Gianni Rijavec: Prišel je čas za družino

Gianni Rijavec: Prišel je čas za družino (foto: osebni arhiv ) osebni arhiv
Vir: Lady
5. 8. 2018

Priljubljeni primorski glasbenik Gianni Rijavec, ki je v času osamosvojitve opeval številna dekleta in navduševal s številnimi uspešnicami, kot so Moja Mari, Adijo Špela, Nancy iz Ljubljane, je dolga leta veljal za samskega moškega. A pred nekaj leti se je tudi spremenilo, saj ga je osvojila Patricija Simonič iz Maribora. Pa ne prek interneta ali kratkih sporočil, kot je moderno danes. Oba sta namreč sledila intuiciji in tradiciji.

Dolga leta ste veljali za samskega, potem pa je kar naenkrat v vaše življenja prišla Patricija. S čim vas je osvojila oziroma vi njo? Kako sta se sploh spoznala?

Tako je. Očitno se mora nekaj zgoditi, nekaj se mora premakniti. Patricijo sem začutil tam, kjer ne moreš reči ne. Preprosto si rečeš: to je to. Njena duša je drugačna, je posebna in hkrati preprosta. Rada ima stvari, ki so mi blizu, in je tradicionalna, tako, kot sem tudi jaz. Sva tradicionalista v alternativnem smislu, kajti biti tradicionalen je danes v tem globalnem svetu zelo pomembno. Ohraniti sebe, svojo kulturo, svojo dušo, ne dovoliti, da te masa odnese, ostati torej trden, zavedati se svojih korenin. Rekel bi, da sva se osvojila. (smeh) Zgodilo se je na neki prireditvi v Mariboru, tam sem jo prvič videl, in potem se je začelo počasi dogajati.

Vaša Patricija je med drugim oblikovala skulpturo Deček miru, ki nekako predstavlja vašo fundacijo Beli golob, drži?

Deček miru je Patricijino delo. Z Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob smo želeli ustvariti simbol, ki naj ne bi bil samo simbol fundacije, ampak tudi simbol Slovenije in slovenstva. Patriciji je to res uspelo. Naredila je dečka, ki je v osnovi nekakšen mali Prešeren z značilno 'prešernovsko frizuro'. Osnova fundacije je namreč pesem Beli golob, katere dve kitici sta iz Prešernove Zdravljice, Prjatli obrodile in Žive naj vsi narodi. Ustvariti torej simbol, ki ga država Slovenija, ki v simbolih ni preveč bogata, nujno potrebuje. To naj bi bila recimo babuška, brez katere se iz Rusije ne moreš vrniti, ali dobri vojak Švejk, ki je simbol Češke ... Slovenija ima v besedilu narodne himne univerzalno mirovniško misel Ne vrag, le sosed naj bo mejak, torej smo država miru ali za mir. Deček miru je, kot sem že omenil, mali Prešeren, in zato naj bo to simbol naše lepe majhne domovine, države Slovenije.

To skulpturo je prejel tudi papež Frančišek. Je bilo težko priti do papeža?

Papež Frančišek je prvi prejemnik te skulpture. Poleg laternice iz porcelana z Ognjem miru in ljubezni, ki so jo prejeli že nekateri svetovni voditelji, zdaj na sprejemih izročamo tudi skulpturo – kipec Deček miru. Podelimo jo ljudem, moralnim avtoritetam, ki so na visokih položajih, in jih s tem želimo opozoriti, da morajo delati za mir na svetu. Srečal sem se z vsemi tremi papeži našega časa, torej z Janezom Pavlom II., Benediktom XVI. in Frančiškom. Najtežje je bilo priti do prvega papeža, saj takrat fundacija še ni bila znana. Zdaj je to nekoliko lažje, ker jo ljudje že poznajo. Poleg tega so tu še srečanja z Dalajlamo, poglavarjem armenske pravoslavne cerkve, poglavarjem srbske pravoslavne cerkve, makedonske pravoslavne cerkve. Za našo fundacijo niso pomembni verska ali narodna pripadnost, spol, politična pripadnost, pomemben je človek – z veliko začetnico.

Precej aktualni ste bili tudi v času predsedniških volitev, saj ste bili v najstniških letih sošolec Boruta Pahorja. Kdo ga je bolj 'biksal' v šolskih let, vi ali on?

Hm ... mislim, da zaradi Boruta nisem kaj preveč aktualen. Borut živi svoje življenje, jaz pa svoje. 'Biksala' sva ga oba, najstniškim letom primerno. Takrat je bil aktualen film Gadje maturirajo in podobne štose smo imeli tudi mi. Bilo je simpatično nagajivo, nikdar nismo šli čez rob, vse je bilo v mejah normale. Mene je v gimnaziji bolj zanimala umetnost, glasba, vodil sem gimnazijski oktet, bil član dramske skupine, katere vodja je bil profesor slovenščine Marjan Štrancar. To so bili zametki mojega sedanjega dela. Borut pa je bil bolj v politiki, že takrat je bil zelo politično aktiven.

Kaj sicer počne Gianni, ko ne prepeva in ko ni na glasbenih odrih?

Rad sem doma, na naši domačiji, kjer je moje kraljestvo. Gre za staro kraško domačijo s kamnitimi portali, kamnitim dvoriščem, vse skupaj je nekoliko pravljično. Rad urejam okolico, saj je marsikaj za postoriti. Na tej domačiji je tudi sedež Mednarodne mirovniške fundacije Beli golob. Veliko ljudi si pride ogledat sedež, delovanje fundacije, ponujamo zgodbo miru, ki seže ljudem v srce. Poleg vsega je tu še moja druga strast, in to so morje, barka, čoln. Sem mornar in veliko časa, tudi pozimi, prebijem na čolnu. To je poseben svet, kjer se človek umiri, napolnim si baterije.

Povezala naju je umetnost

''Z Giannijem sva se spoznala na enem izmed kulturnih dogodkov. Povezala naju je umetnost, ki je del najinih življenj. Takrat še nisva slutila, da bova nekoč tu, kjer sva zdaj. Gianni je prijazen in ljubeč človek, zmeraj optimistično zre v prihodnost ne glede na vse. Še zlasti me je pritegnil s svojo dobro voljo in otroško dobroto. Rada imam ljudi, ki so v sebi ohranili te lastnosti. On jih je!''

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri