Jan Oblak: "Počutim se kot 40-letnik"

Jan Oblak: "Počutim se kot 40-letnik" (foto: Foto: Goran Antley) Foto: Goran Antley
Vir: Story
31. 3. 2019

Izjemni slovenski vratar Jan Oblak je znan po tem, da se le redko pojavlja v medijih, saj je prepričan, da so predstave na zelenici tiste, ki spregovorijo namesto njega.

Pogosto novinarjem nameni le nekaj besed, čeprav bi njegovo športno pot brez kančka dvoma označili kot izjemno. Škofjeločan, ki se uvršča med trojico najboljših vratarjev na svetu, pa je moral na poti do vrha preskočiti veliko ovir. Fant, ki je prve nogometne korake naredil v rojstni Škofji Loki, se je dolga leta zgledoval po očetu Matjažu, ki je bil vratar domačega amaterskega moštva.

“On je bil moj prvi idol,” je v pogovoru za FourFourTwo dejal Jan, ki danes brani vrata madridskega Atletica: “Vedno sem spremljal njegove tekme. Medtem ko je treniral, sem stal za golom in oponašal njegove gibe. Ne vem, koliko sem bil takrat star, morda tri ali štiri leta. Vsi so se mi smejali - fantek za golom, ki je posnemal očeta, čeprav brez žoge. Želel sem biti kot on!” Nikoli ni izpustil očetovih tekem, na eni izmed njih pa so ga opazili tudi skavti ljubljanske Olimpije, ki so v fantu videli izjemen talent. Tako so ga povabili v klub, kar pa je zahtevalo veliko odrekanj.

“Živel sem 30 kilometrov stran. Ni bilo preprosto priti na trening. Moja oče in mati sta se morala pošteno odrekati stvarem, da sta mi lahko pomagala, kolikor sta le lahko. Poskušala sta prilagajati svoja delovna urnika, da sta me le lahko vozila na treninge,” se spominja Jan, a v isti sapi prizna, da se je marsikdaj moral v prestolnico odpraviti tudi sam.

“Včasih je moral oče v službo, zato sem se moral znajti sam. Pogosto sem tako sedel na kolo in prekolesaril 30 kilometrov tja ter prav toliko nazaj. Na začetku nisem kaj dosti razmišljal, gonil sem kot nor. Ko sem prispel na trening, pa sem bil izmučen. Moj najboljši rezultat je slaba ura, a kmalu sem uvidel, da to ni najboljša rešitev. Tako mi je povprečno vzelo uro in pol vožnje s kolesom.” Prav nič ga ni moglo odvrniti na poti do sanj, ki ga spremljajo že od začetka.

“Počutim se kot 40-letnik”

Številni soigralci Jana opisujejo kot zelo zrelega fanta, ki je že v zgodnji mladosti izkusil, kako je živeti v tujini. V svoje vrste ga je zvabila lizbonska Benfica, zaradi česar je moral Škofjeločan odrasti še hitreje kot vrstniki. “Ko sem bil star 16 ali 17 let, sem razmišljal drugače od vrstnikov. Bil sem bolj zrel. Še danes se počutim starejšega, kot v resnici sem, vsaj kar se mišljenje tiče. Počutim se kot 40-letnik. Za vratarja je pomembno, da je zrel in miren. Le tako lahko dosežeš več,” je prepričan Jan, ki je januarja dopolnil 26 let. Že pri tej starosti ima za seboj zavidanja vredno kariero, čemur težko verjame tudi sam.

Pred kratkim mu je tako že stotič, odkar je prišel v Atletico, uspelo ohraniti mrežo nedotaknjeno. Nič nenavadnega, da se ob teh dosežkih vsako sezono na polici najde nekaj priznanj in nagrad več. Z izjemnimi obrambami v španskem prvenstvu si je jeseni prislužil že tretjo zaporedno zamoro, nagrado, ki jo prejme vratar z najmanj prejetimi zadetki. “Res je, številke so kar malo nore. Nikoli ne štejem, kolikokrat mi uspe mrežo ohraniti nedotaknjeno. A bil sem zelo vesel, ko so mi povedali. Številke, kot so moje, v modernem nogometu niso običajne,” pojasni z nasmeškom.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, Profimedia

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story06/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 06/2019

Story 06/2019, od 14. 03. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri