Gorazd Trušnovec si nikoli ni predstavljal, da bo kdaj čebelar

Gorazd Trušnovec si nikoli ni predstavljal, da bo kdaj čebelar (foto: igor Zaplatil) igor Zaplatil
Vir: Jana
23. 5. 2018

Arhitekt, filmski kritik in urednik, ki je iz hobija naredil svoj novi poklic.

Lani decembra so Združeni narodi 20. maj razglasili za svetovni dan čebel, s čimer je bilo kronano večletno prizadevanje Čebelarske zveze Slovenije in partnerjev. Verjetno bi to z zadovoljstvom navdalo tudi Antona Janšo, Gorenjca, ki ga je Marija Terezija imenovala za vodjo čebelarske šole, ki so jo takrat, pred okroglo četrt tisočletja, ustanovili na Dunaju. Od takrat pa do danes je čebelarstvo prehodilo dolgo pot. Tako dolgo, da danes panji in čebelnjaki ne krasijo le slovenskega podeželja, ampak so dobili svoje mesto tudi v mestnem okolju, natančneje v Ljubljani. Le da za to ne ve prav veliko ljudi, saj večina panjev stoji na strehah visokih stavb, kamor pogledi ne sežejo.

Oživljeni spomini

»Panji so danes na Kinu Šiška, kulturnem centru Španski borci, hotelu Park, Urbanističnem zavodu, Srednji trgovski šoli Ljubljana in še marsikje drugje, tudi na strehi stavbe, kjer ima sedež slovenska vlada,« razlaga Gorazd Trušnovec. Prav tisti Gorazd Trušnovec, ki prispeva svoje tekste za oddajo Gremo v kino na Radiu Slovenija in je bil še do pred nekaj leti povsem v filmski kritiki; ne nazadnje je tudi urejal Ekran, revijo za film in televizijo. A v zadnjih letih je film le del njegovega delovanja, drugi, vse pomembnejši del postaja prav čebelarstvo. Gorazd je eden od okoli približno sto čebelarjev, ki imajo svoje panje na ožjem območju Ljubljane. In kako se je začela njegova 'transformacija' v čebelarja?

»Pred kakim desetletjem mi je od nekod v glavo priplaval spomin na otroštvo in na čebele,« pove. »Očetov stric jih je vozil na pašo k moji babici v Posočje. Čebele so se pasle na akaciji, v babičini hiši pa je bil tak vonj kot v čebelnjaku, ker je v njej stric točil med. Na ta vonj sem sicer povsem pozabil, a se je po treh desetletjih kar od nekod spet pojavil. Zdelo so mi je, kot da sem spet otrok in da sem spet v babičini hiši, kjer stric toči med.« Začel se je zanimati za čebele. Prebral je, da imajo na strehi Cankarjevega doma nekaj panjev in da uspešno pridelujejo med. »Presenečen sem ugotovil, da jih lahko imaš tudi v mestu.« Napotil se je do Franca Petrovčiča, ki je nekaj let pred tem na streho Cankarjevega doma, kjer dela kot vodja vzdrževanja, postavil nekaj panjev, in čebele so tam prav lepo uspevale. »Prenesel mi je kar nekaj svojih izkušenj o tem, kako čebelariti nasploh in še posebej v mestu.« To je bil razlog, da je Gorazd kar na balkon svojega doma za Bežigradom že kmalu postavil dva panja s čebelami. Strinja se s tem, da je Petrovčič 'pionir' mestnega čebelarstva pri nas, a pri tem dodaja: »So pa bili v Ljubljani panji že veliko prej, ampak Ljubljana je bila v tistih časih veliko manjša in tudi glede sodobnega motornega prometa je bilo čisto drugače.« Pove, da je imel svoj čebelnjak v Trnovem tudi znameniti Jože Plečnik – ta omemba ni presenečenje, saj je tudi Gorazd Trušnovec po izobrazbi arhitekt.

Mestni gozdni med

Ob tem se seveda postavijo različna vprašanja. Na primer, kakšen je med, ki ga nabirajo čebele sredi mesta? »Med je dober in tudi neoporečen, nobenih težkih kovin in sumljivih snovi ni v njem. Franc Petrovčič ga je, ko je Ljubljana kandidirala za naslov zelene prestolnice Evrope, prav zato pred nekaj leti poslal v referenčen nemški laboratorij in rezultati so bili presenetljivo dobri.« Razlogov za kakovost medu je več. »V Ljubljani se ne uporabljajo različna škropiva kot na njivah in poljih, težke kovine iz avtomobilskih izpuhov pa tudi ne pridejo v med.« Kakovost ljubljanskega medu je povezana tudi z dejstvom, da čebele med nabiranjem medu odletijo več kilometrov daleč in tako nabirajo tudi med na gozdnatih območjih na obrobju Ljubljane, na primer na Golovcu. Zato ljubljanske mestne čebele nabirajo tudi čisto pravi gozdni med.

Od začetniške sreče k poklicnemu znanju

Trušnovčeva prva dva panja sta hitro dobila družbo. Čebele so, ko se je njihovo število naslednjo pomlad močno povečalo, rojile – del družine je z matico zapustil domači čebelnjak. Pobegli roj je ujel in ga namestil v nov panj. Pravi, da je bilo to večanje števila panjev predvsem posledica njegovega začetniškega neznanja in da je imel nasploh veliko sreče. »Že takoj na začetku sem imel okoli 20 kilogramov medu letno na panj, kar je bil lep dosežek. Predvsem pa sem bil čisto očaran, ko sem točil svoj prvi med.«

Njegovo nadaljnje uspešno čebelarjenje pa ni imelo več kaj veliko opraviti s srečo, ampak predvsem z vse večjim znanjem. Pridobil si ga je na različne načine – na začetniškem čebelarskem tečaju slovenske čebelarske zveze, iz knjig in interneta, iz tujih in lastnih izkušenj. Hobi je bil vse bolj in bolj njegova poklicna dejavnost. Tudi Ljubljana, ki je uspešno kandidirala za naziv zelena prestolnica Evrope 2016, je bila mestnemu čebelarstvu naklonjena, Gorazdu pa je prišlo na misel, da bi lahko del svojih vse številnejših panjev dajal v najem. »Cankarjev dom je med, ki so ga pridelale čebele na njegovi strehi, uporabil kot poslovno darilo in ugotovil sem, da je v Ljubljani še kar nekaj podjetij in drugih organizacij, ki se jim to zdi dobra ideja.« Tako se je za sodelovanje najprej dogovoril s kulturnim centrom Španski borci, nato s hotelom Park, z Urbanističnim inštitutom ... Njegovih 50 panjev je danes razmeščenih na dobrem ducatu mest po vsej Ljubljani, med najemniki panjev je tudi nekaj posameznikov. Gorazd večinoma čebele oskrbuje sam in nato med preda najemnikom, nekaj najemnikov pa pri delu s čebelami osebno sodeluje. Med tistimi, ki spremljajo njegovo delo in se učijo pri njem, so dijaki, člani čebelarskega krožka na Srednji trgovski šoli, ki ga vodi. Tudi na njeni strehi so namreč Gorazdovi panji in mladi čebelarski navdušenci se lahko naučijo dela s temi pomembnimi opraševalkami.

Gorazd Trušnovec: NIKOLI SI NI PREDSTAVLJAL, da bo kdaj ČEBELAR

Izzivi

Mestno čebelarjenje – pri nas je za zdaj v resnejšem obsegu prisotno le v Ljubljani – ima še nekatere posebnosti, ki jih je treba vzeti v zakup. Ena najpomembnejših je, da bi sicer miroljubne kranjske čebele med pomladnim rojenjem lahko povzročile med ljudmi strah. Ko roj zapusti domači panj, se nekaj deset tisoč čebel, kolikor ga sestavlja, nagrmadi okoli matice, navadno na kakšni veji. Pojav je večinoma povsem nenevaren, a vedno obstaja določena možnost, da katera od vznemirjenih čebel piči nič hudega slutečega mimoidočega. Kar samo po sebi ni kakšna hujša stvar. Je pa zelo neprijetna, če je pičeni med peščico ljudi, ki so na čebelji pik alergični, in ob tem doživi anafilaktični šok. Da do takega neprijetnega srečanja ne bi prišlo, je v Ljubljani organizirana svojevrstna dežurna služba. Sestavlja jo nekaj čebelarjev prostovoljcev, ki običajno prihitijo v manj kot uri. »Če opazite roj, pokličete na 112 in nekdo od nas ga pride pobrat,« pove sogovornik. »Pri tem nam večkrat pomagajo gasilci s svojimi lestvami, saj so roji pogosto visoko v drevesni krošnji.« Ta nevsakdanja služba, ki je nastala v sodelovanju ljubljanskih čebelarjev in Mestne občine Ljubljana, ima občasno kar veliko dela – v času najintenzivnejšega rojenja poskrbijo celo za več kot pet rojev na dan. Gorazd tudi pove, da imajo mestni čebelarji, tako kot vsi drugi, težave z dvema resnima boleznima, ki ogrožata njihove panje. S pršico varojo, zajedavcem, ki lahko uniči celo tretjino čebeljih družin letno, in bakterijsko okužbo, tako imenovano gnilobo čebelje zalege. »Zato je zelo pomembno, da smo ljubljanski čebelarji med sabo povezani in da se uskladimo pri zatiranju teh dveh bolezni,« pove za konec Gorazd Trušnovec, ki ima v spomladanskih dnevih s čebelami polne roke dela.

Besedilo: Nejc Božič // Fotografije: Igor Zaplatil

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri