Elvira Hasanagić, operna pevka: Vsaka opera je preizkušnja zase

Elvira Hasanagić, operna pevka: Vsaka opera je preizkušnja zase (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
27. 2. 2018

Glas Elvire Hasanagić, Idrijčanke, trenutno živeče na relaciji Munchen - Ljubljana, opisujejo kot topel in prijeten. Je takšen, kot je sama. Opera se kot mešanica gledališča in petja eni od najboljših slovenskih sopranistk pretaka v krvi. Na dan zaljubljenih je z vodilnim svetovnim tenoristom Ramónom Vargasom nastopila v Grand Hotelu Union, navdušila in upravičila kritiko občinstva ter strokovne javnosti, da je eden od najobetavnejših glasov na operni sceni.

Zdaj zaradi odročnosti v rojstni kraj, Idrijo, kjer je zrastla, ne prihaja velikokrat. "Odkar sem jo zapustila, se je čudovito razvila," pripoveduje. Njen dom je bila, vse dokler je avtobus ni odpeljal na študij v Ljubljano, a spomini na otroštvo so še vedno živi. Mesto je bilo takrat z vsemi okoliškimi vasmi zaščitena celica za otroka, pravi: "Imelo je osnovno šolo, odlično gimnazijo in športne aktivnosti. Skratka vse, kar si otrok zaželi. Vem, da smo vsi tisti, ki smo živeli v isti lepi ulici in tam odraščali, danes nekaj posebnega. Veliko jih je odšlo v svet, jaz delujem v Nemčiji. A takrat smo bili vsi enaki."

Je že nekakšen poseben, idrijski zrak, v tej kotlini. Elviro so vedno in jo še danes navdihujejo griči, ki jo obdajajo, narava in pohodi. O podeželju iskreno pove, da ga resnično pogreša. "Še danes se, ko grem planinarit, marsikdo čudi moji kondiciji," pripoveduje z nasmeškom na obrazu: "Če odraščaš v hribih, imaš hribovske noge." Še danes gre rada v griče, v gozd: "Tam je tišina, tam najdem občutek spokojnosti. In svežina - tamkajšnji kisik je nekaj neverjetnega." Navsezadnje je Idrija le mesto, Elvira pa brez kančka dvoma mestno dekle - z ljubeznijo do narave. Morda tudi kulturnega preskoka, ki ga je doživela s selitvijo v Nemčijo, ni tako močno predelala, kot bi ga sicer. Pravi, da smo si ne nazadnje vsi ljudje v nekaterih stvareh resnično podobni: "Nemci imajo red, ki sem se ga po 13 letih življenja tam naučila ceniti. So zanesljivi in korektni, kar se zmeniš, to velja. To mi je všeč in takšna sem postala," govori o čustveni prilagoditvi. Ob vsem naštetem je presenetljivo to, da zna med nami in Nemci le potegniti nekaj vzporednic.

"Slovenci so malo podobni Nemcem, vendar je način življenja Slovencev dosti bolj umirjen. Rekla bi, da smo dobra mešanica. Imamo takšno prijetno ležernost." In tako na vprašanje, če bi po nekem ključu dobila pod Alpami vsaj primerljive, če že ne enake razmere za ustvarjanje kot med njimi, odgovarja, da bi brez pomisleka priletela nazaj. Tukaj so doma merila, ki pretehtajo.

Ljubljana ji je ljuba. Tukaj živijo njeni starši, sestra in prijateljice. Še tiste, iz časa študija komunikologije na fakulteti za družbene vede. Njena 'ekipa,' s katero se 'pofočka' ob slehernem obisku Slovenije. Tukaj je pač drugačno vzdušje. "Morda pa stvari idealiziram," razmišlja. Je tukaj bolj intimno? "Kje bi raje imela družino, kje bi jo vzgajala? Mesta v Nemčiji so ogromna, prav tako malo nevarna. V Ameriki je še slabše. Ljubljana pa je oaza za vse, ki se želijo umiriti in ustvariti družino, in tega se ljudje premalo zavedajo. To je tipično - ko tega nimamo, nam postane jasno, kaj smo imeli."

Elvira to še vedno ima, malce drugače, pa vendar. V Nemčiji živi že 13 let. Prva tri so minila v Mannheimu in štiri v Munchnu na študiju, potem je zaradi angažmajev v opernih hišah živela v Berlinu štiri leta. Potovala je za angažmaji, do pred tremi leti, ko sta se s parnerjem ustalila v Bavarski prestolnici. Če se vrnemo na začetek: tukaj je dobila absolventski status in v Nemčiji vpisala prvo leto, poleti napisala diplomsko nalogo in se vpisala v drugi letnik. Ni je bilo strah, ker ni prav dobro poznala jezika: "Nemščino sem obvladala le toliko, kolikor sem se je naučila na gimnaziji. Znanje je bilo zaradi povsem drugega študija skoraj izgubljeno. Ampak ko človek skoči v mrzlo vodo, začne plavati."

In splavati je bilo sprva težko. Mannheim je mesto z izredno močnim dialektom, še zlasti za tujce. Elvira je s strogo discipliniranostjo prebrodila začetno krizo: "Namenoma si nisem želela pomagati z angleščino. Ta je zame kakor slovenščina. Potrebovala sem leto, dve, od takrat govorim tekoče nemško. Že skoraj brez naglasa." Poudarja predvsem boj za mesto, ki si ga je morala izboriti na odru. Opernih pevcev je čedalje več, v Nemčiji je prisoten ves svet - od Američanov, Rusov, Azijcev do Južnoafričanov: "Nemci talente cenijo in si jih lahko privoščijo. Konkurenca je ogromna. Izboriti si moraš mesto, že zato, ker tam ni pomembno, kdo si, kdo so tvoji starši. Tam znaš ali ne. Če ne znaš, si odkljukan in moraš najti drugo zaposlitev. Pika. To mi je v Nemčiji všeč - prisegajo na kakovost." Elvira si je zagotovila mesto, ne le na fakulteti, tudi na profesionalnem odru. Poudarja, kako pomembno bi bilo operi v Sloveniji izboriti mesto, začeti njeno tradicijo.

Vsaka opera je preizkušnja zase

S svojim udejstvovanjem pripomore k temu, da Ljubljana vedno raje pokaže novosti in skladateljem daje možnosti ter se trudi privabiti mlajše občinstvo: "Spomnim se, kako sem kot študentka obiskovala državno bavarsko opero, sedela v petem nadstropju, na najcenejših sedežih, in to samo zato, ker sem hotela slišati in videti svetovne zvezde. Mar ni to stvar zanimanja? V kakšnem okolju odraste človek?" se sprašuje. Avstrija, Belgija, Švica in Nemčija so dežele z dolgo tradicijo klasične glasbe, s tradicijo rastejo. Klasična glasba je že stoletja ukoreninjena v njihov vsakdanjik: "Zato ni nič posebnega, če gre človek zvečer v opero. Ni tako kot pri nas - letos za božič bom šel pa v teater."

Je pa res, da operno petje ni blizu vsakemu. Njegov način izražanja marsikdo označuje za umetniški, nenaraven, česar pa Elvira ne želi obsojati. "Mozartova opera Don Giovanni je eden od tistih železnih repertoarjev, za katerega bi pričakovali, da ga vsak pozna. Pa ga ne. Nekoga ne moremo označiti za neizobraženega ali nerazgledanega zaradi tega. Bi bilo pa lepo, da se vsaj pogovarjamo o operi, da vemo, da obstaja. Da se vzbudi zanimanje in se enostavno gre v opero. In popolnoma vseeno je, če imamo oblečene kavbojke ali pa večerno toaleto. Lepo je, če se uredimo, ampak v opero gremo poslušat glasbo."

Pri Hasanagićevi nas morda najbolj navdušuje to, da se upira mainstreamovskemu toku. Ne sledi tistim klišejskim oznakam in od otroštva grajenim sanj in upom. Glasbena šola se je na njenem urniku znašla izredno pozno, šele v četrtem letniku srednje šole. Njena zgodba o uspehu ni nič kaj tipična, a pevka pojasnjuje: "Za glas, ki se razvija, to niti ni pozno. Vse petje dokler glas ne dozori (mutira) je petje z otroškim glasom, ki še ni zrelo za resno petje."

Pela pa je od nekdaj. S tem se je rodila. Že kot otrok je materi prepevala melodije, pozneje je to prenesla v gimnazijski dekliški pevski zbor. Pravi operni glas je v njej tlel kot zasnova talenta, za katerega je mnogo let vedela le sama. Skrivala ga je. Naravni vibrato, ki ga imajo operni pevci, se razvije iz posebnega načina petja, ni nenaraven in je prijeten za ušesa. Vendar ga v zborovski glasbi ne slišimo. Ljudje imajo večinoma raven glas: "Glas sem skrivala, vlekla nazaj. Potem sem se nekoč malo opogumila in ga pokazala zborovodkinji. Povabila me je na prvo uro solo petja in z odprtimi očmi opazovala, kaj imam pokazati. Poklicala je ravnateljico in tako se je začelo. Po treh mesecih sem tekmovala na regijskem tekmovanju in zmagala."

Takrat ni znala brati niti not, vse je delala po posluhu, klavir se je naučila igrati šele na srednji glasbeni šoli. Malo v šali malo zares je bila to travmatska izkušnja: "Pred sprejemnimi izpiti za srednjo glasbeno šolo sem bila tako v skrbeh, da sem se tisti dan zjokala na teoriji. Danes razumem, da je teorija tam zaradi lažjega razumevanja," se z nasmeškom vrne v čas sprejemnih izpitov za srednjo šolo in k skrbem, ki jih je takrat imela. Naposled je bila sprejeta na srednjo glasbeno šolo, k najboljši profesorici: "Imela sem veliko srečo. V dveh letih in pol sem končala konservatorij in odšla v Nemčijo." Torej takoj po študiju komunikologije in polletnem

Vsaka opera je preizkušnja zase

študentskem delu v Tobačni tovarni, kjer se je urila kot asistentka menedžerja za stike z javnostmi. Lepa izkušnja, ki bi jo zgrabila z obema rokama, tam ostala in imela danes dobro službo, če le ne bi njeno srce tako močno gorelo za glasbo in opero. Njen odhod iz varnega zavetja doma v neznano okolje je bil šok predvsem za njeno mamo, ki do zadnjega trenutka ni verjela v njen odhod: "Mislila je, da je to muha enodnevnica. Odhoda ni želela sprejeti. Hvala bogu pa so me vedno podpirali. Če se odločim, da bom šla na luno, bom šla na luno."

Starši so vedno bili, so in bodo ponosni nanjo. So pa želje, da pride domov in je čim več doma. No, v zadnjem času je najpogosteje angažirana v dresdenski operi, na začetku januarja je v sklopu novoletne turneje navduševala z gala koncerti v selekciji različnih arij. Prepevala je Richarda Straussa pa Ludwiga van Beethovna. Nemški kritiki so jo razglasili za najboljšo mlado sopranistko leta 2017. Pred dvema letoma je osvojila prvo mesto na tekmovanju mladih opernih pevcev Zinka Milanov na Reki ter prejela posebno nagrado Opere HNK Ivana pl. Zajca v istem kraju, leta 2015 pa navdušila z interpretacijo ene od najzahtevnejših sopranskih naslovnih vlog iz Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v produkciji flensburške opere. Zaradi vloge je že takrat pritegnila veliko medijsko pozornost ter požela pohvale številnih uglednih nemških strokovnih časopisov.

Vse od začetka njene glasbene poti jo mentorsko spremlja profesorica Doroteja Cestnik Spasić in od takrat, ko je diplomirala in magistrirala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu ter na bavarski gledališki akademiji Augusta Everdinga, gostuje po Evropi in Združenih državah Amerike. Po prvem stalnem angažmaju v Regensburgu se ji letos obetata še dva presežka - debitirala bo v dveh svetovnih operah, Teatro Colon v Buenos Airesu in nemški operi Berlin. Elvira na odru pušča toliko čustev kot jih malokdo.

Po dramskih vlogah, kot je v Verdijevi La Traviati ali pa Irina, s katero bo nastopala v argentinski prestolnici (s slednjo vlogo je debitirala že leta 2011 v berlinski državni operi), potrebuje ure in ure, da pride k sebi, da se izključi iz tega filma: "Po koncertu ne zapreš knjige in odideš domov gledat televizije. Ne gre. S poglabljanjem v lik izliješ toliko čustev - čustva so zaigrana, vendar niso vedno samo zaigrana. Če želi človek nekaj resnično prikazati publiki, ne gre drugače, kot da se odpre." Ob pogovoru z Elviro začutimo njen temperament, njeno strast do predajanja te strasti. Vsakič, ko se zagrnejo žametne zavese in sedi v garderobi, v maski, ne govori. Počasi se spravlja k sebi, in da pride spanec, v roke rada vzame dobro zgodovinsko čtivo ali si ogleda kakšno preprosto nadaljevanko. "Ne bom dejala, da je to droga. Adrenalin je namenjen situacijam, ko je človek postavljen pred velike preizkušnje. In vsak večer na odru je preizkušnja zase."

Besedilo:Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story5 /2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 5 /2018

Story 5 /2018, od 15. 02. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri