Z Jasno sva se pogovarjali že večkrat, zato vem, da ima v sebi veliko več kot to, kar predstavlja.
Ženska, ki je skorajda brez ličil, je pred menoj na kavi veliko lepša kot pa na televiziji. In z njo se da govoriti o marsičem. In ko takole klepetava, mimo prihajajo ljudje in jo pozdravljajo. Vstopajo v najin pogovor, ne meneč se za to, da morda motijo. Se objemajo z njo in rokujejo. Nihče od njih se ne vpraša, ali ji to sploh paše in ali je pri volji. Neverjetna je, si mislim. Prav vsakega lepo pozdravi, se z njim ukvarja, čeprav v tem hipu morda sploh ni pri volji za to.
Ljudje vas razumejo kot nekakšno ikono narodno-zabavne scene. Če ne bi počeli tega, kje menite, da bi delali?
V narodno-zabavno sceno sem vstopila kot nekdo, ki si samo želi delati dobro televizijo. Nekega predznanja s tega področja nisem imela, saj sem odraščala sredi Šiške v Ljubljani, kjer te glasbe ne slišiš ravno pogosto. Preden sem leta 2007 začela delati oddajo Na zdravje, sem bila nekaj let novinarka na Valu 202, nato voditeljica turistične oddaje na Televiziji Slovenija, imitatorka pri Sašu Hribarju v Radiu Ga Ga in vse omenjeno sem razumela kot različne vloge. Torej, če delam na Valu 202, moram imeti našpičena ušesa, oči na pecljih in obravnavati teme, ki bi utegnile zanimati poslušalce. Kot imitator pri Hribarju se moram čim bolje vživeti v svoj lik, če delam televizijsko turistično oddajo, moram posneti tak material, da bo gledalce zadržal pred zaslonom in si želel obiskati točke, ki mu jih predstavljam. Ko so me povabili v 'narodno-zabavno sceno', če se tako izrazim, sem to videla kot priložnost, da ljudem, ki na to glasbo nekaj dajo, dam tisto, kar želijo, ob čemer sem bila neomajna, da tovrstno televizijsko razvedrilo več ne prenese branja s kartončkov in da morajo biti besede, s katerimi nagovarjam gledalce, jasne, in ne recitacija nekakšnih slavospevov domovini, ljubezni in še čemu. Aja, pa patetiki sem se prav tako načrtno izogibala.
Patetiki? V kakšnem smislu?
Ne maram cukra, ki teče v potokih, sem vendarle novinar po duši in novinarji želimo povedati predvsem kdo, kaj, zakaj. Ne leporečimo tjavdan, cenimo čas gledalca in se bojimo njegovega prsta, ki hitro pritisne na gumb in zamenja kanal. Želela sem biti kar se da iskrena. Ta žanr in glasba sicer sama po sebi nista rajski otok za nekoga, ki je po srcu brutalno realističen, se pravi sem imela rahlo paradoksalno situacijo in ob tem mnogo notranjih monologov in dilem, a na koncu sem ugotovila, da lahko v dani situaciji dam največ od sebe, če najprej spoštujem žanr, a ne tako zelo 'bogaboječe', da ne bi vanj vnesla nečesa svojega, nekaj sebe, nekaj s šišenske ulice, če želite. Kako lahko daš od sebe kaj več določeni sceni, katerikoli? Tako, da jo iz samega spoštovanja tako zelo čislaš, da delaš tako, kot se dela že desetletja, zagotovo ne. Potem si samo korekten. Seveda je najbolj varna pot početi stvari korektno, a to nikoli ni bil moj cilj. Raje se seznanim z osnovnimi pravili, bolje rečeno okvirji, znotraj katerih je treba pluti in so strogo začrtani. Te sprejmem in si glede njih pretirano ne belim glave. Od tiste točke dalje pa želim pluti po svoje. Dokler gre, naj gre. Ko ne gre, me ni strah ničesar izgubiti. Hitro lahko spakiram kovčke in grem tja, kjer lahko dam resnično svoj doprinos. Pa četudi je to na dolenjski njivi. (smeh) Recimo, da mi je to največji izziv!
Kakšne sanje ste imeli kot otrok? So se vam uresničile?
Še najbolj se spomnim, da sem v zgodnjih najstniških letih strastno hodila na javna snemanja različnih oddaj, tako Marijevih kot Jonasovih. Razumela sem, da oba 'furata' svoj način in da tudi znotraj žanra obstajajo različni pristopi. Občudovala sem tako enega kot drugega. Pa še koga ... Tako da lahko rečem, da so se mi te mladostniške sanje uresničile. Res se ne spomnim, da bi si želela početi kaj drugega kot nagovarjati ljudstvo. Na kakršen koli način. Če ne bi bila pred kamerami, bi pisala. Gre za izražanje in iskanje poti do ljudi, sama forma na koncu niti ni pomembna.
Točno! Nekoč ste mi omenjali knjigo, je že napisana?
V predalu je več tekstov. Tisti o nosečnosti je najbližje koncu. Moja Anastazija bo šla kmalu v vrtec in šele takrat bom lahko pritisnila zadnjo piko. Prej enostavno ne bo šlo. Nekaj časa sem se zaradi tega vznemirjala, a nato ugotovila, da ni prav nič usodno, če mora kakšna stvar malo počakati.
Ste del 'popularne' scene, nekateri ji pravimo rumena. Se kdaj naveličate, si kdaj zaželite česa drugega?
Ne vem, ali sem šla v medijski svet z željo, da bi postala slavna. No, vsaj zavestno ne. Ko sem bila voditeljica oddaje Na zdravje, sem, kamor koli sem vstopila, doživela nekakšen odziv. Reakcijo. Ali so se zdrznili, ali so se prijeli za glavo, češ, pa saj to ni res, ali so hiteli po kozarce, češ da ja ne bo žejna, ali so si hiteli urejati frizure, ali pa so leteli po dedka, babico, taščo, otroke, saj da to je pa treba videti. Neke hude naslade ob tem, moram priznati, nisem občutila. Na neki točki sem spoznala, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, in to sem sprejela. Verjetno bi bilo otročje biti jezen na ljudi, ki so vzhičeni nad dejstvom, da te vidijo v živo. Je pa pošteno, da se razume moje osebno nelagodje, da se na neki točki nihče več ni do mene obnašal tako, kot bi se do kogar koli, torej naravno, ampak je vedno bila neka 'frka', in to me res ni osrečevalo. Zato je bil pobeg v kakšno drugo državo vedno tako osvobajajoč. Kamor koli sem vstopila, nihče ni trznil, nihče ni nikogar dregnil s komolcem in kazal s prstom. Pogosto sem kam pobegnila in uživala v anonimnosti. Uživala sem ob dejstvu, da lahko sredi trgovine naredim stojo, če želim, pa to ne bo nikogar brigalo. In sem tudi jo. Pa saj, konec koncev, bi jo lahko tudi v Ljubljani, verjetno prav tako ne bi nikogar brigalo in zemlja bi se še naprej vrtela v isto smer. Ampak hudič je v tem, da sem tudi sama ponotranjila to neko prepričanje, da se to pač ne spodobi za nekoga, ki dela na televiziji. In tako sem verjetno tudi izgubila delček sebe, delček tiste igrivosti, ki je bila veliko bolj izrazita, ko še nisem bila znana. Danes delujem veliko bolj umirjeno, verjetno tudi zato, da ne bi še sama dodatno pritegovala odvečne pozornosti. Kar zadeva 'rumeno sceno', pa nimamo kaj. Tu je in poroča o znanih ljudeh. Čisto z novinarskega stališča bi rumeno upovedovanje, tako časnikarsko kot televizijsko, zapeljala v drugačno smer, saj se mi zdi, da na tem področju trenutno obstajajo precej zastareli koncepti. Če se gremo trač, se ga pojdimo dobro. Nič nimam proti rumenilu, če se tako izrazim, samo mislim, da bi ga bilo treba v Sloveniji malce dodelati.
V katero smer bi jo zapeljali?
Rumeni mediji izgubljajo s tem, ko se resnično znane osebnosti mešajo z instantnimi znanimi osebnostmi. Takimi, o katerih bereš mesec dni in nikoli več. Izmišljevanje naslovov, ki veliko obljubljajo, vsebina članka pa je prazna, se mi prav tako zdi tek na kratke proge, saj se ljudem več ne da niti brati člankov, saj že kar vnaprej vedo, da ne bodo zvedeli ničesar ali pa bo kontekst v tekstu čisto drugačen, kot ga obljublja naslov. Kar zadeva televizijo, pa bi bilo treba bolje obdelati družabno sceno, in to s prodornimi prispevki, kjer bi se sočno obdelalo vse, kar se obdelati da. Od tega, kaj se je dogajalo, do tega, kaj bi se moralo dogajati, pa se ni zgodilo, kaj se je jedlo, kdo je prišel, kdo ni prišel, pa bi moral, skratka, nekateri elementi iz raziskovalnega novinarstva bi lahko počasi zajadrali tudi na rumeno družabno sceno, ki bi tako postala bolj zanimiva. Prevečkrat imam občutek, da se te zadeve dela, ker jih je pač treba pokriti. Brez ambicije, brez žara.
Česa ste se v vseh teh letih 'šovbiznisa' naučili?
Marsičesa. Tega se je nabralo že za kakšno knjigo ali pa vsaj knjižico. (smeh)
Kako je v 'šovbiznisu' med ženskami? Je veliko polen?
Hm ... kaj pa vem ... Ne morem reči, da sem jih dosti dobila. Ali pa je kakšno padlo, pa se tega nisem niti zavedala. Pravzaprav ne vem niti, kako bi mi poleno lahko padlo pred noge. Televizijski posel je precej kompleksna reč, skupek številnih dejavnikov in zgolj eno, konkretno poleno nikoli ne more prevladati nad skupkom sil, tako iz sedanjosti kot preteklosti, ki te vodijo naprej. Sicer pa sem pri delu vedno poleg moških šefov imela tudi ženske sodelavke, ki nikoli niso bile izpostavljene javnosti. Nanje sem se vedno navezala in tudi njihova energija, ki je razumevajoča in podpirajoča, mi je dajala potrebno moč.
Vaša hči je zdaj stara malo več kot leto dni. Kako doživljate zdaj sebe kot mamo? Vam uspeva?
Ravno hči je veliko pripomogla k umirjenosti. Pri majhnem otroku se namreč nič ne zgodi na hitro. Ko ne more spati, je noč preklemano dolga, a kaj lahko narediš drugega, kot da jo čim bolj umirjeno prebrodiš. Nimaš se komu potožiti, še manj pritožiti. Nikogar ne zanima. Tako da so se meje mojega potrpljenja malce premaknile. Ne razburim se več hitro in le redko me kakšna stvar vrže iz tira. Dokler nimaš otrok, si navajen, da se vse zgodi zdaj in takoj. Ko si pač ti sam nekaj zamisliš. To se mi zdi kar dobra šola osebnostne rasti. In prav take ljudi cenim. Umirjene, osredotočene, prijazne. To so vrline, ki jih nekoč morda nisem znala prepoznati in ceniti pri ljudeh.
Kako se sicer sproščate? Meditirate?
Glejte, živim umirjeno, kolikor se le da. Ne maram hektike, panike, bezljanja sem ter tja ... To človeka pahne v pogubo in mu jemlje dostojanstvo. Zato tudi ni potrebe po meditaciji v smislu, da bi se bilo fino malce umiriti enkrat dnevno ali tedensko. Ne, tega ne potrebujem, saj umirjenost poskušam pravzaprav živeti. No, upam, da se razumemo, so trenutki, ko gre zares, ko je stres prisoten, minute, sekunde ... To so predvsem delovni trenutki. Zato želim zasebno čim več miru in neobremenjenosti s časom. Če se vrnemo k meditaciji, morda o njej premalo vem, a vseeno bi zaključila, da je to zame preveč umirjena dejavnost, recimo da bi mi bližje bila kakšna joga, kjer bi obenem še dobro pretegnila ude. Če se telo dobro počuti, se tudi duša umiri.
Kaj bi rekla današnja Jasna mlajši Jasni, kakšne nasvete bi ji dala?
Morda bi jo opozorila pred zaletavostjo, da ne moreš zaupati vsem in vsakomur, da velja stvari pretehtati in včasih vključiti tudi nekaj taktičnosti. Po horoskopu sem strelka in na podlagi povedanega ugotavljam, da se starejši strelec že malce približuje kozorogu. Svetovati pravkar omenjena načela mlademu strelcu oz. strelki pa je precej brezplodno početje. (smeh) Strelec ne posluša nikogar in verjame, da mu vsi želijo dobro.
Koliko ljudi srečate, ki so zares pristni, iskreni, odkriti? Ki imajo poštene, moralne namene in vas ne želijo le zaradi nečesa 'izrabiti' ...
Težko vprašanje. Tako kot pri polenih tudi tukaj ne morem reči, da imam ravno nos za takšne ljudi. Jih ne prepoznam. Morda zato, ker nikomur pravzaprav niti ne zamerim, če bi me želel 'izrabiti', kot ste rekli, za kak svoj interes. Vsak človek ima svoje nagibe, želja, hotenja in računice. Če nekdo v meni vidi korist na kakršen koli način, je to njegova pravica. Jaz sem tista, ki na koncu odloča, ki se pusti 'izrabiti'. Če v tem obstaja obojestransko zadovoljstvo, izrabljajmo drug drugega, zakaj pa ne. (smeh)
Koliko iskrenih prijateljev in prijateljic imate? Se bolje razumete z moškimi ali ženskami?
Moj krog ni strogo zaprt. Pri meni ni tako, da bi imela dve iskreni prijateljici, vse ostalo pa naj bi bila nekakšna druga, tretja liga. Zelo blizu mi je kakšnih deset ženskih prijateljic in s temi si upam deliti vse. So pa žal precej razkropljene po svetu, tako da čeprav jih je deset, se zgodi, da pri roki ni nobene. (smeh) No, pomembno je, da so tam, ko jih res potrebuješ. Ena od njih me je peljala rodit, saj sem bila po sili okoliščin sama doma, ko mi je sredi noči odtekla voda. Nalogo je opravila z odliko – neobotavljajoče, umirjeno in brez odvečnih vprašanj. (smeh) Ona ima v mojem srcu posebno mesto, pravzaprav kar manjši oltarček nad previjalno mizo, da tudi Anastazija ve, da je tetica na sliki nekaj posebnega.
Lahko po vsem tem rečeva, da ste zadovoljni s tem, da so vas izbrali za voditeljico oddaje Kmetija: Nov začetek?
Kmetija: Nov začetek seveda ni kar padla z neba. Se mi zdi, da je kar logična posledica tega, kar sem na televiziji delala v zadnjem času. Po dveh sezonah oddaje Brez cenzure, kjer smo komentirali dogajanje v resničnostnih šovih, sem dodobra spoznala ta ustroj. Sem si pa želela nekaj osvežitve, kar zadeva moje delo. Bolj kot komentiranje in sojenje ljudem, da ne rečem obsojanje, mi je začela dišati vloga izpraševalca. Ta vloga je bolj čista, predstavljam si, da ob njej bolje spiš ponoči, saj se ne opredeljuješ, nikogar ne zagovarjaš ali kritiziraš in s tem morda komu povzročiš krivico, temveč predvsem iščeš resnico. No, to je pa že bližje mojemu terenu. (smeh)
Damjana Bakarič, fotografije: Ana Kovač za Planet TV
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
