Jan Plestenjak: »Šele ko si dober, se začne pravi užitek.«

Vir: Jana
20. 9. 2016

To je bil eden izmed mojih pristnejših pogovorov v življenju.

Na drugi strani' je bil srčen človek, z visoko stopnjo zavedanja sebe in življenja. Nekako sem intuitivno čutila, da bo tak, le preveriti sem morala, da bo zagotovo. Viharila sva skozi čase in obdobja, vmes so se zbujala tudi čustva, ne le lepa, tudi tista bolj žalostna, zato so bili nekateri najini trenutki tišji, skorajda zamolkli, a sploh ni motilo. Jan brez težav prizna svoje napake in pomanjkljivosti, zato ga posebej spoštujem. Je tisti glasbenik, ki mu je uspelo nekaj, kar ni nikomur pri nas. Vendar se mi zdi, da mu je kot človeku uspelo še veliko veliko več, v glavi in srcu. In to je največ, kar sploh je.

Iskrena bom. Na začetku mi niste bili všeč. Ni se mi zdelo, da dobro pojete.

Saj tudi nisem dobro pel.

Zdaj ste postali mojster. In si rečem, ko vas slišim, to je pa človek, ki je nekaj naredil. Ni pljuval nazaj, ni se stisnil v kot, ampak je nekaj naredil.

Moje vodilo je biti kakovostnejši, da rastem, in zavedal sem se svojih pomanjkljivosti. Še danes se jih zavedam in jih poskušam izboljšati. In ja, na začetku nisem dobro pel in sem zato tudi ure in ure treniral, celo dneve in leta, ter pridobival izkušnje. Besedilo mora biti kralj; ne smeš biti nad njim. Ne gre za detajle, gre za celoto. Pomembna je substanca. Marsikomu, ki je danes celo glasbeni kritik, to niti malo ni jasno.

Kako pa je s pristnostjo ljudi v vašem življenju?

Ljudje se obnašajo do mene drugače. Nehote. Ampak jaz sem celota.

Vem, vem. Ampak vseeno se lahko nekdo nalepi na vas, ker se mu zdi imenitno, da je z Janom.

Ja. Ampak saj se tudi zalepijo na nekoga, ki je uslužen. A mi boš pomagal drva 'nacepit'? Moje življenje je krasno. Sem samo hvaležen. Res ne morem jokati. Čeprav je včasih naporno, da si praktično 24 ur na dan medijski človek. Vsi te poznajo. Ne moreš iti v trgovino ter normalno nekaj kupiti. Ne moreš se kopati v Strunjanu, da se ne bi vsaj trije telefoni dvignili in fotografirali. Ampak to so tako majhne težave v primerjavi s težavami, ki jih imajo ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec.

Razumem, res je. Vendar ...

Moj glavni problem je, da se pričakuje, da sem jaz energetski vlakec, na katerega se bodo priklopili vagončki. Ali je to v družbi s prijatelji ali pa takrat, ko pripravljamo koncert, ko se organizirajo stvari. Vedno se pričakuje: Ja, Jan bo vodil. In mogoče res kdaj pogrešaš to, da bi prišel domov, da bi te objela punca in ti dala energijo. Ali bo zdaj še ona doma rekla: »Jan, kaj bova pa zdaj delala?« Ali bo rekla: »Joj, sem imela težak dan.« In boš moral dvigniti še njo. Zdaj sem imel koncert v Portorožu. Na koncertu je bilo sedem tisoč ljudi, v Mariboru pa devet tisoč ljudi. Oba dneva po koncertu sem bil prijetno utrujen, super občutek, in ves dan sem bil sam. In sem se prav malo bedno počutil. Potem sem si rekel: devet tisoč ljudi je včeraj norelo in zdaj sem sam kot en pes. Čeprav s tem ni nič narobe. Ampak ta kontrast je neverjeten. Ta trenutek. Ta moment je mogoče zato težji, ker je večji kontrast. Vendar ne vem, saj človek ne sme biti tako narejen, da jokca.

Saj ne jokate. Včasih si lahko priznamo, da nam je težko ...

Zato jaz tako poudarjam, da žal te modrosti, da si dovolj samemu sebi kot del vesolja, narave sam še nisem ponotranjil. Intelektualno sem jo nekako že zapopadel, nisem pa je še sprejel pri sebi.

Še to me zanima; kaj pa naredite, če nekdo pride do vas in igra. Začutite, da hlini pristnost?

Seveda. V sekundi.

Kaj naredite takrat?

Manipuliram in zganjam cinizem ter ironijo, da si naredim ta trenutek zabaven.

In tistemu človeku je potem jasno?

Ne, ne ve ... Ampak mu ne naredim škode. Samo naredim si zabaven trenutek.

Ste pomirjeni sami s sabo? Imate mir v sebi? Greste v to smer?

Grem. Lahko, da vem, da je treba. Po drugi strani pa sem popolni 'džanki' po adrenalinu, po adrenalinskih 'rukerjih' ...

Ste kdaj razočarani nad tem?

Da sem tak?

Ja.

Na trenutke sem. Hecno je to, da ima moški v sebi ta moment. Vedno je tako, da se mora moški dokazovati samemu sebi in okolici. Ker imamo to še od takrat, ko smo bili lovci. In tudi ženske, kot samice, to podzavestno tudi iščejo.

Kaj pa duhovnost? Kaj je za vas biti duhoven?

Zame je duhovnost vsak trenutek v življenju. Če pijem kozarec vina ali grem lulat, seksualni odnos ali ko poslušam glasbo. Vsak trenutek v življenju, kjer ne vklopiš razuma, ampak ga samo doživiš bazično, je duhoven.

Da ste tukaj in zdaj. Čuječi, pozorni.

Ja! Vsak trenutek, kjer se razum ne vklopi, je zame duhovnost. V trenutku, ko ti začneš vklapljati razum, že želiš spraviti božanskost med 0 in 1 v 0 in 1. Si že 'zajebal'.

Če pogledate nazaj. Kaj bi rekel današnji Jan Janu pred 20 leti?

Kolikor vem, sem vse delal narobe. Vendar če ne bi bilo tako, ne bi bil to, kar sem. In bi bil danes morda manj suveren. V pesmi Pustil ti bom sanje povem, da ko prideš na vrh hriba, je na dnu neba težak zrak in od luči postane mrak. Od preveč luči. In to spoznaš. To zdaj pripovedovati nekomu, ki želi priti na vrh hriba oziroma na dno neba, je nesmiselno, ker mora to začutiti sam. Preveč sem si želel poskusiti vse bombone, ki so bili na voljo. Če jih ne bi, morda danes ne bi vedel, da to ni v redu. Veliko ljudi na poti do uspeha gara, in ko so stari 50 let, se jim 'utrga', ker so bili prej popolnoma disciplinirani. Pri meni je obratno. Sam sem imel resnično ekstremno rokenrol življenje do svojega 35. leta. Zdaj pa vem, da to nima smisla. Včasih mi očitajo, predvsem kakšna dekleta, da sem v glavi kot 90-letnik.

Ali ni to nekaj najboljšega?

Ne vem, ali je to dobro.

Seveda je! To so same prednosti, celo modrost, zelo dragocene izkušnje.

Ja. Hecno je. Rad sedim v Strunjanu v tišini, se sprehajam in se lepo imam. Ljudje pa imajo čisto drugačne želje: »Hočem videti to, hočem videti tisto, hočem doživeti to, hočem biti na tisti zabavi, hočem.« Popolnoma netoleranten sem postal do okolice, kjer ne rastem, kjer mi ni lepo, kjer ni duhovito, kjer plujem v praznini, ker mi je škoda časa. Potem se raje srečam s prijateljem in igrava 'backgammon' ter mečeva kocko, ker me to bolj sprošča.

To je to bogastvo, ki ste ga odkrili v sebi.

Mislim, da sem že enkrat povedal, kaj je bolje: če greš stokrat na isti sprehod ali greš v sto različnih mest na svetu? Kdaj lahko več občutiš? Ali si s sto različnimi ženskami enkrat ali si z eno samo žensko stokrat. Kaj je zdaj več? Kje imaš lahko večja doživetja? Jaz mislim, da zagotovo takrat, ko si stokrat z isto žensko.

Ali je še kaj, kar bi delali, če ne bi šli v te vode?

Ta trenutek?

Ja, zdaj.

Ja, ampak je tako smešno, da mi je kar nerodno povedati.

Zakaj?

Imeti ogromno posestvo in na tem posestvu gojiti sto osličkov.

In zakaj bi bilo to smešno?

Da bi imel osličje mleko. Je baje zelo zdravilno za ljudi. In da bi se s tem ukvarjal. Najel bi še dva ali tri pastirje, jaz bi bil eden izmed njih, in se mi zdi, da bi imel zelo kakovostno življenje.

Brez dvoma.

Zdaj se mi bodo vsi smejali, ampak to je resnica.

Skozi pogovor čutim neko žalost ... Vseeno se mi zdi, da potrebujete pristne odnose, dobre ljudi, pa tega nimate.

Seveda, najbolj od vsega ...

Kako pa sami poskrbite za takšne trenutke? Kako pridete do takih ljudi?

Saj ne grem v trgovino kupit IPhone. Kako prideš do ljudi? Na srečo moraš biti pripravljen. Najprej moraš spoznati priložnost, ko pride. Tam nas pade že 90 odstotkov. Potem pa jo moraš znati ujeti. Tam nas od teh 10 odstotkov pade še 90. In tako srečaš človeka. Ali ga prepoznaš ali pa ga ne. Ali se mu takrat odpreš ali se mu ne. Sem zelo odprt človek in me ni strah. Sem to, kar sem. In to pokažem in povem. Tudi jaz si želim srečati punco, s katero bom imel družino, otroka in vse. In želim si prijatelje. Pa kaj bom zdaj? Naj grem v trgovino? Seveda se ne bom zaprl, če se nekdo pojavi, ki je super človek, ki je super oseba.

Če se postavim v vašo kožo; sama vsega tega ne bi zmogla.

Večina ljudi ne bi zmogla.

Močni ste.

Ko moji prijatelj z menoj preživijo en dan, šele vidijo, o čem jim govorim. Rečejo mi: »Utrujen sem.« Ali pa ugasnejo pred menoj; na dveh tretjinah dneva že ugasnejo. Pa nič takšnega ne počnejo, le zraven so.

Velikokrat omenjate razmerje in tisto žensko. Kaj se vam zdi ključno za zdravo razmerje?

Jaz sem zelo napačen naslov za to, ker so moje izkušnje pirove. Sicer sem imel nekaj resnih razmerij, vendar mi pri teh letih ni uspelo vzpostaviti družine niti imeti otrok. Tako sem zadnji človek, ki lahko komur koli soli pamet. Verjetno je moj glavni problem, da do tega nisem prišel, enak kot pri tistem, da je zelo pomembno, kako priti od točke A do B, in ne le to, da pridem od A do B. Kaj pa je sploh razmerje? Razmerje sva midva, kadar sva skupaj. In razmerje lahko gradiva samo tako, da gradiva sebe in v razmerje prineseva kakovost in vsebino. Se pravi, če hočeš gradit razmerje, moraš graditi sebe, in to deliti z osebo, ki ti je ljuba. To je zame razmerje.

Razmišljamo le o tem, kaj bomo od nekoga dobili. Moramo se osredotočiti na to, kaj bomo dali.

Problem je, če ne uživaš v dajanju. Moraš uživati tudi v dajanju ljudem.

Zagotovo ste našli neka bogastva v sebi. Katera so to?

Ne bogastev. Izkušnje.

Saj. Pa širino tudi. Ne govorite mi, da ne.

Saj z izkušnjo imaš tudi širino. Poznaš tisti vic, ko sta dva bikca na vrhu hriba, spodaj pa je veliko krav? Pa mlajši reče starejšemu: »Vauuu, greva hitro dol.« Pa starejši reče: »Zakaj?« »Ja, da bova vse dol dala.« In potem starejši bik pogleda mlajšega in reče: »Greva počasi.« Se pravi, fino je, ker te izkušnje pripeljejo hitreje do bistva in ne izgubljaš več odvečne energije za nekatere stvari. In je užitek, ko imaš neko osnovno znanje o vseh stvareh v življenju, da si opravilno sposoben in delaš samo na stvareh, ki so res pomembne, ki so vsebinske, izrazne, to je emocija. Ob sebi imam tudi glasbenike, s katerimi se ne pogovarjam, kateri ton je zaigral, kdo je dobro zaigral, kdo slabo, temveč o tem, ali je podprl besedilo. Ali je z mano. S tekstom. Nekje sem bral o teoriji, po kateri je treba vložiti 50 tisoč ur dela v karkoli, da si le dober, ne vrhunski! Se pravi, če to razdeliš na leta, je to 18 let. In šele potem, ko si dober, se začne pravi užitek. Ker prej je vedno malo 'ihte'. Seveda izgubiš tudi neki mladostniški naboj. Ker včasih je v kakšni neumnosti neverjetna moč.

Ste izgubili to?

Na trenutke ja. Včasih pa še zmeraj 'pronikne'.

Se tudi dobro počutite, ko ste sami?

Seveda! Problem se zgodi, ko ti veš, da imaš neko vsebino in je ne deliš z nikomer. Ta zaživi, kadar jo deliš z nekom. To je tako kot pesem. Jaz ne maram tega, ko ljudje rečejo: »Zase pišem.« Pesem zaživi, ko jo ljudje sprejmejo, ko jo doživijo in sklenejo ta energijski krog.

Jan, bi lahko živeli brez te pozornosti?

Sedaj ne vem več, ali bi lahko. Verjetno ne bi prenesel tega počasnega padanja izgube pozornosti, ampak bi takoj, v trenutku, ko bi začutil, da pozornost pada, čisto odrezal in šel v popoln kontrast.

Imate kakšne strahove?

Jaz imam veliko strahov!

Kateri pa so to?

Žal, še vedno pred izgubo kariere – zagotovo. Ne bom lagal, da mi je vseeno. Strah pred izgubo dveh ali treh najbližjih oseb, ki so v mojem življenju.

Med katerimi je tudi mama.

Seveda. In strah pred boleznijo. To so moji največji strahovi.

Vaše otroštvo. Pozitivne in negativne stvari?

Izjemno lepo otroštvo. Izjemno veliko ljubezni, vzpodbude ...

Mama in oče ...

Ločila sta se, ko sem bil star 12 let. Vendar sam tega nisem težko doživljal, ni bilo ničesar grdega. Še vedno smo se družili, še vedno je bilo vse normalno.

Je imel oče normalen odnos z vami?

Ja.

Kaj je bilo slabega?

Ne vem, ne spominjam se ničesar takega. Veliko ljubezni sem imel, ko sem bil majhen. Veliko sem bil po bolnišnicah. Bil sem malo nesamozavesten. Tudi glede deklet nisem imel prave samozavesti.

Kako je danes s tem, ko imate lahko skoraj vsako žensko?

Vsake res ne. Tudi jaz sem bil velikokrat zavrnjen. Sicer sem bil velikokrat zavrnjen v smislu: »Jaz pa nisem taka kot misliš. Nisem taka kot so druge.« In ob takšni reakciji se meni potem ne da več. Preprosto ne vidim smisla.

Kaj bi pri sebi izboljšali? Na čem morate še delati?

Težko rečem, morda bi bil lahko bolj toleranten. Če veš ali če si prepričan, da imaš prav, in verjameš v to, je biti toleranten krivično. Oproščati neumnosti je krivično. Celo tolerirati neumnost. Ne vem, zakaj bi jo. Čeprav bi si moral človek reči: Glej, ne si gnati k srcu takih stvari. Vendar spet; če si ne bi gnal k srcu takšnih stvari, ne bi bil občutljiv, morda ne bi pisal takšnih besedil. Vse te stvari, ki bi jih rad izboljšal, bi na drugi strani porušile celoto, ki zdaj preprosto je.

Mi želite povedati, da ste popolni?

Ne, ampak saj popolne celote ni ... nekje nekaj vzameš in drugje izgubiš.

Se ne trudite biti boljši človek?

Se, pa vendar s tem izgubiš svoj karakter. Če bi želel biti popoln, potem začneš razmišljati korporativno. In ko začneš razmišljati korporativno, izgubiš ostrino. In vsakokrat, ko nekako spremeniš svojo napako, je tako, kot da bi oster rob mize potegnil z brusnim papirjem in potem je ta na koncu okrogel. Imaš perfektno mizo, ki nima ostrine. Kaj se zgodi potem? Postaneš ta, ki nikogar ne moti.

To je pa nekaj najhujšega.

Tako. In zato so šle korporacije po zlu. In iščejo ljudi z ostrino. Ker so ugotovili, da je pot samo še navzdol.

Se kdaj počutite nesamozavestnega?

Ja. Velikokrat.

Kdaj? Zaradi česa?

Sem dovolj naredil? Kaj je narobe, da mi ni uspelo ustvariti si družine? Na vsakem koncertu se soočam z mislimi: Ali bo dovolj ljudi? Ker sem na začetku kariere velikokrat pogrnil, bo ta strah vedno v malih možganih. Še danes vedno pogledam skozi okno v največji dvorani, ali so tam luči od avtov. Ali je kolona in ali vsake toliko mimo pripelje kakšen avtomobil. To je nesamozavest. Vsakokrat, kadar vidim okoli sebe ljudi, ki so izjemno sposobni, in to mi je v navdih, vendar v meni poraja tudi vprašanje, ali sem sam dovolj dober. Ne glede na to, da sam neizmerno uživam v družbi takih ljudi.

Ali se kdaj počutite, da se niste uresničili?

V glasbenem smislu ne. Imam željo biti še boljši 'performer', delati še boljše pesmi. Ta želja je vseskozi prisotna. Ko te želje ne bo, se bom s tem preprosto nehal ukvarjati. V smislu uspeha sem že 12 ali 13 let na točki, ko ne moreš narediti ničesar več v tej državi. Govorim v smislu prodajnega uspeha, uspeha v zvezi s številkami. In temu, da je tako že 13 let, se čudim. To se bo tako ali tako slej ko prej končalo. Vendar še kar traja.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Bor Dobrin, Bruno Sedevčič, Mitja Božič

Značke: Jan Plestenjak

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri