Televizijski voditelj Gregor Trebušak je zaznamoval oddajo Svet na Kanalu A, informativno oddajo, v kateri predstavljajo aktualne novice ter tudi opozarjajo na številne problematike.
S svojim delom pomagajo tistim, ki pomoč potrebujejo, in to je vse, kar šteje, pravi danes Gregor.
Dvanajst let je dolga doba. Kako ste vi spremljali razvoj oddaje Svet in kako gledate na svoje prve začetke sodelovanja in izkušnje, ki jih imate danes?
Ja, 12 let je že kar veliko. Sploh za oddajo, za katero so na začetku rekli, da bo kratkega daha. Pa ni. Dihamo, in to s polnimi pljuči. Glede na to, da sem del oddaje od vsega začetka, je ta razvoj težko opisati, gre za neko evolucijo. Ves čas smo se prilagajali in se še prilagajamo televizijskim trendom, predvsem pa se učimo in naredimo tako boljše oddaje. In seveda govorimo o temah, ki so del našega življenja. Danes so nekatere po 12 letih popolnoma nove, za druge pa se zdi, da ves čas ostajajo enake. Kako sam gledam na svoje prve začetke in izkušnje danes? Ogromno, res ogromno sem se naučil. Spoznal izjemne ljudi, bil poleg ob zgodovinskih dogodkih in predvsem zrasel kot oseba. Danes sem 12 let starejši, kot sem bil. Že to je nekaj, kajne?
Kakšne ambicije ste imeli, preden ste se podali na male zaslone, in ali ste si predstavljali, da boste toliko let uspešno sooblikovali eno od pomembnejših informativnih oddaj pri nas?
Iskreno, nikoli se nisem videl kot voditelj informativne oddaje. Začel sem na radiu, želel sem biti spiker. A potem je šlo tako, kot je šlo. In ni mi žal. V delu izjemno uživam, predvsem pa se mi zdi, da zdaj že več kot desetletje ob 18.00 z gledalkami in gledalci preživljamo skupni čas. Sam na eni, oni na drugi strani ekrana. In vedno si imamo kaj povedati. Všeč mi je to, kar počnem.
Nekako ste postali glas ljudstva, da pomagate, ko ljudje ne najdejo rešitev. S tem opozarjate na to, kaj si ljudje mislijo in s čim se spopadajo. Katere so bile tiste težje zgodbe, ki so se vas dotaknile?
Zgodbe o bolezni. Ko ne moreš pomagati. Ko veš, da je zdravstvo naredilo vse, da ni več rešitve. To so žalostne zgodbe, ko težko preberem napoved. Ali pa zgodbe starih in osamljenih ljudi. Ko se zdi, da nam je včasih bolj hudo za živali kot pa za soljudi. Pa da ne bo pomote, ko poročamo o ljudeh, ki mučijo živali, ne razumem, kako je to sploh mogoče. A vse te krivice, brezizhodne zgodbe se te dotaknejo.
Za dobro ustvarjanje je potrebna dobra ekipa. Kako se razumete in koliko dela opravljate sami?
Ves čas je ekipa tista, ki oddajo dela takšno, kot je. Pa to niso le novinarji, ampak tudi tisti, ki jih ne vidite, grafiki, snemalci, montažerji, režija. Brez njih ni nič. In samo zato, ker se dobro poznamo, razumemo in imamo isti cilj, je tako, kot je. Sam pridem zjutraj ob 9.00 na jutranji sestanek, takrat dorečemo teme in potem čez dan sledim dogajanju, dodajamo zadnje informacije, preverjamo kaj, se dogovarjamo z gosti, spišem napovedi, jih preverim z novinarji, grem v studio in preberem to, kar v celotnem dnevu pripravimo. Ni najtežja služba na svetu. Je pa zagotovo najbolj zanimiva in nepredvidljiva.
Kako pomembni so za vas dobri odnosi z ekipo in koliko to prispeva k takšnemu delu?
Dobri odnosi so, tako kot sem rekel, ključni del delovnega procesa. Brez tega ni 'flowa' v redakciji in to se morda potem pozna tudi v studiu. Niste videli? Ja, ker je vse okej.
Kaj so tiste pozitivne stvari, zaradi katerih obožujete svoje delo?
Da vsak dan izvem veliko novega, da imam privilegij voditi informativno oddajo, ki jo gleda tako veliko ljudi, ker sem se imel in se še imam priložnost ves čas učiti in ker niti en dan ni enak dnevu.
Je težko po delovniku končati dan, ne da bi delo odnesli tudi domov?
To pa je stvar, ki sem se je v dobrih sedmih letih naučil kot urednik. Ko je dneva konec, se usedem v avto in odpeljem domov. Tam imam svojo glasbo in to je zadnje poglavje službe. Kar je bilo, je bilo. Po oddaji nimam več česa popraviti. Zjutraj pa je nov dan. Treba je ločiti službo in dom.
Kako se najlažje sprostite in po vseh informacijah, s katerimi ste vsak dan obkroženi, pozabite na svet okrog sebe?
Doma je to lahko. Imam super ženo, super prijatelje, grem v telovadnico h Galu, na hokej. Ali pa odprem knjigo oziroma pogledam kakšno serijo in je to to. V zadnjem času pa zelo rad kuham, takrat misliš le na recept.
So bili kdaj trenutki, ko ste si rekli, da je delo precej naporno in da bi vam oddih od kamer prijal? Kako v takšnih trenutkih najdete sprostitev in kaj vam pomeni čas, ki ga imate zase?
Ne še, ko bo ta čas prišel, me ne boste več videli na televiziji. Za zdaj vedno najdem čas zase. In tega imam veliko. Zato rad pridem v službo. In rad počnem stvari, ki me zanimajo. Ni mi hudega.
Kako se ujame z voditeljico Nušo Lesar, s katero več kot desetletje soustvarja oddajo?
“V zadnjem letu slabo. Zakaj? Ker se skoraj ne vidiva. Ona vodi en teden, sam drugega. In tako vse leto. No, to je bolj za hec, zares pa, Nuša je izjemno prijetna in simpatična punca. Službeno pa izjemna voditeljica, ki ima pred sabo izjemno kariero še 30 let. In verjemite, tudi takrat bo še vedno videti točno tako kot zdaj.”
Besedilo: MIMA // Fotografije: Luka Bratasevec - arhiv Pop tv, Goran Antley
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
