Elvira Hasanagić brez opere ne more, si pa želi, da bi bilo tudi obratno

Nežna duša, zmožna kazanja nežnih čustev, ki ima hkrati debelo kožo za kritike oči, uperjenih vanjo – most med dvema mejnikoma, ki ga svetovljanka in gurujka opernega odra spretno gradi ob zavedanju, da je opera brez ljubečega občinstva zgolj institucija brez prave duše.

Z desetletjem in pol izkustev, ki jih je dobila z delom v Nemčiji, Idrijčanka spada med sogovornice, ob katerih človek občuti stvarnost in hvaležnost za domačo podporo. Zato se v vrtincu artističnega razcveta ne pozabi vračati h koreninam, da počasti slovensko občinstvo, kot ga je pred kratkim s koncertom Elvirin poklon Idriji. S strastjo do opernih napevov, ki nikakor ne pojenja in še kar kali, poslušalce prek melodij poboža z zgodovinsko obogateno literaturo in kot predsednica münchenskega glasbenega društva (s katerim v Italiji letno prirejajo program za mlade ustvarjalce s svetovno priznanimi opernimi strokovnjaki) skrbi, da se tudi našemu opernemu podmladku ponudi odskočna deska do karierne poti. Dekle, ki je nekoč želelo postati modna oblikovalka, lani pa so jo nemški kritiki razglasili za najboljšo mlado sopranistko, se v podalpskem ozračju prizemlji, prevetri in si napolni pljuča do zadnjega atoma, da lahko prek naših meja z glasom spet posega v višave.

Kdo ne more brez koga: Elvira brez opere ali opera brez Elvire?

Če rečem, da opera ne more brez Elvire, to zagotovo ne drži, ker je pevcev dandanes ogromno. Pomembno je, v kolikšni meri določena opera ceni določenega pevca. Pravilen odgovor bi bil zdrava kombinacija obojega. Dejstvo je, da Elvira brez opere zagotovo ne more, si pa želim, da bi bilo tudi obratno.

Ali s koncerti v domovini, kot je bil denimo februarski ob opevanem tenoristu Josejem Curajem, občutite učinek preskoka z večjih odrov v intimnejše ambiente? Imajo slovenski v vaših očeh kakšno prednost?

Ravno z idrijskim koncertom opažam, da se je v Sloveniji v času, ko živim v tujini, izdelalo določeno občinstvo, ki obiskuje moje koncerte. Občutek, ko me spremljajo in poslušajo tudi zunaj prestolnice, je lep. Slovenci se neradi usedejo v avto in odpotujejo iz domačega okolja na koncerte. Zelo radi so 'na komot.' Mi je pa veliko lažje zapeti anonimnim poslušalcem.

Ker je pritisk manjši in se pred njo lažje osredotočite na vlogo?

Tako je. Imam možnost biti popolnoma predana svoji vlogi, svetu dane opere in režije, medtem ko se pred domačo publiko v meni zbirajo drugačna čustva. Ker pojem družini, znancem, ker sem rada s tem občinstvom. Koncentracije mi hitro zmanjka za trenutek, zato se moram na domačih tleh veliko bolj potruditi, da ostanem v karakterju – da me ne zamoti kakšen znan obraz.

Že desetletje in pol prebivate v Nemčiji. Zakaj ravno zdaj koncert Elvirin poklon Idriji? Ga interpretirate kot nekakšno prelomnico?

Zdelo se mi je prav, da po trudu, ki ga je Idrija vložila vame, Idrijčanom vrnem uslugo. Ravno s srčno povezanostjo in z nostalgijo v vzdušju je koncert dosegel posebne razsežnosti. In to je najlepše, kar lahko umetnik doživi. Domačini so ljudje, ki me spremljajo že od majhnih nog. Opazovali so me rasti, razvijati se in priti do trenutne stopnje, v obliki katere so me lahko videli v določeni formi – kot bi temu dejali športniki.

Kar pomeni, da ste danes na vrhuncu svojih moči?

Veliko lahko pokažem. To, upam, pa še pride.

Kaj ste o svojem opernem delu spoznali med kariero, kar bi lahko razblinilo morebitne stereotipe laikom? Pogosto je prepričanje, da operne pevke za boljši glas jedo surova jajca.

Ja, sama sem jajce s sladkorjem pila kot otrok, ker sem bila presuha. Morda ravno v tem tiči čarovnija. (smeh) S talentom se rodiš, nato ga moraš izobraževati. V tem je čarovnija. Moj poklic je sestavljen iz učenja vlog. V vlogo se je treba poglobiti, razmišljati, brati knjige, kajti običajno je zasnova zgodbe povzeta iz določenega romana. Nato sledijo vaje s pianistom, ker želim začutiti orkester, ki me obdaja, naposled pride režiser in svojo zamisel videza kulise postavi na oder. Z njim potemtakem raziskuješ globočine svoje vloge.

Je raziskovanje teh globin vaš ključni preizkus?

Poglabljanje ni samo izziv, je največje veselje. Niso vsi značaji Elvira, nekateri močno odstopajo. Gre za raziskovanje sebe, zastavljanje vprašanj. Kako priti do prikaza čustev? Kako jih prikazati, če jih nikoli nisi doživel?

Ravno s tem se ukvarjate z zadnjo vlogo, sicer eno najtežjih, pisanih za sopranski glas. V operi Lucia di Lammermoor, ki se vsebinsko naslanja na čustveno temačen zgodovinski roman Walterja Scotta, po resnični zgodbi umora iz 17. stoletja na Škotskem, uprizarjate žensko, ki v stanju norosti na poročno noč ubije svojega ženina. Koliko je v igri dejanskega doživljanja?

Zadnji prizor, trajajoč kar 30 minut, se imenuje arija norosti. Pojem v akrobatskih višinah in nižinah. Številni operni pevci odhajajo v psihiatrične ustanove, do zdravnikov, da se priučijo tipičnih gibov, doživljan­ja in podoživljanja bolnikov, da se lažje vživijo v vlogo. To je bistveno za raziskovanje tovrstnih likov. In tukaj se vidijo sadovi na odru. Kolikokrat smo osrednji protagonisti jokali na vajah. Ampak to je dobro – spraviti emocije na plan, da naposled preostane samo še igra. Nekateri operni pevci imajo sicer manj smisla zanjo kot drugi, vendar opera – glasbeni teater – oprošča igro, ki ni zaigrana do potankosti. Operni pevec pač mora paziti na mejo med dejanskim doživ­ljanjem in igranjem. Po vsaki odigrani predstavi doma še pod adrenalinom premlevam celotno odrsko dogajanje. Predstavljajte si, da si ogledate film ali predstavo, ki vam da misliti, ki se vas dotakne, katerih slike vam ostanejo v spominu. To so elementi, ki jih želim pustiti občinstvu. Da razmišljajo in se spomnijo na predstavo. Vsakič znova.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ