Številni zimski športniki so že nestrpno pričakovali začetek novega leta in s tem odštevanje do težko pričakovanih olimpijskih iger v Južni Koreji.
Smučar prostega sloga Filip Flisar pa ima za veselje dodaten razlog. Bradati Štajerec bo namreč postal očka, nove vloge pa se že nadvse veseli. Zimskega junaka smo obiskali v njegovem 'brlogu', kjer se bo konec junija že razlegal otroški jok.
Story: Lansko leto ste končali s petim mestom na južnem Tirolskem. S kakšnimi občutki ste tako vstopili v novo leto?
Sezona mi do zdaj ni bila najbolj pisana na kožo, ne zaradi smučanja, temveč sem enostavno imel nekaj nesreče. Tako nisem dosegel rezultatov, ki bi si jih želel. Se pa je zato nekoliko bolje zaključila, v tem času pa sem nekaj stvari še spremenil in popravil, tako da se v novo leto podajam močnejši.
Story: Mediji so nekaj neuspešnih tekem pripisali kar smoli.
Nekajkrat sem resnično imel nesrečo, kar pa seveda ni izgovor. Nikogar ne želim kriviti za to, kar se mi je dogajalo, če pa bi še enkrat ponovil vožnje, česa dosti spremeniti ne bi mogel. Če puščaš preveč prostora, si lahko na koncu očitaš še dosti bolj, kot pa če si odstopil zaradi dogodkov v žaru boja.
Story: Kako pa neuspeh vpliva na pripravljenost športnika? Vas to enostavno kako podre?
Letos me ni, lani pa je bilo nekoliko huje. Po nekoliko slabših rezultatih na prvih dveh tekmah na drugi sploh nisem mogel dohiteti tekmecev. Spraševal sem se, ali je kaj narobe z menoj, formo, opremo ... Letos pa sem bil s smučanjem zadovoljen, zato me ni kaj dosti podrlo. Se pa slabi rezultati zrcalijo na tekmovalcu, brez dvoma.
Story: Verjetno ste se v karieri že navadili na vzpone in padce.
Seveda, to je sestavni del športne kariere. Ne moreš biti vedno na vrhuncu, določeni dogodki te postavijo na realna tla. Večji flegmatik ko si, lažje ti je. Jaz nisem tak flegmatik, saj se preveč vznemirjam. Sem se pa z leti naučil, da se zberem, le situacija me mora dovolj strezniti, da se odločim začeti na novo.
Story: Ampak na prvi pogled, vsaj kar se nastopanja v medijih tiče, tudi sami delujete kot popoln flegmatik.
Saj načeloma sem flegmatičen, a to ne pomeni, da sem brez emocij, želja ... Za uspehe trdno delam, zato me kaj takšnega lahko vrže iz tira. Sicer sem nasmejan in sproščen, kadar pa beseda nanese na šport in trdo delo, ni več tako. Svoj poklic jemljem smrtno resno, tako je težko ostati ravnodušen, če mi pri smučanju ne gre. Takšnega flegmatika po mojem ni! Živim za smučanje, od smučanja. Tako niti ne bi bilo dobro, če bi bil preveč flegmatičen.
Story: V naslednjih tednih vas čaka prav poseben mejnik v življenju vsakega športnika, olimpijske igre. Že občutite kakšen pritisk?
Pozitivna trema mi da dodaten zagon in me ne bremeni. Lahko bi rekel, da kar blagodejno vpliva name. Veselim se olimpijskih iger, tako zaradi dogodka samega kot tudi terena, ki mi ga je pred dvema letoma že uspelo preizkusiti. Koreja je prekosila vsa moja pričakovanja, zato se veselim, kaj so nam tokrat pripravili. Sploh v primerjavi s Sočijem, kjer si bil obdan z morjem vojske in na pol zgrajenimi objekti.
Story: Kakšen pa je občutek, glede na to, da v vaši vitrini manjka zgolj še olimpijska kolajna?
Nisem toliko mlad, da bom imel priložnost še na naslednjih štirih olimpijskih igrah. To je zagotovo nekakšna motivacija, pozitivna trema je namreč dobrodošla.
Story: Vas sicer moti, da se zadnje čase vse vrti okrog prihajajočih iger v Pjongčangu?
Spopadanje s pritiskom je za športnika lahko zahtevno, kar pa se mene tiče, sem pri tem dokaj flegma. Vem, kaj delam in kaj moram narediti, popolnoma sem osredotočen na cilj, tako da me pritisk medijev ne spravi iz tira. Skozi eno uho mi gre notri, skozi drugega ven. Na druge pa to lahko vpliva zelo negativno, saj je pritisk pred dogodkom, kot so olimpijske igre, še nekoliko večji. Pri meni je drugače, ko nekaj že dosežem, se naveličam, ne občutim več zagnanosti, medtem ko pritisk name deluje povsem pozitivno.
Story: Ste si med prazniki napolnili baterije za nove izzive?
Malo sem se miselno spočil, dosti pa sem vseeno treniral. V teh dobrih dveh tednih sem se vsaj malo spočil po blazno naporni alpski turneji, ko telo goniš vse do maksimuma. Tega ritma kaj dosti niti ne bi zdržali. Odmori so po eni strani zelo dobrodošli, po drugi pa lahko hitro padeš iz tekmovalnega ritma. Pri meni je tako, da ko enkrat padem ven, se moram pred prvo tekmo spet zbrati, tako moram malce težje delati, da se vrnem nazaj.
Story: Ni kaj, vzeli ste si tudi nekaj časa in sledilcem sporočili veselo novico. Že v nekaj mesecih boste namreč postali očka.
Ja, ni več heca! Nisem več tako mlad, tako kot pred desetimi leti. Tako je bil počasi že čas, poleg tega pa imam ob sebi Moniko, s katero se odlično razumeva.
Story: Imeti ob sebi nekoga, ki te razume in mu lahko zaupaš, je pomembna komponenta tudi v življenju športnika.
Zagotovo, saj se v športu spopadaš s številnimi stresi, v obdobju slabših predstav pa se lahko zaneseš na nekoga, ki te razume. Nekoga, ki diha s tabo in ki ve, kako te spraviti nazaj na pravo pot. Ni nujno, da to vlogo v življenju igra partner, lahko je tudi starš, prijatelji ... Vsekakor pa je lepo, če je tvoj življenjski sopotnik na poti v pomoč, in ne v breme. To pa imam kar srečo!
Story: Kdaj vam je Monika sporočila veselo novico? Kako ste izvedeli?
No, seveda nisva takoj obelodanila vesele novice in sva rajši počakala na vse te nuhalne analize. Sam sem izvedel pred začetkom sezone, oktobra, ko sem bil na smučanju na Stelviu.
Story: Kaj pa ste občutili ob novici, da boste postali očka?
Občutek je bil kar intenziven. Nosečnosti nisva načrtovala, preprosto sva se odločila, ko bo, bo. Novica me torej ni zadela kot strela z jasnega, a me je vseeno vest malo streznila. Kot bi me stresla elektrika. Pomislil sem, da bo treba ta kos mesa oblikovati v človeka. (smeh)
Story: Pred časom ste dejali, da z veseljem popazite tudi na otroke prijateljev. Čas je torej pravi?
Če bi me pred dvema letoma povprašali, ali bi imel otroka, bi bil moj odgovor verjetno: Pa kaj si ti nor?! Zdelo se mi je, da moram izkoristiti življenje, ne vem natančno, kaj sem takrat mislil. Verjetno, da še ni čas, da moram še kaj narediti. Če se ozrem nazaj, bi lahko počel prav iste stvari, tudi če bi imel otroka. Veliko se je spremenilo, ko sem tako pestoval prijateljevega otroka, sem se počutil prav lepo.
Story: Katerih trenutkov z malčkom se še prav posebej veselite?
Previjanja, seveda. (smeh) Veselim se prav vsega! To bo fino, ko naju bo mama malo pustila sam. Mislim, da ti otrok veliko da, čeprav gre za veliko delo, odgovornost. Veselim se že nove vloge v svojem življenju.
Story: Ste se za nasvete o starševstvu obrnili tudi na domače?
Moji domači nič kaj ne pretiravajo z nasveti, tudi mislim, da jih kaj dosti ne potrebujem. Moniki zaupam, verjamem, da bo zelo dobra mama. Oba znava razmišljati s svojo glavo, tako da večjih težav ne bi smelo biti. Moja mama je vse skupaj vzela zelo lahkotno, zato ni nobenih pritiskov ali pa kakršnihkoli sugestij. Če pa bova potrebovala kakšne nasvete, se lahko brez težav obrneva na starše, ki nama bodo pomagali po najboljših močeh.
Story: Se sicer na novo vlogo v življenju že pripravljate?
Joj, kaj naj se zdaj pripravljam?! Naj se pet mesecev pred porodom sprehajam z vozičkom, da se navadim. Ali pa naj kupim posteljico in kar sam spim v njej. (smeh) Ko bo prišel, bo prišel ... Monika mi je sicer zadnjič že rekla, da bova morala malo pogledati seznam, ko se vrnem s tekme. Pa kaj, no, kdo bo?!
Story: No, dojenček lahko pohiti, očete pa takrat zagrabi panika.
No, bova že to lepo počasi. Ni pritiska! Vse ob svojem času, tega pa je še dovolj. Sam sem osredotočen na tekme, sezono, ko pa se vrnem domov, bo verjetno že treba v trgovine po posteljico.
Story: Ste že razmišljali o tem, kakšne vrednote bi radi predali otroku? Ali pa o tem, kako bi ga radi vzgojili?
Želel bi izboljšano verzijo sebe, kar je povsem jasno. (smeh) Vsak sebe oblikuje tako, da je v svojih očeh najboljši. Zavedam se tudi, da nisem popoln, zato bi rad otroku predal predvsem čim manj slabih lastnosti. Mislim, da sem si v karieri ustvaril zelo širok pogled nas svet, niti najmanj nisem ujet v kakšni miselni škatlici, to bi rad predal svojemu otroku. Želel bi mu predati znanje, za katero sem sam moral trdo garati. Želel bi ga navdihniti, da bo tako kot jaz samoiniciativen, poln življenjskega zagona in delavnosti. Pa seveda da tudi po mamini strani prevzame dobre lastnosti in zraste v lepega samostojnega človeka, ki se bo spopadal s sodobnim svetom.
Story: Imate morda kakšne želje glede spola?
Ah ne, sem povsem brez želja, pričakovanj. Vsak spol ima svoje pluse in minuse. Mama bi bila vesela, če bi imel trojčice. Ko sem bil mali, sem povzročal malo težav, lomil kolesa ... Takrat je vedno govorila, da si želi, da bi imel tri majhne punčke, ki bi me motale okrog prsta in mi govorile: 'Ati, barbiko.' Bomo videli!
Story: No, četudi bo deklica, bo zagotovo zelo aktivna, vsaj če sklepamo po očku.
Ah, ni nujno, vsak človek je individualno bitje. Moja mama je verjetno tudi mislila, da bom jaz igral klavir kot ona, pa ni bilo ravno tako. Ne vem, kaj naj pričakujem. Rad ga bom imel! Najbolj se mi zdi pomembno, da pustiš otroku, da razvije svoje želje. Zamerim nekaterim staršem, ki svoje neuresničene sanje zrcalijo na otroke. Tega je veliko, tudi v smučanju. Ko pa otroci začno razmišljati s svojo glavo, pustijo vse. Pomembno je, da otroka podpiraš. Če bo rad imel pohodništvo, ki mi ni preveč ljubo, bo pa pač pohodnik.
Story: Nekateri pravijo, da pri svojih otrocih odplačamo za vse težave, ki smo jih povzročili staršem.
Sam nisem bil tako težaven, zato bi moralo biti vse okej. Vsaj upam! Ne vem pa, kaj je počela Monika, upam, da ni ona posadila kakšnega plevela, ki ga bom jaz zdaj moral jesti. (smeh) Tistih nekaj 'karambolov' s skuterjem pričakujem tudi pri svojem otroku. Po vsem tem času že vem, kako se odzvati, izkušenj imam dovolj.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv, Profimedia, arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
