Filip Kržišnik in Blaž Slanič sta akrobata, ki ju je Slovenija prvič spoznala pred tremi leti v oddaji Slovenija ima talent.
Tokrat smo se z njima družil na ljubljanskih ulicah, ko sta se pri akrobacijah pridružila akrobatom priznanega Cirque du Soleil, ki pa je, kot sta priznala, tudi za njiju en od ciljev, ki bi si jih v prihodnosti želela osvojiti. Pogovarjali smo se z zgovornim Filipom.
Številnim svetovno znanim akrobatom je cilj prav to, da se pridružijo temu cirkusu. Bi si to želela tudi vidva?
Ja. Dejansko stremiva k temu in zabavno nama je, da napredujeva vsak dan, da se učiva in glede na to, da sva brez trenerjev in da sva na neki način pionirja tovrstne akrobatike pri nas, je tudi za naju vrhunski cilj to, da se pridružiš Cirque du Soleil. To, da dobiš v domačo dvorano te akrobate in da tudi njih nekaj novega naučiš, je pa vrhunsko. Jaz sem kot otrok, ki je dobil liziko in veliko torto.
Pa sta se kdaj že udeležila kakšnih avdicij?
Navadno na te stvari gledam iz drugačnega zornega kota. Cilj je, da sva z Blažem tako zanimiva širšemu občinstvu, da bi oni naju želeli v ekipi. Glede na to, da sva midva edina na svetu, ki delava akrobacije na t. i. 'hoover boardih', kar smo zdaj učili tudi njihove akrobate, si želim nekaj takšnega.
Odkar smo vaju spoznali na Slovenija ima talent, sta se res veliko naučila ... na katerem področju pa sta usvojila največ znanja, spoznanja?
Do vsega znanja prihajava počasi, iz poskusov, padanj, treningov. Ker nimava trenerja. Do vsega tako nekako prideva pomotoma, na primer, ker sva v nekem položaju padla in se iz tega nekaj naučiva, ali pa razmišljava, kaj bi bilo vse mogoče iz tega narediti. Največji ekstrem je to, da ne vemo, kje se končajo meje sposobnosti človeškega telesa. Midva se tri leta poznava in tri leta nadgrajujeva svoje znanje, in vsak dan poskušava nekaj še bolj ekstremnega, drugačnega, in to je najino največje spoznanje. Da v resnici ni konca.
Kar imate skupnega tudi s cirkusanti, je to, da sta veliko na poti. Kaj pa pravi družina? Kako se jim potem oddolžite, ko sta doma?
Veliko sva zdoma, tudi ko sva v Ljubljani, ker imava slikanja, nastope, treninge ... Ko si v tujini, je pa seveda drugače. Ker znanje, ki si ga osvojil doma, kažeš v tujini. To tudi starši in najina družba dobro razumejo. Vseeno v Sloveniji velja, da ko si v tujini uspešen, si zares uspešen. Do takrat te pa vsi vlečejo dol.
Bila sta po različnih delih sveta, nazadnje, če se ne motim, tudi v Singapurju. Kam gresta naprej?
Najina trenutna turneja naju je vodila iz Pariza v Singapur, Cannes, Belgijo, Avstrijo, Nemčijo, vmes še v Zagreb in v Beograd. Bilo je pestro. Do konca leta pa se menimo še za ponovno druženje s Cirque du Soleilom v Singapurju, čaka naju še vse od Finske, Grčije, Japonske, Avstralije, Amerike, Jordanija, Dubaj, še veliko stvari je.
Pa potujeta sama ali imata kakšno ekipo, ki vama pomaga?
Sama sva. In to je v redu, ker lahko sama zase poskrbiva. Od nastopov, kostumov, točke, koreografije do samih poti. To je zelo preprosto, ker potujeva v paru in je zaradi tega logistika zelo olajšana. Vse se zmeniva v enem telefonskem klicu.
Pa je v vajinih družinah še kdo tako navdušen akrobat, kot sta vidva?
Blaž je malo bolj družinski človek, ima dekle in z družino skupaj živijo, in oni so le malo bolj vključeni v ta svet, v njegovo dnevno življenje. Jaz pa sem bolj hiperaktiven deloholik in sem neprestano v akciji. Obe družini naju zelo podpirajo, vsi so zadovoljni, je pa Blaževa družina malo bolj vpeta v to, kar se dejansko dogaja.
Sta pa v tem času verjetno tudi vidva že postala na en način družina, kajne?
Zelo zanimivo je, glede na to, da tudi mesec dni skupaj preživljava 24 ur na dan skupaj. Na koncu se navadiš človeka poleg sebe. Z Blažem se lepo dopolnjujeva, on ni konfliktna oseba, je malo bolj umetniški, jaz pa malo bolj logično razmišljam. Kot ekipa skupaj odlično delujeva. Seveda pa včasih pride do manjših sporov, ki pa jih vedno zelo hitro rešiva.
Kaja Milanič
