“Ko gledam koncert, lahko iz načina igranja posameznega člana vidim, kaj je zjutraj jedel, kakšne volje je, kako seksa ...” mi je pripovedoval Gal Gjurin, ki je brez dvoma ne samo eden od najboljših ustvarjalcev in izvajalcev popularne glasbe pri nas, ampak verjetno eden izmed največjih zaljubljencev v lepoto glasbe sploh.
Dobila sva se v njegovem studiu, kjer je toliko inštrumentov kot v vrhunsko založeni glasbeni trgovini. Najprej mi je predstavil posnetke s svoje nove plošče Duša in telo, ki jo predstavlja na koncertni turneji po Sloveniji (koncertne datume najdete na Galovi uradni spletni strani), pozneje pa je bil ves navdušen, ko so se predvajali posnetki njegovega vzporednega pankovskega projekta. In priznam - komad, v katerem 'pevec' Dule ves čas riga, je res nekaj posebnega ...
Ali porabite veliko denarja za inštrumente?
Sredstva, ki jih zaslužim z glasbo, večinoma vlagam nazaj v glasbo, ja … Saj od glasbe živim.
Ali bi vse vložili v glasbo, tudi če bi zelo veliko zaslužili?
To me lahko vprašate po tem, ko bom veliko zaslužil. (smeh) Kdor ima glasbo rad, se bo ukvarjal z njo tudi, če je brez denarja, ali pa, če ima milijone v žepu.
Koliko je na naši glasbeni sceni takih, ki imajo res radi glasbo, koliko pa takih, ki se radi vidijo v različnih medijih?
Treba je ločiti glasbenike in medijske osebnosti. Resni glasbeniki običajno v medijih sploh niso prisotni - na primer klasični ali džezovski glasbeniki. Živimo v času, ki ni naklonjen umetnikom in umetnosti kot presežku bivanja, ampak medijskim osebnostim in reklamam.
Včasih te je glasbeni ceh izločil sam, če si bil blefer, danes pa so v središču pozornosti večinoma tisti, ki se z glasbo ukvarjajo honorarno, oz. zato, da bi dosegli instanten finančni priliv. Umetnost je nekaj popolnoma drugega in ni povezana z denarjem, ampak z lepoto.
Saj se je tudi prej, v zgodovini, vse vrtelo okoli denarja. Umetniki so lahko ustvarjali, če so imeli naročnika ... Je bil torej socializem, ko dobiček ni bil pomemben, najboljši čas za umetnike?
Ne, socializem načeloma ni imel občutka za lepoto oz. svobodo izražanja. Lahko rečemo, da je bil pravi čas umetnikov renesansa, romantika ali pa modernizem v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V zadnjih tri tisoč letih so bila določena časovna obdobja precej bolj naklonjena umetnosti, kot so zdaj, umetnost pa je bila ločena od populizma, v veliki meri pa je bila do konca fevdalizma vezana na sakralno, duhovno.
V zadnjih petdesetih letih je prišlo do pomika težišča k masovnemu učinku, enako je tudi pri politiki in drugod. Zdaj obstajata dve osnovni možnosti: lahko čepiš v luknji in se greš umetnika ali pa vsaj deloma sprejmeš igro populizma in poskušaš tako spremeniti stvari. Lahko pa se populizmu seveda tudi povsem podrediš - prilagodiš tako, da tržni sistem vzameš za svoj.
Osnovno vprašanje ostaja: ali ohraniš trezno in samostojno glavo znotraj sistema ali pa te sistem požre.
Ste vi vedno tako urejeni?
Sem velik ljubitelj Nirvane, grandža in alternativnega roka devetdesetih, še vedno imam svojo pank skupino, hkrati pa sem nekako strogo klasičen in mi suknjič povsem ustreza. (smeh)
Imate morda posebno garderobo za pank koncerte?
Včasih sem jo res imel, svoje čase pa sem nosil tudi irokezo, visoko okoli 25 centimetrov. (smeh) Treba jo je bilo narediti vsak dan, najboljši pa je bil čisto navadni gel Lassane. (smeh) Pank je zame način pogleda na svet oz. odnosa do sveta in zame npr. džez, zgodovinsko gledano, ni nič drugega kot pank.
Tudi predrzna klasična glasba je lahko s tega stališča pankovska, saj lahko gre proti toku. Tudi Mozartov Requiem je lahko pankovsko delo … Gre le za to, ali je umetnik sposoben preseči čas, v katerem živi. Takrat bo vedno šel vsaj deloma proti toku.
Kaj pravi vaša partnerica na to, da veliko delate?
Kadarkoli imam priložnost, se ji zahvalim, da prenaša to, kar delam. Imam dva otroka. Kras je star dobro leto, starejši Izidor pa bo star štiri leta. Ponoči delam prav zato, da lahko preživim več časa z družino. Včasih se zgodi, da vso noč delam, in ko zjutraj pridem domov, je hiša že na nogah. (smeh) Potem uživam še ta jutranji družinski del in grem prepozno spat, in to res ni dobro … V zadnjem času mi je nekako uspelo urediti ritem ...
Ali že lahko opazite, ali sta sinova muzikalna?
O tem sem bral neke študije, pa tudi sam sem ugotovil, da so otroci večinoma muzikalni. Če se muzikalnosti pozneje ne vzpodbuja, zamre. Kaj bo z njima v prihodnosti in ali se bosta ukvarjala z glasbo, pa je povsem druga stvar. To je nemogoče napovedati.
Ste zelo dober kuhar. Kakšne jedi najraje pripravljate?
Tako pravijo. (smeh) Kuham skoraj vse, le sladice sem v zadnjih letih nekako opustil. Pripravljam precej mediteransko in morsko hrano, še posebej odlična je korziška kuhinja, ki spaja italijansko in francosko kuhinjo. Pri umetnosti in kuhanju gre za zelo podoben ustvarjalni proces. Kuhanje je vedno umetnost … vendar zanj prepogosto zmanjka časa.
Ali kuhinjo tudi pospravite za seboj?
Premalokrat … in sem potem okregan. (smeh) To je splošna moška lastnost, na splošno premalo pospravljamo. (smeh)
Ko smo že pri moških lastnostih - ste morda tudi vi reden gledalec vseh nogometnih tekem?
Spremljam le boljše tekme, ampak le na vsaka štiri leta, ko je svetovno prvenstvo. (smeh) Sicer pa nisem športni navdušenec in se s športom ne ukvarjam toliko, kot sem se včasih. Nogomet igram s starejšim sinom in nekako ga precej raje igram kot pa gledam. (smeh) Največkrat zmaga Izidor … in sreča je res nepopisna, ko zadane gol!
Ali Krasu pojete uspavanke?
Načeloma niti ni potrebno, saj ves dan nori naokrog in je zvečer res utrujen. (smeh) Glasbene aktivnosti se dogajajo bolj čez dan. Zadnje čase so aktualne tudi lego kocke, ki so resnično genialen izum, še vedno zanimiv po tolikih letih.
V glasbi ste že sodelovali s sestro Severo. Si želite v prihodnosti sodelovati tudi s sinovoma?
Pustimo času čas, nimam posebnih upov ali načrtov. Tega bi bil sicer vesel, vendar se bom pustil presenetiti. (smeh)
Duša in telo: Na filozofska vprašanja ni odgovorov
Gal je samostojni prvenec (zaslovel je sicer kot vodja skupine Olivija, kjer je pela njegova sestra Severa), ki je prvo ploščo naslovil Srce, zdaj pa je tik pred izidom druge plošče Duša in telo. Seveda nas je zanimalo, zakaj prav tak naslov. “Pri filozofih sem proučeval, kakšen je zgodovinski pogled na odnos med dušo in telesom - torej filozofsko vprašanje, na katerega ni jasnega odgovora. Vsak ga mora najti sam. Duša in telo je logično glasbeno nadaljevanje Srca - na drugi strani pa gre za popolnoma drugačno ploščo.”
Napisala: Sonja Javornik
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
