Ivo Milovanovič: Šport bo počasi zamenjal za kmetovanje

1. 8. 2017 | Vir: Story
Deli
“No, kadar si ogledam tekmo v zavetju domačega kavča, nisem glasen navijač.”
 (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Glas športnega reporterja Iva Milovanoviča je do zmag pospremil že številne slovenske športnike, ne nazadnje tudi bronaste rokometaše.

Ljubezen do športa je prenesel tudi na vnukinji, kljub temu pa se življenje ponosnega Celjana ne vrti le okrog tega, saj Ivo rad poprime tudi za motiko in lopato.

Story: Se še spominjate, kako je šport vstopil v vaše življenje? Ali se je vaša ljubezen začela že v zgodnji mladosti?

Naj najprej poudarim, da prihajam iz športnega Celja, odraščal pa sem v času, ko smo se vsi udejstvovali v vseh športih. Naši vikendi so bili izpolnjeni s tekmovanji v gimnastiki, plavanju, košarki, nogometu ... Z leti smo si izbrali šport, sam sem 13 let igral nogomet, nekaj časa tudi pri ljub­ljanskem Slovanu, nato pa sem po opravljenem trenerskem izpitu tri leta celo vodil ekipo v Podpeči. Zaradi ljubezni do športa se je ob vpisu na fakulteto pojavila dilema, saj sem se odločal med športno fakulteto in novinarstvom. Izbral sem slednje, sčasoma pa so me na nacionalni televiziji vedno bolj vpletli v svoje delo, po nekaj letih pa so me dodelili v športno redakcijo. Sprva kot študent, leto pozneje, po prvem prenosu, pa sem postal najmlajši reporter.

Ivo Milovanovič

Story: Ukvarjanje z različnimi športi je zagotovo pripomoglo k svojevrstni športni razgledanosti.

Seveda, pod svoje okrilje sem vzel več športov, tudi takšnih, s katerimi se nikoli nisem ukvarjal. Vse od smučarskih skokov in atletike. Na koncu pa sem se usmeril le v nogomet, rokomet, veslanje in konjeništvo.

Kaj pa vas je tako navdušilo pri slednjem?

Uh, ne spomnim se točno, vendar se mi zdi, da se tega ni želel lotiti prav nihče v redakciji. Zaradi uspehov v Lipici sem začel obiskovati slovenski konjeniški center in konji so me enostavno navdušili. Spoznal sem številne ljudi in se z njimi spoprijateljil, sčasoma pa sem se povzpel na konja. Tako sem bil tudi edini udeleženec na tekmovanju slovenskih novinarjev v dresurnem jahanju. Mojega konja je sicer bolj zanimala bližnja kobilica, mene pa so razglasili za najboljšega rodeo jahača. (smeh) Spoznal sem nov prekrasen šport, ki je zaradi vpletenosti včasih nepredvidljivih živali izjemno razburljiv. Saj sami veste, če imate psa ali mačko. Videl sem, da potrebuješ deset let, da s konjem osvojiš prvino. Dostikrat sem v Lipico odpeljal tudi družino, zato mi je konjeništvo blizu še danes.

Story: Lipica je v zadnjih nekaj letih doživela pravi mali razcvet, kako pa sami ocenjujete stanje v preostalih športnih panogah?

Mislim, da se šport po osamosvojitvi krepko razlikuje od tistega pred tem. Mlajše generacije se morda niti ne zavedajo, kaj je v času Jugoslavije pomenilo biti reprezentant. Le s težavo si se uvrstil v izbrano vrsto, predvsem v igrah z žogo, saj smo bili Slovenci že po tradiciji smučarji in hokejisti. Prav zato je bil preboj v reprezentanco za slovenske nogometaše in rokometaše velik uspeh. Po osamosvojitvi pa so se v reprezentanco uvrstili tudi tisti, ki si v skupni državi tega niso prislužili. Z nogometno reprezentanco smo tako potrebovali kar nekaj let za uvrstitev na nogometno prvenstvo, tudi v rokometu ni šlo tako zlahka. Šele v zadnjem desetletju žanjemo sadove dela, ki se vleče že vse od osamosvojitve. Mislim, da smo Slovenci fenomen v športu. Tako malo nas je, a smo prav povsod. Najtežje je morda v igrah z žogo, pa poglejte naše odlične rokometaše, košarkarje, odbojkarje ...

Story: Smo majhni, pa vendar v športnem smislu veliki. Zakaj menite, da je tako?

Brez nadarjenosti in dela ni rezultatov. Mislim, da imamo solidne razmere za delo in izjemno stroko. Če ne bi bilo skakalnic, tudi skakalcev ne bi bilo. Velik dejavnik pa je seveda tudi talent.

Story: Že več desetletij spremljate slo­venske športnike na njihovi poti. Mi zaupate, kdaj najglasneje navijate ob ogledu tekem?

No, kadar si ogledam tekmo v zavetju domačega kavča, nisem glasen navijač. Ne skrivam svoje naklonjenosti slovenskim reprezentantom, najbolj pa sem čustven prav v športih, ki so mi blizu. Z veseljem spremljam preostalo športno dogajanje, tudi prosti čas izkoristim za obiske tekmovanj. Ob tekmah mi družbo pogosto delata vnukinji Taja in Brina, ki pa glasno navijata za svojega junaka. Pri nas doma stojimo ob himni, mali dve pa med celotno tekmo navdušeno podpirata naše fante z vzkliki. Ko je bila mlajša še manjša, se je čudila, da so reprezentanti en dan igrali v zelenih, drugi dan pa že v belih dresih. Seveda sem ji to poskušal razložiti, sčasoma pa smo nastalo zagato razrešili.

Ivo Milovanovič

Story: Sta navdušenje do športa podedovali po vas?

Naša družina je dokaj športno naravnana. Moja žena je nekdanja atletinja, v ta šport pa je zaplavala tudi hči. Moj zet je bil hokejist, zato vnukinji odraščata v precej športno naravnanem okolju. Mlajša trenira tenis, starejši pa poskušamo vpeljati kak drug šport.

Story: Bi v resnici lahko povsem v miru spremljali vnukinjo med pomembnim tekmovanjem v t. i. belem športu?

Seveda! Mislim, da moramo starši in stari starši vse svoje frustracije razrešiti pred tekmo, ob igrišču pa se nima smisla jeziti. Če si vesel, moraš biti tudi jezen. Razočaran sem, ko vidim starše, ki se vtikajo v trenersko delo. Prav zato so velikokrat ovira, ki zadržuje delo trenerja. Četudi bi moja vnukinja igrala v finalu Wimbledona, bi jo v častni loži mirno spremljal, z željo, da uspe.

Story: Kaj pa vas zaposluje v času, ko niste pred mikrofonom ali na športnih tekmovanjih?

Petnajst let sem bil ponosen lastnik koker španjela Arona. Pred leti sva si z ženo zgradila hišo in spoznal sem različne dejavnosti, ki jih kot dolgoletni stanovalec bloka nisem poznal. Nisem imel lopate, zdaj jo imam. Nikdar nisem kosil trave, zdaj je to obveznost na mojem urniku. Nikoli prej nisem sadil korenja, zdaj ga. Dostikrat se pošalim, da postajam mali kmetovalec. To je svojevrstna sprostitev, ki je prej nisem poznal.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju

Nova Story že v prodaji

Story 30/2017

Story 30/2017, od 20. 07. 2017