Erika Žnidaršič, TV-voditeljica: Vse hitreje si odpuščam napake

11. 2. 2018 | Vir: Jana
Deli
Erika Žnidaršič, TV-voditeljica: Vse hitreje si odpuščam napake (foto: Primož Predalič)
Primož Predalič

Ohranjanje ženstvenosti najbrž ni preprosto, če opravljaš delo, ki zahteva veliko poguma, neposrednosti in odločnosti. Toda voditeljica oddaje Tarča dokazuje, da je to mogoče.

Pri suverenem, neposrednem in obenem elegantnem vodenju ji je pomagalo tudi ukvarjanje s plesom, ki je še vedno njena strast.

Tarčo snemate ob četrtkih. Je torej četrtek za vas to, kar je za večino ljudi ponedeljek?

V ponedeljek začnemo razmišljati o ključni temi, zato je to zame najbolj zahteven dan v tednu, ker je treba določiti temo, s katero se bomo ukvarjali, jo raziskali, poglobili. Tema mora biti aktualna, zanimiva, obenem je treba najti primerne sogovornike. Ker pa je četrtek še daleč, se nam pogosto zgodi, da temo zamenjamo ali jo dokončno izberemo šele tik pred zdajci. V četrtek pa je ustvarjalnost na višku, saj predstavimo vse, kar smo delali ves teden.

Kako poteka vaš dan pred snemanjem oddaje?

Četrtki so zanimivi, vendar niso najbolj težavni. Najtežja je namreč priprava na oddajo. Ko imaš stvari pripravljene, je potrebna le še izvedba. Ob četrtkih se ukvarjam le z izvedbo oddaje, pred tem pa z vsebino. Pred oddajo najraje ostanem doma, kjer imam mir. Otroka sta takrat v šoli in v vrtcu, zato se lahko v miru pripravljam. Se pa ta dan dogaja še marsikaj, kakšen gost odpove, iščemo zamenjavo ... Večkrat se namreč zgodijo nepričakovane stvari.

Kako se spoprijemate z nepričakovanimi okoliščinami, saj imate menda radi vse pod nadzorom?

Ugotovila sem, da je pri takšni oddaji težko imeti vse pod nadzorom, ker se lahko pred oddajo še marsikaj zgodi. Na to moram biti pripravljena in sčasoma sem si pridobila izkušnje. Že kar pri prvi oddaji smo čakali tako rekoč do 20. ure, ali bo ministrica, ki je bila ključna gostja, sploh prišla, kar je bilo zelo stresno. Takrat sem bila bolj na trnih kot zdaj. Če nekoga ni, oddajo izpeljemo brez njega. Pred časom smo snemali oddajo, kjer so se stvari dve uri pred začetkom popolnoma spremenile, zato sem morala prilagoditi tako rekoč vso vsebino in tudi goste. Takšni trenutki so izjemno stresni in zahtevajo popolno koncentracijo.

Kljub pomoči sodelavcev se morate pri vsaki oddaji zanašati nase, zato je najbrž vaša samozavest pogosto na preizkušnji. Ste bili že v najstniških letih samozavestni in ste radi nastopali?

Ne, v gimnaziji je bila zame najhujša nočna mora prebrati dva stavka pred razredom. Še vedno raje govorim iz glave, kot prebiram, česar je denimo zelo veliko pri dnevnoinformativnih oddajah, pri Tarči precej manj.

Se na oddajo pripravljate s kakšnimi posebnimi vajami?

Vsekakor so zelo koristne dihalne vaje tik pred oddajo in pa vaje za artikulacijo. Včasih pa pogledam tudi posnetek pretekle oddaje, predvsem kadar vem, da je bilo nekaj narobe. Iz napak se veliko naučim.

Si jih odpustite?

Vse hitreje si jih odpuščam. Na začetku sem se zelo obremenjevala zaradi napak, potem pa sem ugotovila, da to ni smiselno. Pri oddajah, ki potekajo v živo, namreč nikdar ni vse idealno. Vedno bi lahko nekatere stvari bolje izpeljala, vendar je vse odvisno od odziva v danem trenutku, ki ni vedno pravi. Ni se smiselno preveč obremenjevati, vsekakor pa je dobro pogledati oddajo, da vidim, kaj lahko izboljšam.

Vam je ples, s katerim ste se ukvarjali več let, pomagal pri premagovanju treme pred javnim nastopanjem?

Ples je dobra šola za pridobivanje samozavesti in je še vedno moja velika strast. Zdaj, ko otroka plešeta, me mika, da bi se tudi jaz spet vpisala na ljubiteljski balet. Morda se sliši nenavadno, a sem tudi novinarstvo tako kot ples včasih dojela kot neko vrsto izražanja, umetnost. Ples mi je pomagal tudi pri razvijanju ženstvenosti, gracioznosti.

Najbrž ni preprosto ohranjati ženstvenosti v vašem poklicu.

Res je. Marsikdo misli, da je moški bolj primeren za vodenje oddaje, kot je Tarča, ki razkriva ozadja, nepravilnosti, zahteva postavljanje tudi neprijetnih vprašanj. Ženska, ki postavlja tak­šna vprašanja, pogosto ni najbolj priljubljena, pri moških je nasprotno.

Kot voditeljica dnevnoinformativnih oddaj ste bili zaradi postavljanja neposrednih vprašanj deležni očitkov, da ste agresivni in nevljudni. Ste pozneje zaradi kritik spremenili taktiko?

Vsaka dobronamerna kritika je vedno dobrodošla. Čeprav te kakšna prizadene, jo je dobro sprejeti, le tako se lahko izboljšaš. Iskrene kritike omogočajo napredovanje. Iskrenost je dragocena. Po drugi strani pa je voditelj pogosto 'tarča' gledalcev, ki so nezadovoljni, pa naj bo to povezano z oddajo ali ne. Kar zadeva neposredno spraševanje, Tarča pač je takšna oddaja, mislim, da bi bili gledalci nezadovoljni, če voditelj ne bi spraševal jasno, nesposredno, odločno, a vedno to poskušam narediti spoštljivo in elegantno.

Preden ste se vpisali na študij novinarstva, ste želeli postati plesalka. Zakaj ste se odločili za novinarstvo?

V srednji šoli nisem vedela, kaj si želim postati, zato razumem mlajše, ki ne vedo, kaj bi študirali. Dolgo sem se ukvarjala s plesom in zame je obstajal le ta svet. V ples sem vložila vse. Na študij novinarstva sem se vpisala brez posebnega načrta, saj je bil moj namen študirati ples v Bostonu, vendar so mi starši to odsvetovali, ker so se spraševali, kaj bom lahko pozneje delala s plesnim znanjem. Ostala sem torej v Sloveniji in poiskala študij, ki bi ga najlažje časovno združila s plesom. Ko sem začela delati na komercialni televiziji, sem še vedno plesala. Toda počasi se je ples prelil v novinarstvo. Oder pa je zamenjal ekran.

Kaj vas je pritegnilo pri televizijskem novinarstvu?

Televizija mi omogoča najboljše možno izražanje. S temami, ki jih obravnavamo v oddaji, namreč dosežemo največji učinek. No, to se zdaj dogaja tudi na družbenih omrežjih. Vsekakor spoštujem kolege, ki delajo v drugih medijih, v katerih je celo več raziskovalnega novinarstva, več je časa, več prostora tudi za podrobnosti, kar na televiziji odpade. Vendar ima na televiziji v povezavi z družbenimi omrežji zgodba veliko večji odmev in moč. Ključna težava pa je, da si pogosto ne moremo vzeti dovolj časa za poglobljeno raziskovanje.

Je zaradi dela, ki zahteva veliko priprav in energije, težko nameniti dovolj časa družini?

Da, vendar je to najbrž podobno tudi pri drugih poklicih. Pri medijih je težko odklopiti, ker nas nenehno spremljajo. Novice skačejo od vsepovsod ves dan. Težko se je upreti, težko pritisniti stop. Včasih se moram prisiliti, da ne sledim ves čas medijem in se poskušam v prostem času, ki ga ni veliko, posvetiti družini. S hčerko denimo barvava pobarvanke ali počneva kaj ustvarjalnega in tako za službo ni več prostora.

Sta vaša otroka presenečena, ko vas zagledata na televiziji?

Ne več. Včasih gledata oddajo in hčerka mi večkrat pove, da sem bila lepo oblečena. Premlada sta, da bi vedela, kaj vse vključuje moja služba, se pa zavedata, kje delam, in nista več presenečena, če me zagledata na televizijskem zaslonu.

Dejali ste, da so vam starši odsvetovali študij plesa. Bi pri svojih otrocih ravnali drugače?

Včasih se sprašujem, kaj bi počela, če bi študirala ples. Zagotovo bi bilo zanimivo, če bi študirala v tujini. Ne morem se pritoževati, da mi karkoli manjka tukaj, saj sem svoje plesne ambicije uresničila v Sloveniji, kjer sem imela veliko tujih trenerjev. Kar se tiče strahov glede prihodnosti otrok, pa je danes drugače, ker zdaj veliko ljudi študira in dela v tujini. Vsi starši poskušajo svojega otroka usmeriti in zaščiti, vendar je lahko pretirana zaščita tudi škodljiva. Svojih otrok ne bom zavijala v vato in prevzemala odgovornosti zanju. Želim, da sta samostojna. Če hočeš otroku dobro, ga je treba vzgojiti tako, da se čim prej postavi na svoje noge. Ne vem, kaj ju bo zanimalo. Morda bo hčerko veselil ples, vendar na to ne morem vplivati.

Ste se v otroštvu sami odločili, da se boste ukvarjali s plesom?

Mami me je vpisala na tečaj, vendar me je ples tako pritegnil, da sem se mu povsem predala. Včasih so me starši celo opozorili, da se morda preveč naprezam. A to sem si sama želela. Toda če otroka nekaj ne veseli, je lahko pretirano spodbujanje povsem neproduktivno. Dokler otrok sam ne začuti želje, ga ni smiselno prepričevati ali siliti v neko dejavnost. Gibanje pa je vsekakor dobrodošlo.

Šport je odlična oblika sprostitve, česar se zagotovo zavedate, saj veliko tečete. Kdaj ste se začeli ukvarjati s tekom?

Zaradi plesa sem imela težave s koleni in nisem denimo mogla hoditi v hribe. Zaradi bolečine v kolenih sem težko hodila po hribu navzdol. Svetovali so mi, naj hodim v fitnes, vendar me ni pritegnil. Potem pa me je nekega dne partner prepričal, da sva šla teč, vendar sprva nisem bila prepričana, ali je tek zame. Ker pa sem zelo vztrajna, sem začela vse pogosteje teči, pa tudi kolena so me nehala boleti, ker so se mi mišice okrepile. Nisem ljubiteljica gneče, zato najraje tečem v gozdu.

Ali med tekom razmišljate o delu?

Pogosto se temu težko izognem. Včasih med tekom naredim koncept oddaje in velikokrat se mi utrne kakšna dobra ideja, ko tečem. To je zame zelo produktiven čas, obenem pa s tekom odpravim stres. Poskušam si ga vzeti zjutraj, ob koncih tedna, pa tudi med tednom, ko imam kakšno 'varuško'.

Iskrenost  je dragocena

Kako pazite na svoje zdravje?

Na srečo nimam velikih težav z zdravjem, najbrž sem se utrdila. Občasno imam le kakšen prehlad, na bolniški pa nisem bila že dolgo, ne zaradi sebe ne zaradi otrok. Na srečo!!! Odkar vodim Tarčo, mi še ni bilo treba iskati zamenjave. Morda mi pri ohranjanju zdravja pomaga tek, ker sem v dobri kondiciji, pa tudi adrenalin naredi svoje.

So se vam prioritete spremenile, ko ste postali mama?

Da, seveda.

Vas je bilo med porodniškim dopustom strah, da ne boste dobili pravih priložnosti po vrnitvi na delovno mesto?

Med porodniškim dopustom sem se zavedala, da me ne čaka kakšno določeno mesto. Takšna pač je narava dela na televiziji, nič ni dorečenega, stvari se hitro menjajo. Tudi sama sem se spraševala, medtem ko sem bila na porodniški, kaj natančno bom delala, ko se vrnem. A so se stvari razvile po svoje.

Po izteku oddaje Piramida ste za nekaj časa izginili s televizijskih zaslonov. Si je bilo težko izboriti voditeljsko mesto in dokazati, da zmorete voditi bolj zahtevno oddajo?

Ko sem se vrnila s porodniškega dopusta, me ni čakala niti nova oddaja niti kakšno drugo prav določeno delo, zato sem si morala znova izboriti svoje mesto. Verjamem, da je potrpežljivost zelo pomembna veščina, pa tudi zaupanje v svoje znanje, sposobnosti. Toda če se stvari ne bi premaknile in bi imela občutek, da stagniram, bi bila gotovo nezadovoljna in bi poskušala nekaj spremeniti. Težko je ustvariti presežke, če se vsak dan pritožuješ. Raje bi tvegala in poskušala nekaj spremeniti in premakniti kot nekje obstati.

Pred letom dni ste postali voditeljica Tarče. So se vam s tem izpolnile poklicne želje in ambicije?

Tarča je zagotovo oddaja, ki sem si jo želela, mislim tudi, da mi je precej pisana na kožo. To sem pač jaz. Bi si pa želela še več raziskovalnih tem, da bi lahko stvari delali bolj poglobljeno, kar pa je pri tedenski oddaji zelo težko. Vsekakor rada opravljam svoje delo, imam odlično ekipo, zelo dobro se razumemo. Glede na to, koliko časa preživimo skupaj, je seveda povsem normalno, da se kdaj tudi sporečemo. A veliko večkrat se nasmejimo do solz. Zaradi dobre ekipe je lažje delati.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju