Filipa Flisarja je bilo včasih strah letenja

Filipa Flisarja je bilo včasih strah letenja (foto: GORAN ANTLEY) GORAN ANTLEY
Vir: Lady
8. 2. 2019

Smučarski krosist Filip Flisar zagotovo spada med najbolj ekstremne športnike v Sloveniji. 

Hitrost in adrenalin, ki ju doživlja med treningi in tekmami, dosegata vrtoglave razsežnosti, s katerimi se navadni smrtniki ne moremo poistovetiti. Vendar pa to ne pomeni, da se mladi očka v vsakdanjem življenju ne spopada s čisto vsakdanjimi strahovi. 

Filip, ki se je v lovu za dobrimi uspehi že podal na bele strmine, od nekdaj rad potuje. Najdaljša pot, ki jo je preživel na letalu, je bila do Nove Zelandije. “Če bi mi pred nekaj leti rekli, da bom letel tako daleč, bi me streslo,” prizna Filip. Razlog njegovega strahu se je včasih skrival v pretiranem gledanju televizije. “Potovanja z letalom so lepa izkušnja, še posebej ker hitreje prideš na želeni cilj. Včasih me je bilo res strah leteti, zdaj pa me na srečo ni več. Vse ima neke prednosti in pomanjkljivosti, tako letala kot avtomobili, ladje in vlaki,” doda Filip.

“Z avtom, moram priznati, mi je potovanje zanimivejše. Tudi na želenem cilju si veliko bolj mobilen. Lahko se ustaviš, kjer si želiš, če greš z letalom, pa se lahko zaneseš le na zasoljene cene dragih rent-a-carjev. Potem pa ni več tako luštno. Sploh pa, če ostaneš brez avta, si odvisen od drugih. To pri meni odpade.” Filip ima za seboj že kar nekaj potovanj. “Najdaljši polet je bil do Kanade in Amerike. V bistvu do Vancouvra. Potem pa sem ta rekord podrl, ko sem preletel 1.600 kilometrov jugovzhodno od avstralske obale do Nove Zelandije,” pove.

“Šestindvajset ur letenja sem prestal z dvema letalskima linijama. Ena je trajala 16 ur in druga 10 ur. Pri velikih razdaljah je pomembno, da imaš na letalu določeno udobje oziroma da imamo mi, ki imamo daljše noge, dovolj prostora. (smeh) Najboljše je sicer, če letalo ni čisto polno, kar pomeni, da se lahko med poletom malo bolj razkomotimo. Drugače je kriza. Nekateri takšne dolge razdalje prespijo s pomočjo tablet ali pomirjeval, jaz tega ne morem. Sploh ne po vsem tem, kar sem že doživel.” (smeh)

Turbulenten polet proti Rusiji

Filip je v nekem obdobju svojega življenja po televiziji redno spremljal serije o letalskih nesrečah. “Včasih me je bilo res strah letal. In to v času šole. Bil sem bolan in v dveh tednih sem si pogledal več kot 80 serij raziskovanj letalskih nesreč. Posledice, ki so jih v moji domišljiji pustile te serije, so bile nepopisne, saj sem mislil, da bom kar umrl, ko sem se prvič usedel na letalo. Potem pa se mi je zgodila še Rusija. Tisti polet je bil pika na i, ki je potenciral moje strahove. Imeli smo blazno naporen polet, poln turbulenc.

Te so bile tako grozljive, da so nam iz predalnikov popadale maske s kisikom. Grozljivo. A sem preživel. Drugi takšen polet je bil na poti iz Amerike. Zraven mene je sedel gospod, ki je bil zelo prestrašen. Ko se je letalo začelo premikati, je obnemel. Začel sem pogovor in bilo mu je lažje. Vso pot do doma sva se pogovarjala in videl sem, da mu to pomaga,” je še povedal Filip.

“Po vseh teh izkušnjah mi je zdaj lažje, čeprav ne morem brezskrbno zaspati na letalu in se prepustiti. Še vedno me v podzavesti spremljajo vse slike iz prizorov tistih letalskih nesreč. A če bi se s tem obremenjeval, potem sploh ne bi več potoval. V končni fazi se nesreče dogajajo vsepovsod. Najbolje je vse skupaj odmisliti in se s tem ne obremenjevati,” še doda Filip.

Besedilo: MIMA // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri