Jan Plestenjak je prejšnji teden izdal svoj 13. glasbeni izdelek Dvigni krila, prav tako pa se je prvič usedel na prestol t. i. žara, predstave Lada Bizovičarja, v kateri smo slišali kar nekaj šal na Janov račun. Poleg glasbe pa je spregovoril tudi o nedavni končani romanci z lepo voditeljico Taro Zupančič.
Jan, izdali ste nov album, za seboj imate vrsto let glasbene kariere ... pa ste si svojo kariero kdaj drugače predstavljal?
Mogoče sem si na začetku predstavljal, da se mi bo treba manj ukvarjati z drugimi stvarmi, kot samo z igranjem, petjem in pisanjem pesmi. Zdaj pa vidim, da ko naredim album, pride komaj tisti težji del, ki se mu reče serviranje na krožnik. V današnjem času se za pozornost boriš s tistimi, ki dajo hlače dol ali pa joške ven, zato mora biti vedno zvest sam sebi. V letih svoje kariere sem se naučil, da edino, kar res šteje, so emocije. In če je emocija močna, se občinstva dotakne.
V katero pesem na novem albumu ste po vašem mnenju zlili največ čustev?
Na njem je pesem z naslovom Tako malo. To ne bo singel, mi je pa zelo ljuba. Prav tako mi je na albumu všeč skladba Ko mene več ne bo, ki mi je najlepša pesem v slovenščini. V resnici sem Dragu Misleju in Sašu Fajonu kar malce nevoščljiv, da je nisem sam napisal. Čeprav je album avtorski, sem nanj umestil tudi to skladbo, kar tako, za svoj žur. Mislim, da sem ga lepo odpel in ponosen sem nanj.
In če se vrneva na pesem Tako malo – je mišljena v smislu tako malo je treba za srečo?
V tej pesmi besedilo govori, da bi mi ženska, s katero sem bil, dala tako malo, pa bi bila lahko do konca življenja skupaj. Govori o tem, kako malo potrebujem v resnici. Ampak včasih je to malo – več.
Pa bi lahko rekel, da ste na začetku svoje kariere vi lovili ženske, zdaj pa ženske lovijo vas?
Ne.
Ker je še vedno obratno?
Tako. Ker nimam te prepotentne samozavesti, še vedno me je strah, tudi ko izide nov album. Ali bo koncert prodan ali ne, čeprav se mi menedžerji smejijo, ampak jaz imam to strahospoštovanje.
Album pa je posvečen psički, kajne?
Res je. Ona je bila z menoj na snemanjih kakšnih sedmih albumov. Vedno je bila z menoj v studiu, pred dvema mesecema pa sem jo izgubil in sem zato ta album hotel posvetiti njej. Bila je pomemben del mojega življenja in še vedno je. Žival v resnici na neki način postane tvoj življenjski partner ...
Zagotovo pa je za seboj pustila eno praznino ... kako jo zapolnjujete?
Samo drugačno življenje je. Mislim, da tega ne moreš zapolniti. Bilo je nekaj posebnega in je nenadomestljiva. Saj tudi če ti eden od staršev umre, tega ne moreš zapolniti.
Pa razmišljate o kakšnem novem ljubljenčku?
Za zdaj ne morem, ker je to tako velika odgovornost in jaz sem stalno okoli. Ampak verjetno, če bi že imel kaj, bi se odločil za kakšno žival, ki zelo dolgo živi. Morda kakšno papigo aro. Ampak mi je potem zadnjič rekel veterinar, da bi bilo pa njej hudo, ko bi jaz umrl. Baje da se te ptice še bolj navežejo na človeka kot pes ...
Sicer pa ste sodelovali tudi v Bizovičarjevi predstavi Na žaru. Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja?
Lado me že približno dve ali tri leta prosi za to. Bil je presrečen, ko je ugotovil, da poznam originalne 'roaste' iz sedemdesetih. V njih sem vedno užival, ker gre za neko inteligentno hecanje, to, kar se zdaj dogaja v Ameriki, pa me ne privlači in je brutalno. V resnici nima nobene finese in je primerno času. Je kot petsekundno zadovoljevanje.
Torej dobro prenašate šale na svoj račun?
Ja, zlahka. Tudi zdaj, ko sem slišal nekaj hecov iz predstave, sem Ladu rekel, da se mi zdi, kot da me noben ni nič žalil ali pa sem tako neobčutljiv za štose o sebi. To sploh ne jemljem za slabo in v resnici sem se tega veselil ...
Torej ni bilo nič treme, kaj bi vam drugi utegnili reči?
Sploh ne, ker so to ljudje, ki so v življenju veliko naredili in vedo, koliko garanja je potrebnega, da nekaj dosežeš. In nobeden ni prišel iz anonimnega komentatorskega mesta.
■ Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
