Igralec Blaž Šef: Obzorja so se mi razpirala v knjižnici

Vir: Jana
2. 7. 2017

Igralec Slovenskega mladinskega gledališča, ki je opozoril nase z odmevnimi vlogami.

Kdaj ste odkrili, da želite postati igralec?

Približno nekje tam, ko sem malo pred drugimi v vrtcu znal brati in sem nato bral pravljice vsem, s katerimi smo zjutraj skupaj čakali na začetek pouka.

Ste v najstniških letih radi obiskovali gledališče?

Pravzaprav rad, ne pa veliko. Vitanje je bilo, kar se tega tiče, malo odrezano, ampak tu in tam sem s starši potoval na kakšno silvestrsko predstavo in s šolo na kakšno vmes, kar se tiče profesionalnega gledališča. Ob tem sem zelo cenil angleško gledališče na svoji gimnaziji, Have Fun Club.

Obiskovali ste Gimnazijo Celje - Center. Ste imeli v srednji šoli veliko možnosti za razvijanje svojih talentov?

Oh, možnosti je bilo veliko, morda Gimnazija Celje - Center v naših časih še ni bila tako kulturno-umetniško večbarvna in potentna v delovanju, kot je danes, ampak srečal sem se z nekaj odličnimi profesorji in vrstniki. Vse je potekalo z neko mimobežno, malo vihravo, ne preveč obloženo romantiko in nekaj za tedaj logičnega konzervativizma. Predvsem so se mi obzorja razpirala v celjski knjižnici, kjer sem s pomočjo nekaj izjemnih knjižničarjev našel prve zgoščenke ali knjige, brez katerih si svojega mentalnega ustroja danes sploh ne predstavljam.

Na odrske deske SMG ste prvič stopili v predstavi Za prgišče Šekspirja v režiji Matjaža Pograjca. Kakšen je bil občutek, ko ste prvič stopili na odrske deske? Ste imeli tremo?

Ne posebej, ker sem pred tem že sodeloval v kakšni produkciji izven AGRFT, sem bil pa radostno spodboden, da lahko na tako igriv in meni popolnoma nov način sodelujem z ljud­mi iz Mladinskega in Matjažem, ki je pravzaprav prvi 'krivec', da sem danes del te odlične gledališke združbe. Že takrat se mi je zdelo, da me vsi zelo podpirajo.

Ste angažiran sodelavec Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v svojem domačem kraju Vitanju. Kaj počnete v okviru KSEVT?

Trenutno pišem poljudne članke, prevajam ali urejam besedila za razstavne sklope, skrbim za kakšno kulturno-diplomatsko korespondenco, domačo ali zunanjo. Začasno manj delujem kot vodnik po razstavah, ker ustanova trenut­no doživlja neki interregnum, za katerega si želim, da se razreši tako, da bosta humanistika in umetnost še vedno imeli svoje osrednje mesto. Mislim, da je to zaveza do posebnosti, ki jih ima najširša slovenska kulturna zgodovina v odnosu do kozmonavtike v drugih deželah. Velikokrat mi ni lahko uskladiti vsega skupaj z gledališčem, ampak poskušam biti stalno na zvezi, ker se mi zdi vizija KSEVT prepomembna, da bi jo razjedle površnosti, hipna nerazumevanja ali sebičnosti.

Katera gledališka vloga vam je bila v največji izziv?

Naj odgovorim s stavkom Petra Ustinova: zad­nja. V Idiotih. Ker sem navdušen nad energijo režiserke Nine Rajić Kranjac, nad konstelacijo soigralcev in drugih soustvarjalcev, s katerimi smo se znašli v tem prehitrem vrtiljaku, in ker mi vsi krčeviti dnevi med študijem niso zadušili pridiha otroške svobode. Pa tudi na von Trierja, kot izhodišče našega dela, sem končno začel gledati malo bolj ljubeznivo.

Katere projekte pripravljate v prihodnosti?

Mnogo jih je in želim si, da bom imel dovolj moči in uvida za vse. V Mladinskem bo to projekt s Tomijem Janežičem in snemanje plošče s pesmimi iz predstave Pasja procesija. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Luka Kaše

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri