Jan Plestenjak priznal: "Nezavedno v partnerici iščem mamo!"

Jan Plestenjak priznal: "Nezavedno v partnerici iščem mamo!" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
28. 10. 2018

Sončna svetloba je pronicala skozi stekleno streho v lobiju ljubljanskega hotela. 

V njegovem kozarcu viski, ob njem skodelica arašidov. Ljudje so ga prepoznali, pogosto je pozdravil mimoidočega. Jan Plestenjak je v slovenskem glasbenem prostoru skorajda mit, lik, ki že 25 let oblikuje glasbeno sceno. Eden od redkih, ki ga na sončni strani Alp prepoznajo poslušalci vseh generacij. Glasbenik s tisoči kilometrov izkušenj, za katerega se ti zdi, da med pogovorom postopoma prevzame vajeti v svoje roke.

Story: Mi zaupate, koliko ljudem ste v življenju resnično pustili blizu?

Mislim, da čisto vsem. Že, ko pišem pesem, se odprem. Ko stopim na oder, sem povsem premočen, a ne od skakanja, temveč energije, ki jo dajem ljudem. Nekoč mi je psihiater dejal, da imam premalo skrivnosti. Da bi moral kakšno obdržati tudi zase. S tem se ne strinjam. Mislim, da moraš vse takoj razdati. Neskončno uživam v tem dajanju. To pomeni, da razkrijem tudi svoje slabosti. Ni me strah biti ranljiv. Pa ne ranljiv. Ranljiv bi bil, če bi se imel za supermana. Sicer pa je povsem normalno, da imaš svoje slabosti.

Story: Vas je tega naučila kilometrina v glasbenem svetu?

Ko si toliko let na sceni. Če se ne počutiš najbolje, se raje umakneš. Enostavno si se vajen ves čas dajati, ne le publiki, temveč tudi prijateljem in partnericam. Navajen si dajati vse od sebe. V svoji neranjeni verziji. To je posledica nastopanja, posledica izpostavljenosti večnemu ocenjevanju.



Story: Zdi se mi, da ste se v zadnjih intervjujih odprli bolj kot pa kdaj prej.

Morda me le nihče ni pripravil do tega. Ničesar ne skrivam. Pogoj za sproščenost je brez dvoma prigarana samozavest, ne namišljena. Pri meni je samozavest posledica kilometrov.

Story: Kako dobro pa morate poznati človeka, da se mu lahko zaupate?

Nič, lahko je popolni neznanec za mizo. Ne vem, zakaj bi moral delati razliko med nekom, ki ga poznam, in tistim, ki ga ne. Ljudje smo socialna bitja. Midva sva se usedla za mizo in se takoj začela pogovarjati o stvareh, za katere bi morda nekdo potreboval nekajletno poznanstvo. Zakaj? A prej se boš pa pogovarjal o vremenu, smučanju, o tem, kje je poleti fino jesti ribe. Mene to dolgočasi.

Story: To pomeni, da nikoli niste imeli slabih izkušenj s tem?

Ogromno. Velikokrat sem jih dobil po pički. A sem pripravljen vse to tvegati za intenzivnost življenja. Najhujše je, da se skozi življenje voziš s tremi zategnjenimi ročnimi zavorami in sistemom ABS. A ni lepo, če čez ovinek malo zdrsi. (smeh) Nimam tolerance za prazne pogovore. Če bi bila vsaj ‘zajebancija’. Potrebujem krvavost. Ne pa sivine, tega ne prenesem. Življenja je škoda za brezbarvno druženje.

Story: No, naj opomnim, da so vaša oblačila precej enobarvna, v nasprotju z barvami, ki jih iščete v odnosu.

Ha, zanimivo. Ne da se mi ukvarjati z videzom. Vsi rokerji se bolj ukvarjajo s svojimi izgledom.

Story: Res?

Seveda, morajo nalakirati nohte in se s črno barvico namazati okrog oči. To ni zame. Rad se šalim na njihov račun.

Story: Torej pred javnostjo nimate skrivnosti?

Ne. Edine skrivnosti so stvari o drugih ljudeh. Ne želim izpostavljati drugih, ki ne razmišljajo kot jaz. Svojih skrivnosti pa nimam. Mislim, da sem zato osvobojen. Skrivnosti so trpljenje. Tako ali tako nas venomer jebe razum. Vse pošiljamo čez sito razuma in stvarem s tem odvzamemo čarobnost. Med svojimi odgovori ne preračunavam. Znam. Lahko dam politično korekten intervju, popoln dolgčas. A to zna vsak cepec. S kilometrino pa ti postane vseeno. Si to, kar si. Lep občutek.



Story: Katera ženska je najmočneje zaznamovala vaše življenje?

Mama, seveda. Če imaš lep odnos s staršem ... še tisti, ki nimajo te sreče, bi na prvo mesto postavili starše. Za fante je prva ženska v življenju, s katero imajo stik, ki ima največjo moč, mama. Tako kot za dekleta oče. Ta odnos do mame se vedno odseva tudi v odnosu do drugih žensk. Nekdo, ki sovraži svojo mamo, bo težko spoštljiv do drugih žensk.

Story: Se imate za srečnega glede na lep odnos z mamo?

Seveda. Velika sreča je imeti prijatelje v starših. A velika borba, če imaš močnega starša, v tem, kako sam stati na svojih nogah. Lagodje je imeti nekoga nad sabo, šefa, ki prevzame odgovornost. Vstopiti v vlogo vodje. Veliko uspešnih ljudi se morda prav zato pozneje v življenju zateče v vero, saj so iskali, če ne drugače, namišljenega varuha v Bogu.

Story: Vi ste imeli mamo.

Seveda, a v nekem trenutku se to obrne. V nekem trenutku ti začneš skrbeti zase, sprejemati odločitve. Težko je izvesti to transformacijo, če imaš močne starše. Prevzeti žezlo.

Story: Je bila predaja žezla v vašem primeru bolj zahtevna, glede na to, da je potekala na očeh javnosti?

Seveda, tudi zaradi očitkov, ki sem jih bil na račun tega deležen. Slovenci iščejo v uspehih drugih razloge in opravičilo za lasten neuspeh. To je sindrom ‘Ona sanja v Ljubljani’. Ona ne pogleda vase, ampak išče razloge za svojo nesrečo zunaj sebe.

Story: Pravijo, da ženske podzavestno izbiramo partnerje, ki nas spominjajo na očete, moške na matere.

Seveda, ženske izbirate biološko močnega moškega. Podzavestno. Moškega, ki ima dobro genetiko za nadaljevanje rodu. Naj se sliši še tako grozljivo. Z modernim časom pa ženska ne potrebuje več moškega. Zdaj išče nekoga, ob katerem je ugodno, neproblematično. Na vsake toliko časa jo zbudi klic prazgodovine in jo zasrbi moški, ki ga je v zgodovini iskala. A fino je imeti doma nekaj lagodnega, ki ti ves čas prikimava. (smeh) Meni je to hecno. Sem zelo starinski. To ne pomeni, da nismo enakopravni.

Ali enako pomembni. Ženska morda še bolj. Pri edinem relevantnem poslanstvu človeštva, kot je nadaljevanje vrste, ima največjo vlogo. Nobena piramida v Egiptu ni toliko vredna kot otrok, ki se rodi. Moški smo pri tem zatajili. Postavili smo si iluzije o uspešnosti in moči, ki so povsem nerealne. Le elektrika se ugasne in vse se poruši. Lahko si še tako uspešen IT, glasbenik, vrhunski kirurg ... vse se postavi na glavo, če zmanjka elektrike. Konec.

Največji frajer je tisti, ki zna zakuriti ogenj brez vžigalnika. Polni smo iluzij. Naenkrat pa želijo v to iluzijo, laž vstopiti še ženske. Izgubili smo kompas. Vsaj v določenih trenutkih bi rad ohranjal to prvinskost. Različnost, ki je največje bogastvo, ki nadaljuje vrsto. Vsakomur se nudi pozicija malega boga. Tega nismo vredni.



Story: Če se vrneva na vprašanje … Je bilo tudi v vašem primeru tako?

Seveda, nezavedno imaš v sebi vzorec lastnosti prve ženske v življenju, mame. Morda pričakuješ, da jih boš našel v ženski, ki jo srečaš.

Story: Glede na to, da veljate za velikega tradicionalista, tudi ko beseda nanese na odnose, ste izbirali temu primerne partnerice?

Izbiral. Zakaj? Izbiraš telefon, zeljnato glavo na tržnici. (smeh) Ne moreš izbirati partnerice. To je nekaj, kjer v mojih pravilih ne smeš upoštevati razuma. Čeprav se psihologi in psihiatri z menoj ne bi strinjali. Sam globoko cenim zaljubljenost, zanje pa je to le kemijski proces, ki se sproži v naši glavi. Uživam v stvareh, ki so nerazložljive, in ne bi rad, da nam znanost zapaca še zadnje otoke čistosti. Nisem guru. Še jaz padem, ko pride nov model telefona. Nič drugačen nisem od drugih. A se tega vsaj zavedam. Vem, da je to narobe. (smeh)

Story: Kako pa se potem znajdete v tem svetu? Če vam ni po godu …

Lastni neuspehi, ni jih malo, me nikoli ne prizadenejo tako kot stanje v družbi, nesprejemljivo. V Sloveniji me najbolj frustrira, da smo nespoštljivi do sebe, do jezika in domovine. To me boli. Če začneš lajati, si kot jezen pes. Ne zagovarjam globalizacije. V smislu majhnega naroda je izjemno škodljiva.

Story: Vaše pesmi vodi ljubezen. Kje je danes sploh še prostor za ljubezen, v svetu površinskih odnosov?

Ljudje še vedno hlepijo po emociji. V navalu informacij ljudje odreagirajo na čustveno stvar. Tudi na nogometnih tekmah ljudje le iščejo emocije. Ne skrbi me, da emocija ne bo preživela. Čas je čez našo dušo položil tri kondome. Ne znam povedati bolj plastično. Emocija v človeku je, a vprašanje je, če se mu jo dovoli skanalizirati. Namesto tega jih prečisti v sebi, da izgubijo ostrino.

Story: Ste bili na glasbenih začetkih bolj naivni v ljubezni?

Ne, še vedno skočim z isto krvavostjo v vse stvari. Stopim na vse vrtiljake, skočim v divja morja. A naučil sem se plavati.

Story: Se ne bojite, da bi se med iskanjem partnerice utrudili?

Ne iščem partnerice. Samo živim.

Story: Čutite potrebo po dvojini?

Potrebo imam po domu. V rokenrolu je to težava. Vse je tako intenzivno, tako jo iščeš tudi v prijateljstvih in zvezah. V vsaki stvari.

Naloga staršev: Spoštovanje do soljudi

“Bistveno je, da te starši naučijo spoštovanja do soljudi. Svojega dela, narave. Če bi imeli spoštovanje v finančnem svetu, ne bi poznali kriz, saj se nihče ne bi prekomerno zadolžil. V kazino ne grem s tujim denarjem. Grem s svojim.”

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič, Helena Kermelj, Goran Antley, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story22/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 22/2018

Story 22/2018, od 11. 10. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri