Iris Ošlaj si je porod predstavljala drugače

22. 8. 2015

Iris Ošlaj, pevka skupine Sopranos, je nedavno postala mamica prvorojenki Tinkari. Nova vloga, ki jo je spoznala, in porodna izkušnja sta jo povsem zasvojili in ji dali upanje, da se bo njeni hčerki kmalu pridružil še bratec ali sestrica.

Pred kratkim vas je osrečila hčerkica Tinkara. Nam zaupate svojo porodno izkušnjo?

Za menoj je zelo lepa izkušnja, takšno bi si lahko samo želela. Naši Tinkari se je precej mudilo na svet in nas je zelo prijetno presenetila tri tedne pred rokom poroda. Vse skupaj je potekalo spontano, naravno in zelo hitro (smeh). Po treh urah in pol od prihoda v porodnišnico sva z možem že občudovala svojo malo princesko. Ne bom rekla, da bi rojevala ravno vsak dan, je pa to vsekakor najlepša popotnica za naprej, ko bomo razmišljali o družbi za Tinkaro.

Za številne mamice je porod nepozabna izkušnja. Kakšen je bil vaš?

Sama sem si odhod v porodnišnico predstavljala malce drugače, čemur se še danes nasmejimo. Mislila sem namreč, da te 'zagrabi' (tako kot v filmih) in že letiš. (smeh) Spontanih popadkov, ki so se pojavili okrog 17. ure, tako niti nisem jemala resno. Mislila sem si, da se počasi pač bliža rok poroda, občasno otrdevanje trebuha pa se mi ni zdelo nič takega. Do 22. ure, ko so se redni popadki na tri do šest minut stopnjevali in sem ob 'pritisku na dol' čutila tudi križ. No, takrat pa sem po maminem namigu, da je verjetno čas, poklicala tudi moža, ki je dobrih 20 minut stran pomagal bratu pri delu na hiši. Pa še potem sva si vzela čas, pripravila vse za odhod, počakala še kakšnih 20 minut, ker si res nisem želela 'viseti' v porodnišnici, in se končno odpravila. Zares boleti me je začelo šele na poti v avtu, ko sem prišla tja, odprta že sedem centimetrov, pa je vse lepo steklo. Za oba z možem je bila to nepozabna in posebna izkušnja, trenutka, ko je na svet prijokala naša punčka, pa se tako ali tako ne da opisati.

Kako se počutite? Kakšni so bili prvi trenutki z dojenčico?

Ker porod ni bil težak, sama nisem imela nobenih težav, utrujenost pa sem občutila šele drugi teden po prihodu domov, ko je popustil adrenalin. Spomnim se enega ali dveh trenutkov, ko sem za olajšanje kar tako spustila tudi kakšno solzo. Očitno so to bili hormoni. Pa tudi zaradi same sreče sem oz. smo jih kar nekaj. Dojenčica pa je bila v porodnišnici tako rekoč privezana name in na trenutke precej razdražena, verjetno predvsem zato, ker tam nikoli ni miru. Po prihodu domov pa je bilo, kot bi odrezal, takoj sem namreč opazila, da čuti, da je prišla domov, v trenutku se je umirila in dva tedna mirno prespala. In še zdaj je zelo pomirjen otrok, čez noč nam tudi lepo spi in razen občasnih krčev z njo (vsaj za zdaj) ni težav.

Kako ste se navadili na Tinkaro?

V trenutku smo se navadili drug na drugega. Že prvi trenutek držati jo v rokah in jo ljubiti je bilo zame (oz. za oba z možem) nekaj povsem naravnega, je pa res, da sem v tem najbolj začela uživati ob prihodu domov, ko smo bili 'popolni' in sem šele takrat dobro dojela to največjo srečo.

Kaj menite, kaj vas čaka v vlogi mamice?

Čisto vse in nikoli ne bo konec. Že zdaj se veselim vsega novega, od njenih prvih besed, korakov do mnogih vragolij. Najbolj vesela in hvaležna sem, da se je vse lepo izšlo in da je punčka zdrava. Pri vsem drugem pa se bomo prepustili toku ...

Številnim mamicam se ob prihodu dojenčka na glavo obrne ves svet. Kako se vi soočate z novo situacijo?

Na trenutke zna biti seveda tudi naporno, nabere se pomanjkanje spanja, kar se pri taki službi, ki se nikoli ne konča, hitro zelo pozna. Mož pa tudi dela po cele dneve, da bomo čim prej v svojem novem domu, tako da večino časa s punčko preživim sama. Ob jutrih ali večerih mi k sreči na pomoč priskoči mami, da se vsaj v miru uredim. Vsekakor pogrešam kakšno uro spanja več ali malo odklopa, po drugi strani pa sem bila v resnici pripravljena na težji scenarij in menim, da sem lahko zelo zadovoljna, da lahko npr. ponoči v povprečju spimo po pet ur v enem kosu, včasih celo šest ur, in da večino jokamo takrat, ko je lačna.

Pravijo, da se po rojstvu otroka vse spremeni. Kako gledate na to?

Kdor pravi, da se življenje po rojstvu otroka ne spremeni, najverjetneje laže ... Ali pa je kakšna od 'znamenitih osebnosti' in za otroka skrbijo varuške. (smeh) Hvala bogu, da se vse spremeni, saj je to nekaj najlepšega, kar lahko v življenju doživiš. Prej se prilagodiš otroku in manj kompliciraš, lažje se na to veliko spremembo navadiš. Sama nad to spremembo nisem presenečena in sem to sprejela kot nekaj povsem logičnega in naravnega. In to, da nisem samo jaz, jaz in jaz, je zame v bistvu olajšanje. Preprosto se manj obremenjujem glede marsičesa in se prepuščam toku, kar bo, pa bo. Stare zamere in neskončna vprašanja so stvar preteklosti, moja prva skrb je zdaj naša malčica.

Koliko vam je pri vzgoji otroka pomembna očetovska roka?

Zelo. Oba z možem prihajava iz razdrte družine in si želiva, da bi najin otrok imel vzgojo obeh staršev. Blaž, ko le ima čas, to vlogo tudi odlično izpolnjuje, in ko je treba, z veseljem prevzame katerokoli opravilo, razen dojenja, seveda. Najbolj pa bom vesela, ker bo lahko Tinkari predal nekatere vrednote, zaradi katerih sem se tudi sama pred devetimi leti zaljubila vanj.

Kako pa je z glasbo. Pogrešate kaj nastope s skupino Sopranos? Kdaj vas bomo spet videli v njihovi družbi?

Moram priznati, da ta trenutek kakršnega koli dela ne pogrešam. Tudi zato, ker vem, da bom slej ko prej, hočeš ali nočeš, morala biti spet v akciji. Je bil že čas, da malo preklopim. (smeh) Če dobro pomislim, sem v stalnem pogonu že od šolskih klopi naprej in v moji glavi je bilo vedno ogromno projektov, marsikaterega sem tudi že izpolnila, na kar sem pri svojih letih lahko ponosna (najbrž zveni samohvalno, ampak nič ne lažem). Zdaj pa se lahko brez kakršnega koli obžalovanja posvetim najpomembnejši in najlepši vlogi svojega življenja. Seveda pa sem vedno rada v družbi sopranosov in se jim bom oktobra še s toliko večjim veseljem pridružila tudi na odrih. Takrat pa verjamem, da bo to super ventil in trenutek samo zame, ki me bo napolnil z energijo, da bom še z večjim zadovoljstvom izpolnjevala svojo novo vlogo.

Kako pa je z vašo plesno šolo?

V moji ljubljanski podružnici Plesnega kluba SPOT je v delu čisto nov plesni prostor, priprave na novo sezono pa so že v polnem teku. Na ta čas, ko bom sama manj prisotna, smo se temeljito pripravili in razporedili odgovornosti, da bo vse teklo, kot mora. Skupaj z Živo Radulovič, lastnico matične šole v Grosuplju, delamo na tem, da bi ljubiteljem plesa ponudili še več. Čaka nas pestro leto s še bolj pestrim programom.

Značke: Iris Ošlaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri