V ljudski kuhinji Pod Strehco v ljubljanskih Mostah vsak dan pripravijo od 250 do 300 toplih obrokov večinoma, za socialno ogrožene družine in starostnike.
A tam vsak dan kosijo tudi drugi gosti, saj so kosila kakovostna in poceni. Številni med njimi tudi zato, ker vedo, da s kosilom za skromne tri evre omogočijo topel obrok tudi ljudem v stiski. Med natrpanim decembrskim urnikom gledaliških vaj in predstav sva se v zadnjih dneh pred božičem na kosilu Pod stehco dobili tudi z dramsko igralko Alenko Tetičkovič.
Cmoki z maslom in drobtinami, mesna enolončnica, riž s pečenim piščancem, juha, solata, sok; kar težka izbira! V prepolni gostilnici gostov z različnih svetov se je začel zanimiv klepet. Alenka Tetičkovič v ljudski kuhinji ni prvič. Ker s svojo družinico in psom živi v neposredni bližini te prijazne oštarije, se je na njenem prostornem in lepo urejenem vrtu med porodniškim dopustom na kavi ali kosilu pogosto srečevala s svojimi prijateljicami, tu pa so se s poslovnimi partnerji in sodelavci rojevali tudi novi projekti. Tu, med stvarnimi ljudmi, s stvarnimi težavami. Vendar gostilnice Pod Strehco ne obiskuje, da bi stisko ljudi uporabila za svoje ustvarjalno delo, temveč preprosto, ker je hrana okusna, lokal pa blizu njenega doma in gledališča, v katerem je zaposlena in predvsem: »Tukaj sem, ker se mi zdi pomembno podpreti ta projekt! Zdi se mi eden boljših, kar sem jih v zadnjih letih zasledila. V Sloveniji je veliko revščine, pred katero si zatiskamo oči. Ljudje, ki so v stiski, o svojih težavah težko govorijo. Tu se jim ni treba izpostavljati, nihče nikogar nič ne sprašuje. Preprosto pridejo, pojejo kosilo in poklepetajo, ali si hrano odnesejo domov in jo razdelijo med domačimi. Z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje, z Anito Ogulin na čelu sem se osebno povezala. Ker jih že več let spremljam, vem, da resnično delajo s srcem, in to me navdaja s hvaležnostjo in vero v dobro.«
S povprečno pokojnino ne prideš čez mesec
Humanitarni zavod Pod Strehco so pred dobrima dvema letoma ustanovile največje in najuglednejše humanitarne organizacije v Sloveniji. Socialno podjetje z 20 prostovoljci in dvema zaposlenima vsak dan nahrani med 250 in 300 ljudmi. Tri četrtine gostov prihaja iz socialno ogroženih okolij, najpogosteje družine z otroki in starejši. Ti si lahko topel obrok privoščijo za simbolnega pol evra. Registriranih upravičencev te subvencionirane cene je že prek 800. Drugi gosti pa za kosilo plačajo tri evre. Za ta skromen znesek gost ne nahrani le sebe, ampak kosilo omogoči še enemu človeku, ki si ga sam ne bi mogel privoščiti. Med njimi je tudi 73-letna gospa Majda: »Ljudem gre zelo zanič. Ker so stroški taki, da še s povprečno pokojnino ne prideš skozi mesec. Moja sploh ni tako slaba, imam pa najemnino in položnice in mi ne znese. Sem me je napotila moja socialna delavka. V rokah sem slaba, zato doma raje ne kuham. Tukaj se vsi poznamo, osebje je zelo prijazno, čisto vsi. Tu srečujem take in drugačne, tudi mlajše ljudi, ki so z mojimi otroki v šolo hodili. Mi je domače, radi se pogovarjamo in med nami ni razlik.«
V realnem življenju nas razlike, ki bi nas morale bogatiti, prepogosto delijo. Tudi predsodki, da je ljudska kuhinja namenjena le socialno šibkejšim. In vendar izkušnje energične organizatorke gostilnice Pod Strehco, Snežane Zarič, kažejo, da tukaj vsak dan kosi tudi več »tržnih gostov«, tudi bolj izpostavljenih posameznikov, ki s svojim zgledom podirajo predsodke. Čeprav nam hiter pogled po gostilnici ne razkrije socialnega ozadja posameznega jedca, je bilo takih gostov v času najinega kosila kar nekaj. Zanesljivo najmanj dva poštna uslužbenca, ki sta se od drugih gostov ločila po svoji uniformi, in še trije Alenkini znanci: »Družina nam je dana, prijatelje pa si izberemo sami. Krog prijateljev se z leti zoži, ostanejo le prijatelji 'po srcu'. Z njimi se lahko srečujemo kjerkoli, saj nam je pomembno le, da smo skupaj. Brez tabujev, brez stigmatiziranja, ki sta resna problema naše majhnosti. Vsak, ki je drugačen, štrli ven. In proti temu se zelo borim! Sama ljudi ne sodim po statusu, ampak po dobrih delih, po njihovi človečnosti.«
Štejejo dejanja, ne besede
Predpraznični čas je prepoln humanitarnih akcij, v katerih pogosto sodelujejo prav kulturniki, igralci, glasbeniki. Alenka Tetičkovič se takšnim povabilom, če le more, praviloma odzove, saj jo je v nesebičnem duhu skrbi za druge vzgajala že mama, sama prostovoljka pri Hospicu. In Alenka to izročilo prenaša naprej na svojo hčer in poldrugo leto starega sina. »Otrokom je včasih težko razložiti, da ne potrebujejo vsega, kar vidijo, naj spoštljivo ravnajo s hrano, ki je marsikomu primanjkuje. Zato obisk gostilne Pod Strehco iz srca priporočam družinam. Ko namreč otrok sam vidi, v kakšni stiski so soljudje, mu ni treba popolnoma nič več pojasnjevati. Otroci so čiste duše in take stvari takoj začutijo. Pomembno se mi zdi, da sočutje pokažemo, in ne da o njem teoretiziramo. Živim tu zelo blizu in včasih hrano, ki je ne pojemo, spravim v posode za enkratno uporabo. Vrečko s to posodo potem postavim na zabojnik za smeti. In ko grem zvečer s kužkom na sprehod, te vrečke več ni. V nekaj urah najde novega lastnika.
Srečala sem tudi že ljudi, ki ponoči z baterijo brskajo po smeteh in iščejo hrano. Zato se mi naježi koža, ko poslušam ljudi, ki imajo vsega preveč in hitijo razlagati, da v Sloveniji ni lačnih. To je še zlasti značilno za tiste, ki imajo veliko pod palcem, njih se to še manj dotakne. Sploh pa se mi zdi nedopustno, da toliko hrane konča v smeteh. Močno podpiram tudi, da bi tako, kot so to storili ponekod v tujini, v naseljih postavili posebne otočke z zabojniki in hladilniki, kamor bi lahko prinesli lepo zapakirano, še uporabno hrano, ki nam ostaja v gospodinjstvih in bi jo lahko še kdo uporabil. Res ne razumem, zakaj je pri nas vse tako težko.«
V iskanju sreče
Pod Strehco vlada neka posebna energija, kot pravi gospa Majda: »Tu se vsi radi pogovarjamo.« Za strežnim pultom osebje zelo hiti, organizatorka Snežana stalno skače naokoli med gosti, jim nosi, kar so pozabili med nalaganjem hrane na pladnje in zdi se, da skoraj vsakega pozna. V zraku je slišati čebljanje, saj je kosilo ne le obed, ampak tudi obred druženja. Vrvežu navkljub pa v prostoru vlada prijeten mir. Tudi z Alenko pozabiva na čas in obveznosti, ki še kličejo, in se lotiva sladice. Dobre sadne, ne presladke torte. Razmišljava o obilju in pomanjkanju, o izpolnjenosti in praznini. Ne v denarnicah, ampak dušah ljudi: »Ta družba bi se morala zavedati, da obilje ne prinaša sreče. Nikoli. Seveda je težko funkcionirati brez denarja, a ta sreče ne prinese. Ljudje, ki nenehno hlastajo za denarjem, imajo pogosto težave, saj se ne znajo umiriti, notranjega miru pa ne morejo kupiti. Ko daš na tehtnico, kaj bi raje, odgovor ni težak.«
Če kdaj, je prav ta čas v letu čas zmage sonca nad temo, dobrega nad zlim, novega rojstva in spoznanja, da sreče ne moremo užiti sami, ampak šele v odnosih z drugimi ljudmi.
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
