Gašper Tič: Živel je za gledališče

Gašper Tič: Živel je za gledališče (foto: Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej) Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej
Vir: Story
29. 6. 2017

Kolega fotograf je po službeni dolžnosti šel v Mestno gledališče ljubljansko na premiero komičnega muzikala Trač ali Mnogo hrupa za nič. Gašperja Tiča, člana ansambla omenjenega gledališča, tokrat avtorja libreta, je navdihnila Shakespearova komedija Mnogo hrupa za nič.

Kolega ni ravno ljubitelj gledališča in gledaliških predstav, v gledališče hodi v glavnem po službeni dolžnosti, a takrat mi je o predstavi pripovedoval z navdušenjem. Ne samo da si jo je pozorno ogledal od začetka do konca, povedal je tudi, da se je neskončno zabaval in mu je čas minil, kot bi trenil. Omenil je tudi, da bo na predstavo peljal še ženo ...

Po pripovedovanju prijateljev in sodelavcev, ki so se družili z Gašperjem Tičem, sem lahko razbrala, da je živel za gledališče, ampak dobesedno. Pravzaprav bi o njegovih odigranih vlogah in igri najbolje povedali vsi njegovi kolegi, s katerimi je svoj poklic predstavljal v najboljši možni luči. Vsak od njih ima gotovo na zalogi kakšno zgodbo ali dogodivščino in seveda osebno videnje Gašperja Tiča ter njegovega dela. To seveda velja tudi za gledalce, obiskovalce gledališča, ki so si prav tako ustvarili sliko o njegovi igri. In če spravim različna doživljanja in videnja o delovanju Gašperja Tiča, sem prepričana, da imajo ta skupni imenovalec - žlahtni igralec.

Svojo predanost gledališču je izkazal tudi takrat, ko se je osebno zavzemal za Šentjakobsko gledališče, ko bi se zaradi odpovedi najemne pogodbe moralo izseliti iz prostorov na Krekovem trgu. Skratka, česarkoli se je lotil, je rad tudi izpeljal, zastavil celega sebe, to, da je nekdo začel hoditi v gledališče ravno zaradi njegove igre, pa pove dovolj.

Gašper Tič

Gašper Tič se je rodil 7. maja 1973 v Kopru. Na AGRFT se je vpisal leta 1991 ter dramsko igro in umetniško besedo študiral v letniku profesorjev Dušana Mlakarja in Kristijana Mucka. Študij je zaključil z vlogama Puntile v uprizoritvi Gospod Puntila in njegov hlapec Matti Bertolta Brechta (r. Jernej Lorenci) in Petra Paja v Ljudožercih Gregorja Strniše (r. Aleš Novak) ter zanju leta 1996 prejel univerzitetno Prešernovo nagrado.

Že med študijem je veliko igral, med drugim Aljošo v Bratih Karamazovih Dostojevskega (r. Sebastijan Horvat, Akademijski studio - SNG Mala Drama Ljubljana, 1994) in Oresta v Ajshilovi Daritvi na grobu (r. Sebastijan Horvat, del Oresteje v koprodukciji slovenske, makedonske in bolgarske akademije, Ohrid, 1995). V MGL je v obdobju pred zaposlitvijo igral Melchiorja Gaborja v Pomladnem prebujenju Franka Wedekinda (r. Sebastijan Horvat, 1994), Larryja v Zažgi! Lanforda Wilsona (r. Zijah Sokolović), Toma v Jaz sem maestro islandske avtorice Hrafnhildur Hagalin Guđmundsdóttir (r. Halmar Sigurđsson) in Igralca v Singerjevih Norcih iz Helma (r. Zijah Sokolović). V MGL je bil redno zaposlen od 1997 do danes.

Gašper Tič

V MGL je ustvaril vrsto izstopajočih likov. Za vloge Arlecchina v Goldonijevem Slugi dveh gospodarjev (r. Boris Kobal), Andreja Smoleta v 1821 Milana Dekleve, Mojce Kranjc in Alje Predan ter za vlogo Salvadorja Dalíja v Histeriji Terryja Johnsona (r. Mateja Koležnik) je leta 2000 prejel Severjevo nagrado. Navdušil je v vlogi naslovnega junaka v Cyranoju de Bergeracu Edmonda Rostanda (r. Dušan Jovanović).

Za vlogo Baje v Hrošču Mladena Popovića (r. Jaka Ivanc) je leta 2002 prejel nagrado na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu. Istega leta je prejel Dnevnikovo nagrado za vloge Tobije Rigeja v Kar hočete Williama Shakespeara (r. Aleksandar Popovski), Milana Vehovca v konstrukciji Cankarjevih del Lepa Vida - Hrepenenje - Hamlet iz cukrarne (r. Mile Korun), Baje v Hrošču in Ivana v Srebrnem rebru Milana Jesiha (r. Matjaž Zupančič).

Za vlogo Vasilija Ohlobistina v Tanji-Tanji Olje Muhine (r. Matjaž Pograjc) je leta 2009 prejel priznanje ZDUS. Bil je tudi Petr v Zgodbah vsakdanje norosti Petra Zelenke (r. Barbara Hieng Samobor), Drago v drami Pes, pizda in peder Gregorja Fona (r. Primož Ekart), Veliki očka v Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi (r. Ivica Buljan) in Luzmán v Vitezu čudes Lopeja de Vege (r. Luka Martin Škof).

Veliko je nastopal tudi v drugih gledališčih - v SNG Drama Ljubljana, Koreodrami Ljubljana, Gledališču Koper in SSG Trst - pa tudi zunaj institucij. Za izvedbo in priredbo monokomedije Joooj, tako sem prišel na svet!? (Hišno gledališče in KUD France Prešeren, 1998) je leta 1999 prejel nagrado zlata paličica. Ukvarjal se je tudi s pisanjem, gledališko režijo in pedagogiko, med drugim je v Šentjakobskem gledališču režiral igri Bog Woodyja Allena (2008) in komedijo po motivih del različnih avtorjev Tičja kletka (2009).

Nastopil je v dveh celovečernih filmih: kot Prešeren v Odi Prešernu (r. Martin Srebotnjak, 2001) ter kot Petelin v Kruha in iger (r. Klemen Dvornik, 2012). Posnel je veliko kratkih filmov in radijskih iger, ustvaril pa je tudi bogato televizijsko kariero. Za stvaritev lika Ana Liza v oddaji Spet doma na RTV Slovenija je leta 2006 prejel viktorja za posebne dosežke. Vodil je več silvestrskih oddaj, mlajši gledalci pa ga poznajo po vodenju oddaj Iz popotne torbe in Firbcologi. (O njegovem delu prevzeto s spletne strani Mestnega gledališča ljubljanskega - www.mgl.si.)

Napisala Suzana Golubov, I. P.
Fotografije Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story26/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 26/2017

Story 26/2017, od 22. 06. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri