Po njegovih nenavadnih televizijskih zgodbah ga pozna vsa Slovenija. A Janez tudi igra, piše librete za muzikale ...
Ste morda odkrili nov način poročanja v sicer strogem informativnem programu?
Večkrat mi kolegi, ki gredo študijsko pogledat, kako se informativni program dela v tujini, ob vrnitvi rečejo, da ima vsako uredništvo svojega 'Usija' – nekoga, ki je zadolžen za nekonvencionalen, sproščen pristop. Če gledamo začetke slovenskega televizijskega novinarstva, že najdemo prispevke, ki uporabljajo točno tak pristop. Za sodobno, dinamično informativno oddajo je nujno, da je sestavljena iz različnih sklopov, in sproščen humoren način poročanja, je samo eden od delčkov v mozaiku, ki naredijo dobro oddajo.
Če ne bi morali delati za denar, kaj bi počeli?
Verjetno to, kar zdaj počnem v prostem času, in deloma tudi to, kar počnem v službenem času. Na različne načine bi želel pripovedovati zgodbe. Toda ljudje moramo paziti, kaj si želimo. Prevečkrat si domišljamo, kako lepo bi bilo, če bi bili svobodni, če bi lahko delali le to, kar si želimo. Toda po drugi strani nam prav vsakdanje dolžnosti in potrebe pomagajo, da ohranimo noge na tleh.
Ste doma tudi tako vedri, zabavni ali je za štirimi stenami drugače?
Razumeti morate, da je humor bolj način komunikacije kot osebnostna karakteristika. Ljudje, ki veljamo za duhovite, v resnici nismo nič bolj vedri kot drugi, ampak včasih navzven reagiramo drugače. Namesto da bi jokali, postanemo cinični, namesto da bi se jezili, postanemo sarkastični. Po mojem je to celo bolj privzgojeno kot prirojeno.
Kako razporedite čas, da ste lahko prisotni pri toliko stvareh?
Dan ima 24 ur, do 19. ure imam čas rezerviran za službo, dobro bi bilo, da bi šel do ene ure zjutraj spat. In potem je samo vprašanje, kaj sem pripravljen početi tistih šest ur, ki ostanejo. Nekateri gredo za sprostitev zvečer igrat nogomet, jaz grem igrat predstave. Rad pogledam kak film ali pa preberem dobro knjigo, včasih pa rad tudi sedem za tipkovnico in kaj napišem.
Na komercialni televiziji ste že nekaj časa. Kdo je na vas naredil najmočnejši vtis, zakaj?
Gotovo bi moral omeniti Matjaža Tanka, zaradi njegove širine in tega, kako je bil hkrati človeški in profesionalen. Ampak nekaj moram priznati. Mlajše generacije sodelavcev me navdajajo z občudovanjem. So različni, tako kot smo bili mi, ampak večinoma so ambiciozni, drzni, pripravljeni so se učiti, pripravljeni delati in hkrati prevzeti odgovornost za svoje delo. Ker čutimo, da prihaja čas, ko bomo morali prepustiti primat mlajšim, nas je seveda strah, to je človeško. Zavemo se svoje minljivosti. Ampak potem ta strah poskušamo racionalizirati in se izgovarjamo, da so mladi nesposobni. To pa preprosto ni ne pošteno ne zrelo in več pove o nas kot o njih. Jaz se tega ne grem. Zdajle je kar nekaj 25-letnikov, ki počasi postajajo moji vzorniki.
Besedilo: Tina Kincl // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
