Pogovarjati se z Ano Mario Mitić ali pa samo biti v njeni družbi je že dovolj veliko darilo. Imam ta privilegij, da je tudi moja dobra prijateljica, kar bi lahko še otežilo opravljanje intervjuja.
A z njo ni tako, sama te popelje skozi pogovor, ne da bi to sploh opazil, in nekaj ur mine kot tren. Od večkrat nagrajene improvizatorke do obraza ŠpasTeatra, voditeljice na TV Slovenija in žirantke v šovu Znan obraz ima svoj glas: Ana Maria je ženska, ki se znajde v marsikateri vlogi. Prisega na pogum in karizmatičnost. Trenutno deluje kot voditeljica in urednica portala MamaMaria.si.
Miha Šalehar ne skriva več prave resnice o svoji ženi in mnogi upajo, da se to ne bo ponovilo
Pogovarjali sva se o vsem mogočem, ničesar določenega si nisva zastavili, a je na koncu to bil izredno zanimiv pogovor. Kako tudi ne, ko je pred mano stala ženska tolikšnih talentov in predvsem ženska s tako toplo energijo, kot jo ima Ana Maria.
Ste ženska nešteto talentov, občinstvo vas ima rado. Izžarevate pozitivno energijo in imate karizmo, tega se ne da ne naučiti ne kupiti. Kako bi se opisali?
Imeti več talentov je čudovito, a hkrati je to tudi velika odgovornost - lepo bi bilo negovati vse, vendar je to praktično nemogoče. Ko je bilo najbolj hektično, sem se obrnila k svoji prvi ljubezni: klavirju. Moja prva dokončana strokovna izobrazba je pianist, torej Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, takrat sem obiskovala dve srednji šoli, ker se nisem želela ločiti od tega prelepega instrumenta.
Predvsem je zdaj v meni dozorela želja, da povem stvari najbolje, kakor znam, da izlijem čustva, najlepše pa je sporočilo obdariti z avtorsko glasbo. Hm, obdariti. Evo, tako bi se opisala. Kot neke vrste darilo. Vsak od nas je namreč darilo svetu, jaz rada pridem med ljudi, tam zažarim, in bolj ko odkrivajo, kaj je v notranjosti, bolj ven letijo zlati prah in presenečenja. Rada polepšam sočloveku posebne trenutke v življenju, še raje pa tiste, ki se zdijo običajni.
<p>Včasih je največja modrost v sposobnosti prepustiti se.</p>
Katera vaša lastnost vam gre najbolj na živce?
Lahko povem konkreten primer: Če me vprašate, koliko je ura, boste, kadar sem v elementu, verjetno dobili v odgovor vse prej kot 13:45. Prej bo z moje strani prišel plaz besed, ki opisuje vsako uro, narejeno od Metuzalema dalje. Pa dalje, kako sem se najlepše počutila, ko sem pogledala na uro, videla 11:11 nekje sredi obvoznice, si nekaj zaželela, in se je nato izpolnilo, ko sem že čisto pozabila na to. Veste, kaj mislim? (smeh)
Ste zdaj, ko ste postali mamica, drugačni? Kaj sploh za vas pomeni biti starš?
Tako močna izkušnja, kot je materinstvo, me je nedvomno spremenila. Upam si trditi, da na bolje! Že pred prihodom Leva sem bila prepričana, da sem izjemno razumevajoča in potrpežljiva, da se znam odlično prilagajati in vnašati optimizem tudi v bolj zapletene življenjske situacije. No, malce sem se zmotila, ker zdaj vidim, da je, sploh pri potrpežljivosti, še veliko možnosti napredka. (smeh)
Dokler živimo, se učimo novih stvari, vsekakor lahko potrdim, da nosim s seboj nekoliko več modrosti in da sem manj zaletava, predvsem pa – če je to sploh možno – veliko bolje improviziram. Starševsko vlogo jemljem nadvse odgovorno, kot mama vem, kaj je za Leva najbolje, in njegove interese neumorno varujem. Predvsem se trudim upoštevati nasvete številnih starejših, ki so mi v izjemno velikem deležu govorili, da naj poskusim čim več časa nameniti Levu, vsaj ta prva leta, ker tako zelo hitro minejo in se jih ne da vrniti.
Veliko se je pisalo o tem, da ste samski. Kako je to vplivalo na vaš odnos s sinom?
Drži, kar dolgo sem razhod z Levovim očetom držala v tišini. Roko na srce, je bilo to najbolje, saj tudi znanci in prijatelji, kljub iskrenim nameram, niti ne vedo, kako zares pomagati, potem pa le sledijo tako imenovani mehiški telenoveli. Zanima jih, kaj je novega, kaj se je dogajalo v sodnem procesu, kako živim in tako naprej; preprosto nisem imela moči obveščati čisto vsakega radovedneža o tem, kako teče vsakdan, ki je bil že tako naporen zaradi situacije.
Noben razhod ni prijeten, zlasti kadar je prisoten otroček in so za vsakim vogalom opravljive oči in strupeni jeziki. Ampak najhuje je za nami in življenje teče dalje, jaz pa z veseljem opazujem, v kakšnega iskrivega, srčnega in toplega človeka odrašča ta čudoviti malček. Ravno je dopolnil pet let!
Se vam zdi, da je Lev veliko podedoval po vas?
Genetika je čudo, veste, moj otrok ima modre oči in blond lase. Pa je gotovo moj, sama sem ga rodila! (smeh) Naj razložim: njegov oče ima modre oči, moja mami pa tudi, tako da se je kljub dominantni temni zunanjosti sine odločil, da mi izpolni neko pravljično nadejanje, da bi imela modrookega plavolasca.
Ste stroga mama?
Tu bi si pa upala pritrditi. V glavi mi vse od Levovega rojstva pogosto odzvanja rek: “Sinko, zlati sinko edinko, ljubi ga majka” in najhuje, kar bi lahko storila, je, da si ga vzamem za center svojega vesolja in prav po helikoptersko bdim nad vsakim njegovim korakom.
Absolutno sem zelo čuteča oseba in takoj opazim, če kaj ni v redu, vedno sem za hece in rada aktivno preživljam najin skupni čas – vendar mu dovolim, da je zase svet in neprestano pazim, da nisem nezdravo angažirana. Z otroki imam nasploh posebno vez, včasih, ko ga prevzamem v vrtcu, kar vsi letijo na kup, potem pa razpravljamo, kaj zapojemo, pomagam jim ugotoviti, kateri čevelj paše na katero nogo, in se skupaj smejimo, če kaj ne gre. Jaz pa v zameno izvem, ali je bila dobra malica in kakšno dobro 'nindža želvo' so narisali. Rada se z njimi pogovarjam, mislim, da duše ne poznajo starosti in da so otroci bolj čuteči in brihtni, kot si morda mislimo.
<p>Vedno bom rada dobro jedla in še vedno se s svojo podobo ne obremenjujem.</p>
Ne bova mogli mimo odnosov, kaj je po vašem mnenju skrivnost uspešnega razmerja?
Ko bom na Maldivih obeležila 10. obletnico poroke, se vam javim prek Zooma, pa me ponovno vprašajte. (smeh) Do takrat pa ... Uspešna zveza je garanje. Ampak če je to jasno samo meni, se lahko pretrgam, pa še vedno ne bo uspelo. Sem človek, ki ne obupa zlahka, izjemno občutljiva, hkrati močna oseba, predvsem pa imam visoko postavljene vrednote iskrenosti, predanosti in družine. Zato si lahko predstavljate, kako me je sesulo, ko nisem zmogla vsega sama in je bilo treba priznati, da mi je bolje, če se ne trudim več. Ko preteče nekaj časa, pa je stvar jasna: zdaj mi je veliko bolje.
Pravite, da ste končno tudi sami srečni? Nam lahko poveste nekaj več o tem?
Srečnejša sem, ker te krhke, a neprecenljive vrline ne polagam več v tolikšni meri v tuje roke. Vedno bom ostala Ana Maria, ki raje daje kot prejema, ki ji ni težko narediti 200 korakov več, postaviti tuje potrebe pred lastne načrte in iskati kreativne rešitve, kako nekomu pomagati.
A tiste gospodične, ki je bila pripravljena služiti v zameno za drobtinice, tiste ni več. Zmorem ne zapenjati za govorice, da so me opazili v družbi postavnega temnolasca, s kom sem se pojavila tam in tam, kako in kje živim, koga med sprehodom po mestu pod roko držim ... Zdaj mi je vseeno: vpleteni vedo, kaj so in kje so, drugi pa naj si mislijo, kar želijo. Ljubezni je povsod dovolj in vsem jo iz srca privoščim. Tudi sebi, se razume.
Kaj sploh je za vas ljubezen?
Oh, toliko oblik in možnosti je, da raje ne naštevam – da ne bo kot tisto vprašanje, koliko je ura. Se spomnite? (smeh)
Kakšen moški pritegne vašo pozornost?
Glede zunanjosti ne bi izgubljala besed, ker meni čustva naredijo podobo popolno. Tak, ki je dovolj pogumen, da zmore slediti mojemu tempu in bogatemu svetu čustev, ki ga nosim s seboj. Da zna presenetiti, ne gleda le nase in svojo dobrobit. Tak, ki zmore kaj predlagati, sam načrtovati in plane izpeljati, tak, od kogar se lahko učim in ki se mu v zdravi meri čudim in ga spoštujem. Tak, ki zna biti kavalir. Da se ne ustraši kritike, sliši in ukrepa, hkrati pa se ne otepa lastne ranljivosti, ampak samozavestno pristopi tudi k bolj kislim dogodkom.
Se vam zdi, da ste tip ženske, ki se moškemu podredi, ali ohranite svoj jaz?
Verjetno bi vas začudilo, kako dober podporni mehanizem znam biti. Gospodinja? Zlahka! Mimogrede opleti vrt, vihteti sesalnik, sprehoditi psa, medtem opraviti nekaj poslovnih klicev in prijazno usklajevati urnike vseh družinskih članov, ob tem pa še poskrbeti, da je perilo dišeče in domač obrok na mizi? Z veseljem! Skorajda idealna, povsem v stilu 'za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska'. Ampak mi ne bi bilo dovolj. Poklicana sem na tako karierno pot, ki ne omogoča zgolj vloge sive miške, žene iz ozadja.
Ste kot otrok sploh sanjali o tem, da boste nekoč slavni?
Ne. Kot punčka sem samo želela igrati klavir in nekoč postati zdravnica. To zadnje se ni izšlo, k svoji prvi ljubezni, klavirju, pa se vračam – zrelejša, bogatejša za marsikatero življenjsko izkušnjo in seveda še bolj prepričana, da velja slediti notranjemu glasu, ki me je tudi pripeljal do življenja, kot ga javnost pozna.
Zdi se, da vas slava ne obremenjuje, da se dobro spopadate z njo?
Predvsem imam strogo razmejeno, kaj je moje zasebno življenje in kje sem javna oseba. Določene stvari pridejo s tem poklicem, tako prijetne kot neprijetne. Moji bližnji niso krivi, da imam tako službo, in pogledi, ki so sprva namenjeni meni, gredo v isti sekundi na tistega, ki je ob meni.
Mene hitro 'pogruntajo', tisto zraven, nepoznano, je bolj zanimivo! (smeh) Potem pa ljudje ugotavljajo, kdo je, kaj je, v kakšnem odnosu sva, in si verjetno pletejo lastne zgodbe. V trgovini seveda prijazno potrdim, da sem tista s televizije, kadar me kdo ogovori, če ni neprimerno, tudi odobrim fotografiranje. Nikakor pa ne bom vlekla Leva na javne dogodke, saj se mi zdi, da ima absolutno pravico do zasebnosti. To, kako se majhni otročki brezsramno objavljajo, sploh v tem letnem času, ko so na plažah s kakšno lubenico v roki tako prikupno goli, se mi zdi kar noro.
Kaj je najbolj nora stvar, ki ste jo naredili v življenju?
Kampiranje. (smeh) Vem, sliši se bizarno, pa vendar: ko sem bila najbolj ranljiva, sem se odločila narediti nekaj, kar mi je bilo nepoznano in tudi malce naporno – in ni mi žal. Še danes sem hvaležna paru, prijateljema, ki sta mi pomagala postaviti šotor in me spodbudila, naj to naredim.
Po rojstvu otroka ste izgubili veliko kilogramov. Je zdaj to težko vzdrževati ali ste spremenili način življenja in pač o kilogramih ne razmišljate več?
Zdaj ste zadeli v polno, če pogledate fotografije, stare kakšno leto dni, sem bila takrat občutno bolj vitka. Vedno bom rada dobro jedla in še vedno se s svojo podobo ne obremenjujem – imam pa zdaj zaradi aktivnega malčka seveda nalogo, da ostanem fit, da lahko sledim vragolijam.
Bolje rečeno, mali mi pri tem neumorno pomaga. Ko sem imela najmanj kilogramov v življenju, je moj brat Dušan ob neki družinski pojedini prav duhovito pripomnil: “To je pa tako, če si bajs po duši.” Seveda je izjava letela na moje slastno doživljanje obroka, ki ostaja enako kot vsa leta prej. Bomo videli, kaj se zgodi. Najprej zdravje, potem pa zunanja podoba.
Imate občutek, da se ljudje preveč ukvarjajo s podobo drugih?
Da, da in da. Jasno je, da smo vizualna bitja, da najprej pogledamo, nič narobe s tem. Da pa je vse moje dosedanje delo zasenčeno s tem, koliko kilogramov imam, in da me od vseh stvari neznanci vprašajo v glavni meri le o tem, kako shujšati, temu se še zdaj ne morem načuditi. Predrzno je kar tako naslavljati videz nekoga, zlasti če ga niti ne poznaš. Sama si česa takega ne dovolim, ne vem, kako je to prišlo v ospredje sodobnega sveta, ko je pa toliko drugih, bogatejših stvari, ki jih ljudje s seboj nosimo.
Po desetletnem premoru se vrača Festival slovenskega šansona, kjer boste nastopili tudi sami. Lepo presenečenje za nas in za vaše oboževalce. Zakaj ta korak?
Predolgo sem se otepala iskrenih spodbud bližnjih, ki poznajo mojo dolgoletno strast do klavirja in kako lepo zazveni, ko zraven kaj odpojem. Številni so me sicer lahko videli nastopati kot pianistko, vendar sem pozneje za potrebe gledališča to negovala samo kot improvizacije z glasbeno spremljavo ali oblikovanje songov za gledališče. Ni bilo zahtevno, saj imam to možnost, da se usedem za klavir in sama sestavim besedilo, melodijo ter si zaigram še spremljavo.
To, da lepo pojete, ni nič novega, saj ste to v preteklosti že dokazali. Ampak vseeno, kako močno obožujete petje in glasbeno udejstvovanje?
Malce pikro, iskreno, precej pripovedovalno, nekonvencionalno – vse to velja za šanson, ki je lahko zelo čustven, nežen, hkrati pa humoren in porogljiv. Od bolj melodičnih, skorajda radijskih komadov pa do malce odštekanih skladb, lahko je zgolj izvajalec s svojim instrumentom ali večja glasbena zasedba – vedno je rdeča nit, da je iskreno, osebno in posebno. Zato mi je šanson res ljub glasbeni žanr.
Nastopili boste s pesmijo V našem belem hodniku, avtorska sta tako glasba kot besedilo. To je kar velik zalogaj, kajne?
Po eni strani drži, po drugi strani pa je lažje, saj nisem bila pri ustvarjalnem procesu vezana na veliko sodelavcev. Komad je čisto moj, vsekakor pa ne bi ugledal luči sveta, če ne bi bilo glasbenega studia, podpore Klemna Kotarja, vrhunskega harmonikarja Žige Vehovca in kontrabasista Ilija Pušnika, pa čustvene podpore najbližjih, seveda. Finale bo 28. oktobra v Rogaški Slatini, ki je meni še posebej ljuba, saj sem tam kot deklica prvič nastopila ob koncertnem klavirju v Kristalni dvorani. Čeprav še nismo ustaljen bend, smo izjemno veseli, da smo med desetimi finalisti.
Ste dolgo tuhtali, kaj napisati oz. ustvariti?
Pesem je nastajala z zanimivo dinamiko. Ustvarjati sem jo začela že leta 2022, a je šlo počasi, veliko čustev se je vmes sprostilo.
O čem govori pesem?
Pesem izhaja iz opazovanja okolice, čisto navadnih reči, kako teče ritem v našem bloku. In nato sozvočja z mojim notranjim svetom. V besedilu je tudi iskrica, ki mi je strašno ljuba - takrat se mi je zdelo ganljivo, kako direktor selitvenega servisa premore več sočutja, kot sem ga bila deležna v preteklih dveh letih. In sem dala to v pesem!
Torej je osebno izpovedna?
Da, pesem govori o mojem doživljanju razhoda, za katerega ni vedel skoraj nihče. Po dveh letih od razveze hodim novo pot, ki jo s svojim žarkom optimizma nakazuje že sam komad, zdaj pa sem se odločila na tak način deliti ta del zasebnosti. Namen je predvsem, da še komu olajšam stisko, vlijem upanje, iskreno sežem do duše.
V čem se šanson razlikuje od drugih žanrov oz. glasbenih festivalov?
Predvsem je v njem nekaj čarobnega, nekaj skrivnostnega, izvajalci nismo nujno poznani pevci ali mogočni pripadniki glasbene industrije. Ta žanr zanima tiste, ki si upamo pomisliti globoko, ki nimamo pred sabo namena ustvariti velikega hita ali poletnega napeva za maturantske izlete, pa vendar je poziv isti – z glasbo ponesti svoje sporočilo v svet.
Glasba vam ni tuja, saj ste v otroštvu in rani mladosti hodili tudi v glasbeno šolo?
Ja, zaključila sem šolanje na današnjem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, smer pianist in teoretik, nato pa sem resno igranje klavirja po več ur na dan opustila, saj si nisem želela biti koncertna pianistka. Poleg tega me je zanimalo ogromno stvari, po srednji šoli sem šla študirat medicino. No, zdaj imam pa poklic voditeljice, izobrazbeno gledano pa diplomirala na Fakulteti za pravo in management Ljubljana.
Ko ste šli rodit, ste na spletno stran dali obvestilo, da odhajate za nekaj časa (ne vem, ali je pisalo leto dni?) in se vrnete, ko se. Ste se uradno sploh vrnili na sceno? Pustimo dogodke in druženja, bolj ciljam na vaše nastope kot komičarke?
Če me sprašujete glede stand upa, je tako, da sem, še preden sem slutila, da bom mama, po desetih letih zaključila tovrstne nastope. Pripravili smo večji šov v Španskih borcih, pobudo je dal Vid Valič, s katerim sem imela tudi svoj prvi stand up nastop. Zdelo se mi je smiselno, da to poglavje lepo zaključim. Nosečnost sem skrivala pred očmi javnosti, že tako se vsi radi spuščajo v zaobljene trebuščke in preveč sprašujejo.
Spomnim se, kako je završalo takoj po tem, ko se je Lev rodil. Nekateri užaljeni, da niso bili obveščeni, spet drugi so mi čestitali, kako mi je uspelo. Kar se ne pove, se ne izve. Redki so vedeli, in tistim se iskreno zahvaljujem za diskretnost, v mojih očeh imajo zdaj še več spoštovanja. Ker vem, kako mamljivo je povedati tako stvar naprej, zlasti ker gre za lepo novico!
V bistvu me je prva novinarka klicala ravno, ko sem bila že v porodni sobi. In čisto prav je tako, moja zasebnost je moja, vsak pa zase ve, koliko intimnosti bo delil z javnostjo. Moj otrok ni nič kriv, če je njegova mamica po televiziji. Menim, da nimam pravice namesto njega odločati, da bo javno objavljen, že tako je deležen nepotrebne pozornosti, ker tudi popolni tujci prek njegove otroške naivnosti in prikupnosti na tak način pogosto lažje vzpostavijo stik z menoj.
Kako pa usklajujete vse obveznosti – od glasbe, spletnega portala MamaMaria, nastopov – z zasebnim življenjem?
Najprej Lev, nato drugi, ki so v srčku, potem seveda portal MamaMaria.si. V prvi vrsti gre ogromno časa za načrtovanje nove sezone oddaj, prejšnjo smo bili v sodelovanju s podjetjem Grandevita izjemno zadovoljni, da smo lahko javnosti predstavili koristne in zanimive vsebine.
Tako bom tudi nadaljevala: sogovornike in sogovornice bom natančno izbirala, da nam lahko s svojim znanjem, izkušnjami, storitvami in izdelki polepšajo vsakdan. Ko imam čas z Levom, se odpovem nastopom, še zdaj se nisem odločila za delo v gledališču, ker je to ogromno vaj, angažmani pa popoldne in zvečer. Jaz sem si želela biti mama in sem rada mama, in dokler je tako majhen, me v prvi vrsti potrebuje on. Kariera lahko počaka, se prilagodi.
Kako ste preživeli počitnice?
Želela sem si ležernega oddiha na peščeni plaži, dobro jesti, spati, počivati in brati, ampak je življenje poskrbelo, da ostanem v svoji dinamični formi. (smeh) Bi se pa zlagala, če bi rekla, da ni bilo bolje kot lani: zdaj že vem, da so edina stalnica spremembe, ne le da se jih veliko bolj umirjeno lotevam, tudi ganejo me ne več do te mere, kot so me včasih.
Veste, že kot otrok sem morala hitro odrasti, zato me ni strah soočanja z izzivi – včasih bi le malo manj podarjala svojo moč in sposobnost, če me razumete. Če malo sanjam … Vsekakor bi mi godilo eno dobro, sproščeno križarjenje. In vedno sem pripravljena za izlet na morje. Glede na to, da Lev še ni šoloobvezni otrok, bom poskusila še to jesen izkoristiti, da malo zavoham veter in na ustnicah začutim sol.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
BONUS VIDEO: Pogovor Boruta Pahorja s Tino Maze
