Simpatična radijska voditeljica Eva Cimbola je novičko o tem, da bo prvič postala mamica, objavila na družabnem omrežju, kjer se je pod fotografijo nosečniškega trebuščka usul plaz čestitk.
Ja, leto 2017 je zanjo res nekaj posebnega, saj je v tem letu praznovala svoj 30. rojstni dan, poleg tega pa si bo to leto zapolnila tudi po tem, da je v njeno življenje prišla največja sreča, kar si jo lahko zamisliš.
Eva, kdaj ste prvič začeli razmišljati o tem, da bi postali mamica?
Eva: Ta materinski nagon sem začutila prvič okoli 21. leta. Ampak očitno takrat ni bil primeren čas. Takrat je bila ta želja samo v meni, in to ni dovolj. Pozneje se je izkazalo, da je z novim partnerjem ta nagon prišel sam od sebe, čeprav ga vmes ni bilo in mislim, da narava za to poskrbi sama. Zdaj vidim, da sem imela takrat, pri 21 letih željo, ki ni bila dovolj močna. Ker je bila ta želja še vedno povezana s kupom strahov in vprašanj.
Kako pa se sicer počutite kot nosečnica?
Eva: Na začetku sem sicer imela slabosti, ampak zelo minimalne v primerjavi z nekaterimi drugimi. Ta slabost je bila zelo zanimiva – vsakič, ko mi je bilo slabo, sem si rekla, kako je to dobro. Ker veš, kaj ti je. A ko poslušam druge punce, se moje slabosti z njihovimi ne dajo primerjati. Moja slabost je bila bolj v tem smislu, da sem morala ves čas nekaj jesti. Torbice sem imela polne krekerjev in bobi palčk. Opažam pa, da sem zelo 'hormonska'. Zelo čustvena. Zelo hitro me kaj vrže iz tira. Zdi se mi, da vse precej bolj čutim. Ta sočutnost se mi je še dodatno razvila, pa je imam že sicer ogromno. Rezultat tega je, da na vsaki oddaji Evina presenečenja jokam. Vsakič.
Kaj pa je bil do zdaj za vas najbolj čustven del nosečnosti?
Eva: Ko prvič zaslišiš bitje srca. Meni osebno je bilo na tistem ultrazvoku najbolj ganljivo. To te popelje nekam drugam. Potem pa seveda tudi, ko prvič začutiš brco. Ko veš, da je to že brca. Ker čutiš jih že prej, ampak nisi prepričan, ali je to tisto pravo ali ne.
Partner hodi z vami na preglede?
Eva: Načelno ja. Ne bi mu pa s tem težila, če bi vedela, da ne more. Tudi on ima željo to videti in doživljati. Tako kot je zame to prvič, je tudi zanj. Sva dva nevedna skupaj.
Pa se zdaj že pripravljate na to veliko vlogo starša?
Eva: Morda premalo, glede na to, da skoraj nič. (smeh) Preberem kakšen članek, zdaj mi je sestra podarila dve knjigi ... Takšne stvari, ja, čeprav sva se oba s partnerjem odločila, da bova pri teh zadevah imela zdravo mero. In da bova poskušala poslušati sebe in zdrav razum. Še vedno pravim, da bodo najbolj kakovostni nasveti tisti, ki bodo prišli ali od moje mame ali starejše prijateljice z otroki. Ali pa celo od babice. Ker se mi zdi, da so si takrat stvari vzeli malo bolj 'na izi'. Da so logično razmišljali. Danes pa gre v tej želji, da bi imel otrok le najboljše, kakšna stvar tudi v pretiravanje. Ampak da se razumemo. Vsaka mama to počne zato, ker misli, da s tem svojemu otroku daje najboljše kar lahko.
Pa ste zdaj tudi kot nosečnica še vedno aktivni? Ste svoje telovadne navade kaj spremenili?
Eva: Ja, vaje so se spremenile. Spremenilo se je to, da ne hodim več teč, ker mi to poskakovanje ne ustreza več. Nekaj časa sem sicer razmišljala, da bi se vpisala na vadbo za nosečnice, ampak sem na koncu na spletu našla vaje, ki so bile primerne za določeno obdobje moje nosečnosti. To je bilo še pozimi, ko je bilo slabo vreme in ko si primoran biti noter. Zdaj, ko so lepši dnevi, pa poskušam biti čim več zunaj. Poslušam svojo ginekologinjo, ki mi pravi, da lahko že samo s hojo narediš ogromno. Veliko sem torej zunaj, sploh za vikende, se pa zdaj odločam, da bi se vseeno priklopila eni skupini nosečk, ki vadijo zunaj v naravi. In vseeno je to ena brca v rit, da greš dvakrat na teden malce pomigat. Čisto zaradi svojega občutka, pa da ne bom zakrnela.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
