Evforija moto GP je v zadnjih letih zajela tudi Slovenijo.
Že ptički na drevesu čivkajo o petem naslovu Marca Marqueza med svetovno dirkaško elito, pa o dogodivščinah vedno nasmejanega Valentina Rossija ... Za to, da tudi dirkaška karavana ve, kje je Slovenija, pa ima zasluge Gaber Keržišnik, komentator dirk na slovenski komercialni televiziji, ki je v zadnjih letih dogajanje na vročem asfaltu skupaj s televizijsko hišo Pro plus pripeljal tudi na sončno stran Alp.
V Sloveniji je dolga leta prevladovalo navdušenje le nad formulo 1, a zdaj moto GP ne zaostaja več. Kako vam je to uspelo?
Včasih sem tudi sam pogosto pisal motoristične časopisne članke za številne različne revije pri nas. Miran Ališič je na Pop TV takrat komentiral formulo in pogosto sva sodelovala, že takrat pa sem ga prepričeval, da naj vzamejo tudi motorje. Da je to fino in zanimivo. Pa mi niso verjeli ... So rekli, da kdo bo to gledal. Potem pa se je zgodilo, da so se res odločili za to. Dobil sem Miranov klic, da so dobili pravice za prenose moto dirk. Moto GP se le redko pokriva s formulo, pa še takrat so dirke ob različnih delih dneva. Pod Miranovim okriljem smo začeli s to isto skupino, ki je delala tudi formulo, pokrivati še motorje. Na začetku gledalcev res ni bilo veliko, a je število raslo. Že od nekdaj sem prepričan, da če želiš moto šport delati dobro, moraš hoditi na dirke. Tudi sam se zato šel že na večino dirk.
Kakšen pa je bil vaš prvi stik z dirkači? Se spominjate, ko ste na primer prvič spoznali Valentina Rossija?
Ni bilo neke evforije. Sploh zame, ker že tako dolgo spremljam ta šport in sem si to želel delati. Že kot mulci smo plezali čez ograjo in se izmuznili v bokse, dokler nas redarji niso vrgli ven. Običajno kje v Avstriji ali na dirki za VN Jugoslavije na Grobniku. Potem pa sem, kot novinar revije Grand Prix, že obiskoval tudi dirke po svetu in se z novinarsko akreditacijo sprehajal po boksih. Prvi intervju z Rossijem sem naredil davno pred tem, preden smo začeli TV-prenose moto GP-ja. Zame tako velik šok to le ni bil. Je pa bil za eno od sodelavk, ki je bila prve pol leta čisto iz sebe, ko je videla dirkače. Imela je veliko tremo, saj je pred njo stal sam Jorge Lorenzo pa Valentino Rossi.
Se je njihov odnos do slovenske ekipe v teh letih kako spremenil? Zagotovo so manj uradni ...
Seveda, precej manj. Vedo, od kod prihajamo. Tako je dosti lažje priti zraven. Sicer je velika težava, saj se dirkači otepajo intervjujev, po vsaki dirki nanj čaka množica novinarjev, pa mu vsak postavlja približno ista vprašanja. Še težje je, če si iz v motociklističnem smislu nepomembne države. Ne vem, ali obstaja država, ki bi bila na moto zemljevidu manjša. K temu prispeva že dejstvo, da nas je zgolj dva milijona. Na račun Akrapoviča so nam sicer res marsikdaj odprta vrata, ki nam sicer niso bila. A pri nas prodamo premalo motorjev, da bi nas lahko obravnavali tako, kot obravnavajo Nemce, Špance …
Poleg tega je dirkačem pomembna predvsem njihova javna podoba v njihovi domači državi, čeprav sami to zanikajo, torej v državi, v kateri živijo. Seveda bodo njihove izjave poslušali sorodniki in prijatelji, torej ljudje, ki so jim blizu. Rossi nikoli ne bo zavrnil italijanske televizije, saj želi biti predstavljen v dobrem smislu.
Vaši kolegi v formuli tožijo, da v športu ni več močnih karakterjev, playboyev, ki so nekoč kraljevali na asfaltu in polnili časopisne strani s svojim intimnim življenjem. Je tako tudi v motociklizmu?
Tega res ni več. Dirkači so postali zelo politično korektni, na neki način prave samovšečne limone. Pomembno jim je, kako so videti, kar se kaže tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ni več pristnega, morda živimo v drugačnih časih.
Morda je Rossi edina svetla izjema, čeprav tudi on že precej filtrira vse skupaj. On je še stara generacija dirkačev, sicer pa takšnih, kot je bil na primer Colin Edwards, ni več … Danes je pomembno le, kako so videti fantje na družabnih omrežjih, značaj nima več vrednosti. Važno je, da so pravi tatuji in urejena frizura. Spominjam se Barryja Sheena, ki je na vsako dirko prišel z drugo bejbo, takšnih ni več! Z romantiko se lahko spominjamo teh časov, a čeprav so morda dirkači danes manekeni, so pa zato dirke toliko boljše. Fantastične!
To pa res, daleč od tega, da bi bile monotone. A verjetno sta tudi ozadje dirk, dogajanje v boksih precej zanimivo; Kakšne so mane dirkačev? Slišala sem, da Caseyju Stonerju žena ni pustila imeti ob sebi hostese, ki bi držala senčnik, tako je to počela kar sama.
Vsi so muhasti. Konec dneva so to le zvezdniki, prepoznavni tudi v svetovnem formatu. A največje zvezde so znotraj dirkaškega paddocka. Ko gre Rossi čez lužo v New York, ga bodo na ulici prepoznali le redki, ko pa se sprehaja čez boks – uh! On je Bog! Tako lahko dobi, kar si želi. Čeprav on niti ni problematičen, nekateri pa zvezdništvo vzamejo preveč zares. Lorenzo bi recimo želel imeti le portret z leve strani, spet drugi želi, da bi se na slikah videla tudi ura, za katero ima sponzorsko pogodbo. Vsak ima svoje fore! Nekdo, ki ima 12 milijonov evrov plače letno in ga pred garažo več ur čaka nekaj deset oboževalcev za avtogram, potem zraste tudi v glavi. Veliko pa jih je tudi čisto v redu.
Kaj pa divje zabave? Tudi to izumira?
Res je, po zadnji dirki imamo zabavo na baru ob plaži, kjer zakupijo diskoteko in se lahko veseliš z vsemi dirkači ter ekipami pozno v noč. To pa je tudi vse! To je bilo v sedemdesetih, osemdesetih letih povsem drugače. Razlike danes so med dirkači na stezi tako majhne, da bi vsakega izmed njih popivanje pred dirko lahko naslednji dan poneslo na deseto mesto, namesto na prvo. Prehrana, urniki spanja … šport je postal tako ekstremen, da ni več prostora za improvizacijo in frajerje. Dirkati neprespan in z mačkom? Ni šans v svetu, kjer odločajo desetinke.
Kateri del dirkaškega vikenda mu je najljubši?
“Všeč mi je nedelja dopoldne pred začetkom dirke. V zraku brni od napetosti. Čutiš, da prihaja start. Kot pred nevihto, ko vidiš črne oblake. Paddock je prežet z adrenalinom,” nam je zaupal navdušeno in nadaljeval: “Pa tudi petek in sobota, ko motorji utihnejo, se dobiš za kakšnim tovornjakom. Mi prinesemo malo slovenskega vina, francozi nekaj njihovega sira … Pa se usedemo in pogovarjamo. Pridejo z vseh ekip, ni neke tekmovalnosti, le prijatelji, ki jih zanima isti šport. Tu meje padejo. Včasih pridejo tudi dirkači, posedejo se kar po tleh, odpre se kakšno pivo. Takrat je fino in si rečem: Jebenti, kako rad imam svoje delo!“
