Janez Starina: "V petdesetih ni bilo lepo biti kmečki otrok”

3. 9. 2015

Berto je simbol primorskega veleposestnika. Je dolenjski Bric in zagret kmetovalec, ki se nikdar ne bi ločil od svoje zemlje. Je Berto in je Janez Starina, ki se je v prvi sezoni priljubljene nanizanke Ena žlahtna štorija tako dobro zlil z osebnostjo svojega lika ter tiho in ne tako zelo počasi prirasel k srcem slovenskih gledalcev.

Med dvema sezonama, v vrhuncu poletja, smo o Janezovih spominih na otroštvo na kmetiji in o tem, kaj od tega je vključil v svoj zadnji igralski projekt, spregovorili tudi mi in na kratko pokukali v ozadje tistega, kar je pravzaprav naredilo Berta.

Story: Janez, zdi se, da vam je vloga Berta pisana na kožo. Se tudi vi najdete v njej?

Ja, no, imam trdo kožo in nanjo se da marsikaj napisati. Berto je prav gotovo lik, ki mi je pri srcu, saj ga ustvarjam iz sebe, iz svojih izkušenj, iz svojega igralskega znanja in seveda tudi iz - težko priznati - že kar dolgega življenja, v katerem sem srečal vse mogoče ljudi in pobral od njih vse, kar mi je koristilo pri mojem početju na odru in pred kamero.

Story: V enem izmed intervjujev ste sicer namignili, da vas Berto spominja na vašega očeta? V kakšnem smislu?

Moj oče, trden kmet, je živel v času, ki ni bil naklonjen kmetovanju, zato so bili potrebni izjemna zagrizenost in trma, svojevrsten ponos in veliko ljubezni do zemlje in družine, da je vztrajal na zemlji in nas preživljal, kakor je vedel in znal. Vendar se je znal tudi sredi stisk sprostiti in reševati probleme s humorjem, včasih malo jedkim in grenkim, predvsem pa je bil duhovit in hitrih refleksov, nikomur ni ostal ničesar dolžan, ne oblasti ne svoji okolici. Predvsem pa nikoli, niti v najhujših stiskah ni prodal niti pedi svojega posestva.

Story: Se torej pri študiranju vloge spomnite njegovih reakcij, njegovih razmišljanj, modrosti in znanja?

Čeprav ga že dolga leta ni več, živi v meni in iz moje podzavesti govori tudi skozi Bertov lik.

Story: V otroštvu ste torej imeli zemljo in jo obdelovali. Kaj pa zdaj? Nadaljujete tradicijo?

Bil sem najmlajši otrok v družini in sem odšel od doma že zelo zgodaj. Znašel sem se v poklicu, ki je vezan bolj ali manj na mesta, kjer je bolj malo zemlje za obdelovanje. No, nostalgija pa je ostala in ljubezen do zemlje ter do čudežev, ki rastejo iz nje, prav tako.

Story: Če se ne motim, ste odrasli v času, ko so zemljo obdelovali še konji in vprežni vozovi. Vam je v spominu morda ostal kakšen poseben vtis o tem času?

Iz mojega otroštva imam veliko lepih pa tudi grenkih spominov.  V petdesetih letih ni bilo lepo biti kmečki otrok. Bili smo nekako drugorazredni državljani. Pa vendar je imelo tudi tako življenje svoj čar in lepoto, ki je mestni otroci niso bili deležni. Bili smo obkroženi z živalmi. Imeli smo konje, krave, pujse, kokoši, pave, ovce, pse, mačke, skratka živalski svet v malem. Spominjam se, da je šel oče nekoč na Hrvaško na sejem kupit konje. Trajalo je kar nekaj dni, da se je vrnil in pripeljal dva čudovita mlada konja rdeče barve. Ker sta bila zelo živahna, ju je ločil, ker se je bal, da mu bosta razdejala hlev, če bosta skupaj. Vsakega posebej je uvajal za delo na polju. Nekega večera, ko smo pri studencu napajali živino, sta ju z bratom istočasno pripeljala iz hleva. Ko sta se zagledala, sta zarezgetala, se iztrgala iz njunih rok in zdrvela po polju. Naše posestvo leži med dvema potokoma, in ko sta vsa razigrana pridrvela do špice, kjer se potoka združita, sta se vzpela na zadnje noge in se dolgo objemala vsa srečna, da sta spet skupaj. Potem sta mirno počakala na očeta, ki ju je vidno ganjen odpeljal v hlev in od tistega časa se nista več ločila drug od drugega.

Ne boste verjeli, ampak vse ljubezni, tudi vaške, so si presenetljivo podobne. Tako da je že kar malo dolgočasno. Na srečo to podobnost, skoraj identičnost opaziš šele pozneje. Z distance. Potem pa to hitro tudi pozabiš in zapadeš v recidivo.

Story: Sicer ste se po boljše karierne priložnosti v mladosti odpravili tudi v Francijo, kajne? Kaj pa zgodba o protestih in o žigu, ki so vam ga oblasti pritisnile v potni list?

Francija je bila kratka in burna epizoda iz srednješolskega obdobja. Iz gimnazije se me po hitrem postopku odslovili, oče se ni preveč vznemirjal, saj je menil, da tako velika kmetija vedno potrebuje kakšnega hlapca, meni pa to ni preveč dišalo, zato sem se kar čez noč odločil in odšel k stricu v Lens, pri Pas de Calaisu. Stric je bil upokojen rudniški voznik, ki je bil dobro zapisan pri padronu, in tako sem se zaposlil v tovarni žice. Padronov sin je bil živahen in radoživ študent, začeli smo se družiti, Rusi so napadli Čehe, francoski študentje pa vsi po 'luftu', pridružili smo se jim, pa so prišli žandarji in rekli, Francozi levo, Arabci desno, s pomočjo pendrekov jasno, pa smo vsi Arabci na desni dobili nalogo, da se v 48 urah poberemo domov. Preprosto, ne?

Story: Kdaj pa ste se potem lahko prvič vrnil?

V Pariz sem se vrnil 30 let pozneje, kdaj so preklicali status neželenega v Franciji, pa nimam pojma. Vem, da sem moral zamenjati potni list, saj so me na vsaki meji iskali po nekih seznamih, tako da sem izgubljal veliko časa. Z novim potnim listom pa nisem imel več nobenih težav, sem pa  imel še 30 let pozneje kar neprijeten občutek ob prestopu francoske meje.

Story: Sicer živite v Novi Gorici. Pravite, da že ko pridete na Razdrto, lažje zadihate. Kdaj vam je Primorska tako prirasla k srcu?

Primorska je očarljiva pokrajina, topla, mehka z mediteranskim nadihom in temperamentnimi ljudmi, skratka, na Primorskem mi je lepo.

Story: Sicer se vas veliko ljudi spomni tudi po kultni reklami za mortadelo, ki je pravzaprav nekakšen simbol Nove Gorice. Je res, da tedaj še niste tako obvladali primorskega narečja?

Ne samo da nisem obvladal narečja, tudi razumel nisem Primorcev, ko se je temperatura dvignila, po nekaj kozarcih vina, frekvenca govora pa zgostila; nisem imel pojma, kaj mi dopovedujejo.

Story: Slišali smo, da ste se po pomoč sicer zatekli tudi k Iztoku Mlakarju?

Ja, Iztok Mlakar in Srečko Fišer, lektor v Nnovogoriškem gledališču, sta bila moja prva učitelja primorščine. Tisto, kar govorim v reklami za mortadelo, naj bi bil solkanski dialekt. Pozneje sem nekoč slišal dva Solkanca v gostilni pri sosednji mizi, kako se pričkata, ali sem doma iz Vipave ali s Krasa. Morali bi videti njuna obraza, ko sem jima povedal, da sem doma iz dolenjskega konca.

Story: Smo na vrhuncu poletja. Ali zdaj, med odmori od snemanja Žlahtne štorije, načrtujete kakšen oddih na morju?

Poletje sem preživel večinoma v Novi Gorici, zaradi pasje vročine dobesedno v ... Smo pa skrajšali to poletje, saj je snemanje Štorije že pred vrati.

Napisal Kaja Milanič

Fotografije Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri