Jan Golja o projektu Slovenci v dnevnih sobah

Jan Golja o projektu Slovenci v dnevnih sobah (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
21. 11. 2017

Medtem ko lahko iz medijev izvemo številne podrobnosti iz življenja znanih obrazov, pa nam neverjetne zgodbe, ki jih pišejo povsem vsakdanje slovenske družine in posamezniki, ostajajo skrite.

Ravno slednje so navdušile Jana Goljo, novinarja in pobudnika vsem dobro znanega projekta Mali koraki, ki je širši javnosti odprl vrata v domove znanih in manj znanih Slovencev ter prikazal njihovo vsakdanjo dinamiko. Zgodbe, zbrane v obširni knjigi Slovenci v dnevnih sobah, pa so in bodo v navdih ter razmislek številnim.

Story: Danes se sosedje med seboj skorajda ne poznajo več, ljudje na ulici pa le s težavo dvignejo pogled in se zazrejo v človeka, ki jim hodi naproti. Od kod torej vaša ideja, da bi zgodbe povsem preprostih posameznikov ponesli med Slovence?

Ideja se mi je rodila že veliko časa nazaj, saj sem deset let kot novinar pokrival zgodbe, ki morda na prvi pogled niso bile tako bombastične. Ampak vedno, ko sem obiskal te preproste ljudi, sem spoznal, da so njihove zgodbe izredno posebne, nekatere skoraj neverjetne. Neznanci so se mi vedno zelo hitro odprli, zaupali so mi, zato smo hitro padli v iskren pogovor. Rad popijem kavo in ostanem dalj časa, kot bi sicer moral. Tako sem spoznal, kako zanimivi so vsi ti posamezniki. Vsak v sebi nosi zgodbo, močno, zanimivo, a se sploh ne zavedajo, da je tudi njihova pot nekomu v navdih in zelo zanimiva. Tako sem prijateljem ob kavi razlagal zgodbe teh ljudi, in so me z zanimanjem poslušali. Ob tem se mi je utrnila zanimiva ideja, da povem življenjske zgodbe vseh teh ljudi, da pokažem, kako je prav vsak izmed nas zanimiv. Ko sem iskal format za to sporočilnost, se mi je utrnila zamisel o knjigi. Zdi se mi, da ima knjiga dolgoročno sporočilnost, predvsem pa neko intimo ljudi predstavi na najbolj uvideven in subtilen način. Zadnji potisk, da se tega lotim, je naredila moja punca Eva Gaiser. Rekla mi je, da če bo kdo znal iskreno predstaviti zgodbe ljudi, sem to jaz. In sem začel. Za tak projekt sem potreboval ekipo, ki čuti ta namen tako kot jaz. Eva Gaiser je postala urednica knjige, Jan Pirnat pa fotograf.

Story: Kako pa ste ustvarili preskok v ljudeh, ki so se odprli in vam zaupali tudi najintimnejše trenutke življenja?

Mislim, da je bistvena empatija, ki jo nosim v sebi. Znam začutiti ljudi in se jim z iskrenostjo približati. Mislil sem, da bo dosti težje priti v 20 slovenskih domov, pa ni bilo. Želel sem poiskati več različnih profilov ljudi, vključil sem sicer tudi nekaj znanih. Te sem še posebej skrbno izbral, ker sem hotel, da njihove zgodbe za vrati govorijo bolj kot njihova javna podoba. Vsi imajo močno sporočilo za vse nas. Večinoma pa imajo mesto v knjigi povsem neznane družine. Poleg 16 neznanih družin mi je dnevno sobo razkril Robert Kranjec, odlični skakalec, ki pa je doma predvsem oče Piki. Predstavim tudi pevca Siddharte Tomija Megliča in njegovo družino, najbolj pa izpostavim njegovo vzgojo otrok. Je izjemen oče, ki se izjemno dopolnjuje s Taro Zupančič. Obiskal sem tudi Luko Jezerška, ki je za vrati hiše predvsem zabaven oče, ki se odlično razume z ženo. K sebi sta me povabila tudi Aljoša Bagola in Iva Kranjc, izjemna umetnika s čudovito izraznostjo. Spoznal sem čudovito družino s Ptuja, v kateri imajo otroci nešteto obšolskih dejavnosti in jih starši zlahka, kljub norim urnikom v službi, pri vsem podpirata. To so zame prave zvezde, čeprav se tega sploh ne zavedajo. Skozi vse zgodbe pa bodo bralci spoznali tudi del mene, saj v uvodnih tekstih vpletem tudi sebe, lastno čutenje ob prihodu v vsa stanovanja.

Story: Predstavljam si, da projekt, kot je Slovenci v dnevnih sobah, zahteva veliko dela?

Ogromno! Že obisk ti vzame kakšen dan, potem pa pisanje besedil in usklajevanje. Ne le povsem običajne družine, temveč tudi znani so nam odkrili plat, ki je javnost še ne pozna. V vsaki zgodbi pa se bo bralec lahko našel, vsaj kanček njega. Prav to je bistvo. Želim dvigniti samozavest Slovencev, in če so bili Mali koraki prva stopnica na tej poti, je projekt Slovenci v dnevnih sobah druga.

Story: V knjigo ste vpletli tudi istospolni par. Ste želeli s tem nekoliko zamajati temelje še vedno močno tradicionalne družbe?

Vedno sem imel občutek, da moram narediti nekaj več. Odraščal sem v idilični družini s čudovitimi starši. Imam občutek, da moram nekaj dati družbi, čeprav od tega nimam nič. To poudarjam, ker me še vedno marsikdo sprašuje, kaj pa imam jaz od tega. Tako je tudi s projektom Mali koraki. Spoznal sem družino, ki je gradila šolo za otroka z Downovim sindromom. Noro! Kot novinar sem imel to moč, da njihovo zgodbo predam gledalcem. Moč in odgovornost. V tem poklicu imaš možnost, da vzgojiš cele generacije. Moraš biti odgovoren. Mislim, da bi prav vsak izmed nas moral imeti svojo osebno družbeno odgovornost, lahko začnemo že s tem, da pomagamo stari gospe čez cesto. Jaz zaradi tega bolje spim. Rad vidim nasmehe na obrazih ljudi, ki sem jim pomagal.

Story: Menite, da je bilo medsebojne pomoči nekoč več kot danes?

Zagotovo! Danes vsi le hitimo in sploh ne opazimo ljudi okrog sebe. Koga smo nazadnje pogledali v oči in opazili, da ni v redu? Najmanj, kar lahko naredimo, je to, da nekoga, ki očitno ni v redu, povabimo na kavo. Že to je majhna stvar, ki bo sočloveku spremenila svet, nam pa vzela vsega skupaj nekaj minut. Zdi se mi, da ne znamo več začutiti drugih, njihove stiske sploh ne opazimo.

“Želim dvigniti  samozavest Slovencev”

Story: Morda zato, ker se preveč osredotočamo zgolj nase?

Seveda, veliko je še takih, ki menijo, da je treba poskrbeti samo zase! Ne vem, zakaj je tako. Želim si, da bi bili bolj solidarni in empatični. To nas resnično nič ne stane. Zato upam, da lahko z lastnimi dejanji in projekti spremenim družbo. Je pa res, da sem zaradi velike mere dela večkrat že izgorel, a zdi se mi, da je to pač del tega.

Story: Vendar je bilo vredno. Znebili ste se zakoreninjenega mišljenja, da posameznik ne more ničesar spremeniti?

Res je tako! Že z Malimi koraki, ki so v vsem svojem bistvu dobrodelni, so mi številni poskušali metati polena pod noge. Tako je bilo tudi s knjigo Slovenci v dnevnih sobah. Pri nas si obsojen, če želiš izstopati. Zdi se mi, da ljudje zaradi svojih neuspehov želijo omejiti druge, jih zaustaviti, in se dejansko ob tem bolje počutijo. Sem se pa na to navadil in to jemljem kot dodatno gorivo. Za kom laja pes? Za avtom, parkiranim na mestu, ali tistim, ki vozi naprej? Jasno je. (smeh) Lahko zgradiš šolo za otroke z Downovim sindromom, pomagaš 40 otrokom z avtizmom, odplačuješ položnice vsaj 120 otrokom, ozaveščaš o boleznih, lepšaš življenja ... pa se bo še vedno našel kdo, ki bo rekel: 'Kaj se pa ti greš?' Tisti, ki česa takega niso sposobni, te bodo na poti 'bremzali'. Dober prijatelj, ki danes živi v Ameriki, mi je pojasnil, kakšna je razlika med družbama. V Ameriki sosedu, ki ima boljši avto, čestitaš in ga vprašaš, kako mu je uspelo, pri nas pa zjutraj vstaneš in v njegovega novega jeklenega lepotca zabrišeš kamen. Seveda nismo vsi taki. Mislim, da je zelo malo Slovencev v resnici takšnih, vendar pa je ta manjšina daleč najbolj glasna.

Story: Katere vrednote ste želeli v knjigi Slovenci v dnevnih sobah poudariti?

Ogromno jih je! Mislim, da ima prav vsaka zgodba svojo. Vse od spoštovanja drugih do razmišljanja s svojo glavo. Velika vrednota, ki je morda izpostavljena v knjigi, je tudi moč, moč po izražanju. Navdahnilo me je močno sporočilo Gala Jakiča in Nine Wabra Jakič, ki sta kljub invalidnosti osnovala družino in o svojih ovirah brez težav spregovorila v javnosti, namesto da bi se zaprla vase. Prav zato smo vse te zgodbe želeli deliti z drugimi. Ko sem se poslovil od njiju, sem bil prepričan, da sta dosti bolj srečna kot večina ljudi, ki jih poznam. Gradim tudi družabno skupnost prek Facebooka in Instagrama, saj imata ta dva kanala lahko močen vpliv na družbo. Že takoj na startu sem spoznal, da imajo ljudje radi vsebino, in ne samo obliko. Zato je na družabnih omrežjih izjemen odziv. V mesecu dni je projektu začelo skupaj slediti pet tisoč ljudi. Tam pa objavljamo le zelo kratke izseke iz knjige. Zanimivo je, da je najbolj brana vsebina na spletu zgodba 87-letne gospe Francke in njenega kosmatinca Gučija. Predvsem mladi so jo sprejeli.

Story: Verjamem, da je vsak posameznik v vas pustil prav poseben pečat, pa vendar ... Katera zgodba pa vam ni pustila spati?

Morda prav ta zgodba z gospo Francko. Je najbolj prijetna soseda, kar sem jo kdaj imel. Ob objavi so se na družabnih omrežjih o njej razpisali kar vsi sosedje. O tem, kako pridna in prijazna je, o tem, kako jo imajo radi, čeprav je do takrat nihče še ni ogovoril. Zadnjič je Francka potrkala na moja vrata in mi prinesla kavo, bombonjero ter rdeče vino. S solznimi očmi se mi je zahvalila in me objela. Rekla je, da jo zdaj ljudje kar ustavljajo ter se z njo pogovarjajo, ji posvečajo veliko več pozornosti, jo varujejo. To je to, kar sem želel doseči. Francka bo zdaj najbolj srečna upokojenka v celi Šiški. (smeh)

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, arhiv POP TV

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story46/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 46/2017

Story 46/2017, od 09. 11. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri