veselili samo še dobre večerje.

Story: Kdo je poskrbel za večerjo? Koga ste izbrali za glavnega kuharja?

Nas je več kuharjev, vsak je zadolžen za nekaj. Nekdo mora poskrbeti za sendviče za naslednji dan, nekdo za kuhanje, nekdo za pomivanje posode. Smo se vedno lepo pogovorili in porazdelili delo. Na jedilniku pa je prevladoval golaž. (smeh)

Story: Kakšni so bili vaši večeri, kako ste si jih popestrili?

Po napornem dnevu smo bili ob večerih res kar utrujeni. Po večerji sta vedno prijala kakšno pivo in klepet s prijatelji, seveda ni smela manjkati niti kitara, ki je moja stalna spremljevalka. Skupaj smo zapeli nekaj zimzelenih pesmi, a se petje nikoli ni zavleklo preveč dolgo v noč, saj smo vsi dobesedno od utrujenosti popadali v postelje.

Zadnji dan, ko je bilo slabše vreme, smo se odločili za pohod. Namesto pancerjev in smuči smo si na noge nataknili hribovske čevlje in se sprehodili do gostilne, kjer je doma pravi 'pancer tanc'. Tam so zabave z živo glasbo in smo šli pogledat, kako je videti. Moram reči, da sem bil nad videnim navdušen. Divje sem plesal po mizah in užival ob živi glasbi.

Story: Kaj vas je na oddihu najbolj impresioniralo?

Najbolj mi bo v spominu ostalo smučišče, ker zelo rad smučam. Seveda pa ne morem mimo naše smučarske zasedbe, letos je bilo tretje leto, odkar sem se jim pridružil. V tem času res nikoli ni prišlo do kakšnih resnih konfliktov med nami in res sem vesel, da sem lahko del te smučarske skupine.

Story: Pa kakšne nezgode na smučišču?

Lani sem kar grdo padel na ramo in imam še kar nekaj težav z njo, ampak tveganje za poškodbe pač spada k temu športu in s tem se moraš sprijazniti. Moj največji problem je, da imam rad hitrost. To sem velikokrat preizkušal že z avtomobilom, ampak k sreči nisem imel nobene nezgode. Tako da imam rad hitrost na smučišču, na rolerjih, v avtomobilu ali kjerkoli drugje.

Story: Kako dolgo pa že smučate?

Ne vem, kaj pomeni dolgo smučati, imam prijatelje, ki so na smučeh že od malih nog. Seveda, ker smučajo prijatelji, sem si želel smučati tudi jaz, saj sem videl, da v smučanju res uživajo. Sam sem v otroštvu z družino hodil bolj po hribih, in ne po smučiščih, tako da sem

se prvič na smuči postavil zelo pozno. Pri osemnajstih me je brat prvič peljal na smučanje. Moj prvi spust na smučeh je bil z najvišje točke smučišča na Krvavcu, z Velikega Zvoha. Imel sem izposojene smuči, ki so bile zelo staromodne in z 215 cm precej prevelike zame. Kako sem se spustil po beli strmini, si lahko samo predstavljate, se spominjam, da bolj po zadnji plati kot kakorkoli drugače. (smeh)

Story: Pa se je prvo smučanje dobro končalo?

Ne ravno. Zaletel sem se v brata in se mi je na čelu naredila ogromna buška. Brat je predlagal, naj kar za njim vozim slalom, da bom tako najbolj varen. Ampak kako naj jaz vozim slalom, če sem prvič na smučeh, jaz ne znam voziti slaloma, sem si mislil takrat. Seveda, ker tega nisem znal, so šle smuči vedno bolj naravnost, na koncu sem peljal smuk in se seveda zaletel v brata. Kot vidite, me to ni odvrnilo od smučanje, vztrajam pri tej aktivnosti, vsako leto se odpravim kam drugam in se tam učim ter izpopolnjujem.

Story: Pa ste zdaj že dober smučar?

Nimam se ravno za ne vem kako dobrega smučarja. Vesel sem, da pridem živ in zdrav dol. (smeh)

Story: Kaj pa smučanje zunaj smučišč? Turno smučanje, vas je že kdaj premamilo?

Ravno letos sva šla z Alešem Bartolom zunaj smučišč. Najin podvig se kmalu ne bi končal preveč dobro, saj se je poleg naju utrgal manjši plaz, tako da sva imela kar srečo, da sva se rešila. Bila je sicer malo nepremišljena odločitev smučati zunaj smučišč brez opreme, sva pa zelo uživala. Prihodnje leto se bova zagotovo opremila z žolnami in drugo opremo za varno turno smuko ter zagotovo odšla še na kakšno turo zunaj urejenih smučišč.

Story: Katera smučišča pa ste že obiskali?

Veliko smučišč sem že obiskal, od Švice, Francije, Italije do Avstrije. Teh smučišč je res veliko in vsako mi je bilo po svoje dobro. Največji čar je odkrivati nova smučišča, in če bi se moral odločiti za eno, bi se mogoče odločil za švicarsko smučišče.

Story: Pa slovenska smučišča? Jih kdaj obiščete in katera so vam najbolj všeč?

Slovenska smučišča so super, žal mi je, da ne delujejo tako, kot bi morala, a na moč narave ne moreš vplivati. Seveda pa ne bi bil pravi Škofjeločan, če ne bi hodil na Stari vrh. Tam se najbolj navdušujem nad nočno smuko, ki je ena od boljših. Če bo letos dobra zima, kar seveda upam, da nas še čaka, me boste tam zagotovo velikokrat videli.

Story: Kakšne zimske aktivnosti pa so prevladovale v vaši družini v otroštvu, če niste bili ravno smučarski navdušenci?

Veliko smo se sankali, največ po okoliških hribih, ki jih imamo okoli Škofje Loke. Ponavadi so nas na vrh hriba vlekli s sankami, potem pa smo se s hriba s sankami spustili. Priložnost za sankanje smo izkoristili takoj, ko je zapadel sneg, da smo prehiteli čiščenje ceste na hrib.

Story: Kakšna anekdota s sankanja?

Teh je bilo res veliko. (smeh) Enkrat sem se zaletel v kozolec, enkrat sem se zapeljal v gozd med drevesa, a vse to spada zraven. Včasih pač pride do tega, da napačno presodiš, kakšen je ovinek! (smeh)

Napisala Milena Novak

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri