Pojočega Čuka Jerneja Tozona ni treba posebej predstavljati, saj ni Slovenca, ki ga zaradi simpatične in sproščene narave ne bi poznal. In takšen je bil tudi med našim pogovorom, med katerim si je z veseljem vzel čas za bralke in bralce Lady in se razgovoril tako o svojem zasebnem življenju kot tudi o svoji sanjski službi, ki mu danes še vedno ne da miru.
Za mnogo Slovencev je poletje čas dopustov in nabiranje novih moči. Kakšno pa je poletje glasbenikov?
Za nas glasbenike je poletje glavna sezona, tako da tudi letos ne bo nič drugače. Čuki si bomo ob številnih nastopih sicer vzeli teden dni prosto, morda mi v tem času uspe skok do Grčije, jeseni pa, če ne bo preveč drugih obveznosti, sledi še eno 'moško' potovanje.
Kako pa si novih moči nabere Jernej?
Že po naravi sem takšen, da iščem kotičke, kjer je čim manj ljudi, da se lahko res prepustim in odklopim ter skočim tudi gol v morje, če je treba. S tem res nimam težav. Enako velja za hribe, kjer si rad spočijem glavo in se notranje umirim. Dopust je zame priložnost, da sem v miru in preprosto sam, ko pa mi zapaše, sem s prijatelji.
Z energijo vas napolni tudi psička Lili, ki vas spremlja, če je le mogoče, na vsakem koraku?
Res je, tudi danes je z menoj, tako da je med najinim intervjujem pri mojih starših, nato pa sledi skok v morje, saj tudi zelo ona rada plava. Na morje in sonce je namreč tako nora kot jaz, saj res neizmerno uživa v vodi. Zvečer pa še zaspi ob meni. Jaz ji pač poskušam dati vse udobje, ki jih ga lahko.
Ob tem ne moreva mimo tega, da z Lili naredita kar nekaj skupnih selfijev, sploh tisti jutranji imajo največ všečkov, drži?
(smeh) Hm, to je spomin in trenutek, ko sem, kakršen sem. Nisem takšen, da bi se šel najprej uredit v kopalnico in potem nazaj v posteljo. Nimam se česa sramovati, takšen pač sem. Tudi če se slikam brez majice ... Vsi smo krvavi pod kožo, a ne? Trebušček gor, trebušček dol, tako je. Ne obremenjujem se s postavo. Da bi se zdaj kazal tako kot drugi z vsemi mišicami in koliko treningov je za menoj, hm, ne, nisem takšen. Kar se pa Lili tiče, je vajena, da se slika, saj jo na kakšen manjši nastop vzamem s seboj, in takrat je prava foto atrakcija.
Ko sva že omenila videz, kako pa sicer skrbite za postavo in telo?
Nič kaj posebno ne skrbim. Rad kaj dobrega pojem, raznovrstnih diet pa se ne grem. Poleg tega rad kolesarim, tečem, grem v hribe in še bi lahko našteval. Sem namreč športen tip človeka in tako živim. Nisem pa človek, ki bi nekaj načrtno delal za telo. Prav tako ne uporabljam krem, saj sploh ne vem, da obstajajo. (smeh) Ne nazadnje pa nisem niti privrženec fitnesa, saj je zame narava tista, ki mi daje moč in energijo.
Že nekaj časa ste predani le glasbi, pred tem pa ste bili vpeti še v vlogo vzgojitelja. Kaj pogrešate delo v vrtcu?
Ja, to pa res, in to zelo. Še vedno živim zelo blizu prejšnje službe in se večkrat vidimo. Predvsem pa pogrešam otroke, saj sem z njimi zelo rad delal, sploh ker ti dajo neko posebno in pristno energijo. To je bila, če lahko tako rečem, moja sanjska služba, zato sem se tudi odločil za vzgojitelja. Čeprav se mi je na začetku zdelo vse skupaj malce čudno, sploh ker še ni bilo tako veliko moških vzgojiteljev. Zato sem šel raje v vojsko. A vmes se je vendarle tudi to nekoliko popravilo in sem si rekel, da je čas, da grem v to službo in da je to zame. Kmalu zatem so prišli še Čuki in vsega skupaj preprosto nisem zmogel, saj so Čuki kot veliko podjetje, kjer ni le igranje, ampak je treba biti pri tem poslu stoodstotno. Za zdaj sem dal delo vzgojitelja nekoliko ob stran, ampak verjamem, da se bom enkrat vrnil nazaj. Želja namreč v meni še vedno tli in tudi snubijo me nazaj, saj so fantje v tem poklicu bolj zaželeni, sploh ker otroci gledajo malce drugače na vzgojitelje kot na vzgojiteljice, saj imajo nekoliko večji 'rešpekt' do moških vzgojiteljev. Otroci gledajo drugače oziroma, če poenostavim, mi moški manj kompliciramo kot ženske. (nato Jernej prišepne) Čeprav se verjetno s tem katera izmed vzgojiteljic ne bo strinjala.
Se vas morda kateri otrok iz tistih vzgojiteljskih časov danes še spomni?
Večina otrok, ki so bili takrat, ko sem jaz delal, še v jaslih, so zdaj že v šoli. In večkrat pridejo na kakšnem koncertu do mene in me pocukajo za rokav, ali se jih spomnim. In se jih, skoraj vsakega poimensko, sploh pa po obrazu. Ne nazadnje smo vzgojitelji tiste osebe, ki s temi otroki preživimo vsakodnevno res veliko časa, od jutra do poznega popoldneva. Sicer pa niso le otroci tisti, ki pridejo do mene, tudi njihovi straši povejo, kako je bilo luštno, ko se imel recimo njihovega otroka v vrtcu. Res zelo lepi in nepozabni spomini.
Pravkar ste se vrnili s tradicionalnega petdnevnega jadranja, na katerega se – če se ne motim – vsako leto odpravite s prijatelji in na katerem se odklopite od vsakdanjih obveznosti, drži?
Ja, res. Mislim, da je letos že šestič, čeprav bi prej rekel, da je to glisiranje, saj imamo gliser. Vsako leto naša moška zasedba začrta pot, po kateri še nismo šli, in tako spoznavamo Jadran in otoke ob njem, kjer so recimo zanimivi skriti zalivi, ki so marsikomu nedostopni. Letos smo si sicer vzeli najkrajšo turo, saj smo imeli nekaj težav z motorjem, predvsem z jermenom. A na srečo se je vse dobro končalo, saj je serviser vse skupaj popravil, tako da smo lahko nadaljevali pot.
Glede na to, kot pravite, da ste sama moška družba, kdo pa vam kuha, pospravlja, pomiva, skratka, kdo je glavna gospodinja?
Hm, to pri nas nikakor ni problem. Glede na to, da smo zelo nekomplicirani moški, se vedno najde nekdo, ki bo kuhal, nekdo, ki bo potem pomil in pospravil. Skratka, tu ne vidimo nobenih problemov. In ker je čas poletja, tudi z oblačili nimamo problemov, saj imamo po navadi na sebi le minimalno ali pa še tisto nič. (smeh) Čeprav se to lahko sliši precej drugače, a se mi poznamo že vrsto let, tako da drug pred drugim ničesar ne skrivamo.
Kako pa se po navadi kulinarično razvajate? Lačni in žejni verjetno niste, ali pač?
Letos nam je uspelo ujeti celo eno ribo. (smeh) V bistvu je tako, da pred potovanjem vsak pri sebi izprazni hladilnik ter vsi skupaj vzamemo tiste nujne stvari, od testenin do jajc, ne manjka pa niti zelenjava. Če pa nam česa zmanjka, skočimo v trgovino, če se kje ustavimo ob morju.
Seveda vam ob tem zagotovo ne manjka takšnih in drugačnih prigod?
Hm, ja, tega je kar nekaj, letos smo imeli še največ težav, kot sem dejal, z motorjem. Sicer pa se vedno najde kakšen Slovenec, ki nas najde in vidi z belimi ritkami na čolnu. Ampak s tem nimamo težav, da bi nas kdo fotografiral, čeprav mislim, da se je enkrat vendarle nekdo našel, da nas je gole fotografiral ...
Roko na srce, ta druženja so kar odmevna, sploh ker svoje pripetljaje radi delite na družbenih omrežjih, tako da vedno ponudite kakšno kost za glodanje?!
Telefone imamo večinoma na of, a smo se vsi skupaj že tako navadili na naša križarjenja, da so pričakovanja kar velika. Pa tudi filmčke objavimo. (smeh) No, za letošnjega še ne vemo, ali si ga upamo objaviti ali ne, saj smo bili v veselem stanju. (smeh) Še ne vem, bomo videli. Pustimo oziroma pustite se presenetiti ...
30 uspešnic za 30 let
Ob 30-letnici pripravljajo Čuki veliki koncert, ki bo jeseni v Cankarjevem domu. Kot nam je zaupal Jernej, na tej obletnici ne bo manjkalo glasbenih prijateljev, s katerimi so v tem času sodelovali, tako da bo res nekaj posebnega – tako za medije kot za gledalce. "Lahko le namignem, da bo najverjetneje zaokroženih 30 uspešnic s 30 gosti ... in še kakšno presenečenje zagotovo ne bo manjkalo," je dodal Jernej.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: osebni arhiv
