Zagotovo ga poznate. Jožefa Ropošo. Starešino Mestnega gledališča ljubljanskega, pa 'zdravilca' z malih zaslonov s čudežnimi rokami in entuziastičnim humorjem, ki ozdravi še kako zahtevno telo in duha. Obojestranska zgovorna nrav naju je zazibala na vse konce in kraje, tudi do tega, da so pozitivne vloge balzam za dušo. Z njim se poigrava vraževernost ...
Jožef, pogodbo na televiziji ste podpisali že daljnega leta 1970, ko vas je v svet igre v režiji Antona Tomažiča odpeljala nanizanka Vest in pločevina. Od tega minevajo dobra štiri desetletja – so še vedno prisotni vtisi s prve avdicije, se je takrat tudi rodila želja po igralski karieri?
Štel sem jih devet, še mama jo je morala podpisati. Takrat sem spoznal snemalce, glavnega direktorja fotografije in vse druge službe – od lučkarjev do direktorja ljubljanske postaje milice, ki je streljal s pravimi naboji, ko je bilo treba 'prerešetati' avtomobil. Znanka me je presenetila s posnetkom prav te epizode, Divji lov, nagrajene na televizijskem festivalu, še nekajkrat predvajane pozneje na televiziji ... Skratka, ogromno dogodivščin za mladega fanta, nekakšno otroško zvezdico na osnovni šoli. Spominjam se, hitel sem tja, kar srce mi je igralo. Še zdaj se mi pred očmi poraja horda fantov, s katerimi smo čakali navodila, kaj moramo narediti. Na avdiciji mi na pamet ni padlo nič drugega kot to, da sem vzel robček in zakašljal – dal sem znak, da sem prisoten. Pa se je režiser začel zanimati, bil sem sprejet in začeli smo snemati. Ugotovil sem, da to znam. Nekje globoko v meni je začela tleti želja po igralskem poklicu.
Je k temu pripomogla tudi podpora iz domačega okolja?
Ne. Oče je bil zidar, mama pa kuharica. Nista bila intelektualca. Nista imela veliko povezave s to malo višjo kulturo. Gledališče le spada v vrhnji razred socialnokulturne nadstavbe.
Torej je skrb za dediščino igralskega poklica pripadala starejšim igralskim generacijam. So vas oni 'vzgajali'?
Takrat, v sedemdesetih, sem s prijavo na avdicijo spoznal Borisa Cavazzo in Dareta Valiča, letošnjega dobitnika Boršnikovega prstana. Že takrat sem občutil trdo Borisovo roko, ko mi je prisolil čisto pravo zaušnico. Sem bil rdeč kot buhtelj. Boris pač zna. (smeh) Svet je bil takrat enak kot danes pri otrocih ... Mi smo jim zanimivi, ker smo že na televiziji, oni pa bi še radi bili.
Velik delež ljudi vas v zadnjem času sicer prepoznava po televizijski seriji Usodno vino.
Rad bi povedal, da je delo v gledališču primarni privilegij. To je prva obveza in podpisano imam dovoljenje za delo zunaj MGL, če z njim ne motim procesa v matični hiši. Tega se držimo. Bistveno za zaposlenega je neoviran potek v gledališču, kljub jutranjim snemanjem Usodnega vina, na primer. Igralci najpozneje ob pol desetih že smuknemo v kombi, ki nas brzinsko odpelje v gledališče, popoldne pa nazaj na snemanje. Ni vsak dan tako, pripelje pa izrazito koncipirana zasedenost igralca včasih na rob vzdržljivosti. Sicer pa obveznosti v gledališču, kar izredno rad počnem, ponujajo odkrivanje samega sebe v vedno novih vlogah. Ene ti ležijo bolj, druge manj.
V vašem igralskem portfelju se vrstijo številne hudomušne, humoristične vloge. Si kljub temu, da vam te, tudi po značaju sodeč, izredno pristajajo, kdaj zaželite drugačnih, čustveno bolj kompleksnih?
Pozitivne vloge mi ustrezajo, ker sem malo vraževeren. Z veseljem pa odigram hudobneža, ker igralcu ponudi veliko materiala. Saj imajo tudi slabi ljudje sami sebe za dobre. Nihče ne gleda nase kot na težko svinjo, če ne, ne bi mogel živeti sam s seboj. V psihološkem kompendiju imamo opravičila, s katerimi se opravičujemo za svoja dejanja in postopke.
Koliko pa naša stroka omogoča, da se ustvarjalec razvija? Koliko ponuja akademija?
Akademija premore kakovost, ki nadarjenim igralcem ponuja ogromno znanja in pozitivnih omejitev, da se zavedo resnosti in žlahtnosti tega početja. Profesorji te precej dobro oblikujejo. No, pa saj obstajajo tudi druge konstitutivne stvari v življenju. Naša, ljubljanska akademija je bila vzpostavljena v zgodnjih 50. letih, po drugi svetovni vojni, obstaja pa še seminar, ki ga vodita brata in igralca Vajevec in se seli iz leta v leto, odvisno od prostorskih možnosti. Deluje po principu ameriškega Actors Studia. Poleg tega pa obstaja še nekaj drugih igralskih šol v Sloveniji, ki delujejo predvsem za potrebe lastnih produkcij.
Kaj menite o slovenskem gledališču danes?
Smo majhni, a razvejeni. Slovensko gledališče je propulzivno, je dobro, je kakovostno, predvsem pa moramo obdržati ansamble. Te nazadnjaške ideje, da bi obstajal nabor glumcev, sto, sto petdeset njih, da bi hodili po teatrih, režiserji pa s cveta na cvet ... "E, pa to ne može tako!" Seljenje narodov, iz Maribora v Ljubljano do Nove Gorice, Kopra in Kranja, ne ponuja resnega ustvarjanja. Ustvarjati moramo ansamble in kakovosten izbor besedil, način, da vzgajamo in ustvarjamo dela, ki ustrezajo našemu času. Pa naj bodo to stari Grki ali sodobna domača in svetovna dramatika. Shakespeare je še vedno priljubljen ali pa Ivan Cankar, po osamosvojitvi najbolj propulziven slovenski avtor. Z njima se strahote znova obujajo na svoj neslavni način.
Če prav razumem, mora za optimalno delovanje igralec imeti urejeno družinsko življenje.
Zadovoljno igralsko življenje pomeni imeti urejeno zasebno življenje in prav to omogočajo ansambli. Igralec mora imeti kakršnokoli obliko družine, partnerstva, glede na njegovo spolno, politično in socialno ureditev. Glede na njegove zmožnosti, znanje in sposobnosti in trenutek časa, v katerem prebiva. In to je čisti eliksir.
Zdi se mi, da ste svojemu delu zelo predani. Predstavljam si, da so vloge tudi čustveno izčrpavajoče delo, ki ste mu izredno predani. Kaj je vaš sproščujoč element, ventil?
Vsakodneven je glasba.
Klasična?
Vsakovrstna. Tudi rokenrol. Včasih je premočen, v določenih obdobjih pa nujen. Pri srcu so mi afriška glasba, določeni klasični avtorji, dalmatinske klape, ne branim se niti džeza. Ne takšnega, kot bi mačka za tačke vlekli ali podoben cigumigu. No, največji odrešujoč moment je, da sem zaljubljena oseba. Da ne pozabim drage, da mi ne očita, da je samo en privesek. (smeh) Zaljubljenost je pomembna za duševno stanje v tem težkem, čustvenem poklicu. No, pa naj omenim še nabiranje zelišč, tudi naravnega solnega cveta na morju, muharjenje, izdelovanje čajev in krem, gobarjenje, vlaganje slanih zadev in džemov, skrb za vrt in rože.
No, nekakšnega zdravilca za dušo in telo uprizarjate tudi v seriji.
Že leta 2013 sem v Nabršnikovem Vsakdanjem kruhku igral 'zdravilca', vaškega župnika – odlična vloga, priznam, celo sebi. Tale doktor Bučar pa ... skrbi za komično protiutež napetostim in težavam v nadaljevanki. Liku je ponujenih toliko sprememb, kar je vabljivo tako za igralca kot gledalca. Usodno vino je pač velika učilnica. Dobro je delati zunaj teatra, saj se včasih zgodi, da te umetniški vodja ne more dovolj 'zasesti', ker po tebi ni povpraševanja. Najhuje od vsega pa je, če se igralec zapusti. Če nehaš hoditi, atrofira mišičevje, kot igralcu atrofira igralsko mišičevje ... v prenesenem pomenu.
Torej mora tudi igralec ohranjati formo?
Igralec je kot avion. Mora leteti, stalno mora biti visoko v zraku. In če se vsake toliko še malo poservisira, je dober avion.
Nekoliko manj je znano, da ste oče dveh otrok, zato me zanima, ali vam je uspelo ljubezen do gledališča prenesti tudi nanju?
Njuna mama, moja prva žena, je lektorica, dejavna v mladinskem gledališču. Imela sta torej vse možnosti. Starejši, Vid, je igral v osnovni šoli, mlajši, Klemen, je s prijatelji snemal filme. On rad pogunca afne. Da bi pa imela izrazito željo, to pa ne. Zdaj sta stara 23 in 26 in imata ženske, nič ne rečeta, da bi me prišli pogledat na premiero, in ni potrebe, da bi rezerviral še štiri vstopnice. Silil ju pa ne bom v teater. Naj si izbereta tisto, kar jima je všeč – saj se tudi pri obiskih držim tega, da ne silim s copatami ...
Sta bila že v adolescenci tako 'uporniška'?
Nisem zagovornik permisivne vzgoje. Resno smo razpravljali o nevarnosti drog in vseh vrstah zlorab, ki jih ljudje počnejo. Določene dogodke moraš kot starš razložiti otroku. Vedno sem imel dolge govore v avtomobilu, še ko sta bila že starejša, in v vzvratnem ogledalu sem opazil, kako zavijata z očmi: "Tatko, saj sva kapirala. Lahko nehaš ..." (smeh)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
