Glasbenik Sašo Gačnik - Svarogov na samostojni glasbeni poti

24. 4. 2018 | Vir: Nova
Deli
Glasbenik Sašo Gačnik - Svarogov na samostojni glasbeni poti (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Glasbenik Sašo Gačnik – Svarogov je nedavno odkorakal iz skupine Šank Rock, pri kateri je pustil svojevrsten pečat. Danes se eden izmed najboljših in najprepoznavnejših klaviaturistov v Sloveniji osredotoča na svojo solistično pot in na izdajo albuma.

V tujini vas poznajo predvsem kot Svarogov. Zakaj Sašo Gačnik – Svarogov?

Svarog je staroslovanski bog sonca. V ideološkem smislu sem želel poudariti, da sem ponosen na svoje slovanske korenine, obstajajo pa tudi praktični razlogi za to, saj sem zelo aktivno prisoten na trgu republik nekdanje Sovjetske zveze, kjer je večinoma razširjena cirilica in sem potreboval nekakšen dodatek, umetniško ime, ki bo tudi v latinici berljivo tamkajšnji publiki, saj v latinici ne poznajo strešic.

Spremljamo vas lahko ob številnih slovenskih glasbenikih, zadnja leta pa si utirate pot tudi na samostojni poti. Mi zaupate kaj več o tem?

V glasbi sem od malih nog, saj je celotna družina po očetovi strani zelo glasbeno dejavna. Svoj premierni profesionalni in plačani nastop sem doživel, ko sem imel deset let, in do danes mi je uspelo sodelovati z zares ogromnim številom različnih izvajalcev. Vedno pa je v meni gorela želja, da se nekega dne resno lotim samostojne kariere avtorja in izvajalca svojih pesmi. Dokler si mož iz ozadja, nimaš toliko umetniške svobode, kolikor si je lahko privoščiš, ko si postavljen na prvo mesto in imaš glavno vlogo. Prišel je čas, da necenzurirano prek svojih del z javnostjo delim tisto, kar čutim in kar sem!

Še pred kratkim ste bili klaviaturist skupine Šank Rock. Skupna pot se je po skoraj štirih letih končala, še vedno ostajate v dobrih odnosih, ampak želeli ste si več, kajne?

Kot že rečeno, dokler si mož iz ozadja, si zelo omejen pri izražanju svojih umetniških idej. Obdobje v skupini Šank Rock je bilo zanimivo in ponovno sem dobil veliko življenjskih izkušenj, ampak vsi se razvijamo. Ko nekega dne ugotoviš, da se pogledi sodelavcev preveč razlikujejo od tvojih želja in vizij, je čas za spremembo. Zagotovo pa je bilo stati na odru pred tako srčno publiko, ki jo ima Šank Rock, prav posebna izkušnja. O takšnem občinstvu sanja vsak glasbenik.

Pesem Najin sin, ki ste jo lani izdali, je prav posebna. Še posebej video, ki ste ga pripravili. Z zgodbo ste odšli v zgodovino. Zakaj?

Rad imam pesmi, ki so vsebinsko bogate in imajo močno sporočilo. Najin sin to vsekakor je. Ko sem začel razmišljati, kako bi vse skupaj zapakiral še v vizualni obliki, sem se odločil, da dogajanje postavim v čas 2. svetovne vojne in tako ustvarim še več dramatičnosti. Na začetku si nisem predstavljal, da se bo vse skupaj razvilo v tako megalomanski projekt, v katerem je na koncu sodelovalo več kot 120 ljudi in smo ga z ekipo pripravljali več kot pet mesecev. Lahko rečem, da sem pet mesecev živel za ta izdelek. Posneli smo verzijo v slovenščini, prav tako pa smo posneli tudi rusko verzijo, ki je že v prvih dneh po izdaji dosegla zares zajetno število ljudi. Glede na odzive je bilo vredno in prepričan sem, da se je hibrid tega glasbenega videospota in ljubezenske vojne drame dotaknil ljudskih src.

Letos pa ste predstavili pesem Ona nosi vse na svojih ramah, ki je nekako posvečena ženskam. Mi zaupate še kaj o tem?

Ona nosi vse na svojih ramah je nekakšen odgovor na pesem Najin sin. Opisuje popolnoma isto zgodbo, le da je tokrat v ospredje postavljena ženska plat. S tem konceptom sem želel izpostaviti, da je vsaka resnica večplastna in jo lahko pogledamo skozi različne zorne kote, zato je zelo pomembno, ko pridemo do nekega konflikta, da se potrudimo na situacijo pogledati z nasprotne strani, saj je to edini način, da ponovno najdemo skupni jezik.

Koliko inspiracije najdete v družini in ljudeh, ki vas obdajajo?

Vse, kar me v življenju obdaja, se odraža v moji glasbi, saj so moje ideje vedno produkt mojih razmišljanj. Ko ustvarjam novo pesem, si v glavi vedno narišem popoln filmski scenarij. Je pa razumljivo, da imajo na moje počutje in posledično inspiracijo večji vpliv ljudje, ki so mi blizu, čeprav se nemalokrat zgodi, da tisti pravi moment pride, ko čisto neobremenjeno sedim v lokalu na kavi ali se sprehajam po gozdu.

Foto: Goran Antley

Album Duša prihaja zdaj v pomladnem času. Vaš prvi album. Če se ne motim, nastaja v Milanu. Kako to, da prav tam?

Duša bo moj prvi album, ki bo v slovenski različici izšel še to pomlad, izid verzije v ruskem jeziku pa je načrtovan jeseni. V Dušo je vložene ogromno energije in časa, saj album nastaja že več kot dve leti. Kot zanimivost lahko povem, da se je veliko pesmi rodilo na obali Črne gore, kamor sem se januarja 2016 preselil za dva meseca, da dodelam material, preden gremo z ekipo v studio. Vse pesmi so v živo z vrhunskim bendom posnete v studiu Marsh v Sloveniji, pod budnim očesom mojih glasbenih producentov, Martina Štibernika in Janija Haceta iz Siddharte, katerih mnenja zelo cenim. V Milano pa je šel album z razlogom, da ga v roke vzame mojster Claudio Giussani in v zvočno sliko vnese še zadnje lepotne popravke.

Besedilo: Mima // Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju