Dušan Jovanović: Moški še vedno ne razumejo žensk!

29. 1. 2016

Po prvi režiji Ane Karenine v ljubljanski Drami, ki je bila spektakularna zgodovinska freska, se jo je režiser in dramatik Dušan Jovanović po desetih letih lotil znova. Tokrat se je na odru SNG Drame Ljubljana s predstavo med drugim poglobil v položaj žensk in njihovo družbeno življenje v tistem obdobju.

Story: V zadnjih desetih letih ste predstavo Ana Karenina režirali dvakrat. Kaj se je po desetih letih v vaši režiji Ane spremenilo?

Prva predstava je bila spektakularna zgodovinska freska, z veliko zasedbo, kostumi, plesi, živim orkestrom, mogoče pa tudi bolj površna in ne dovolj usmerjena v položaj ženske v tistem obdobju. Tokrat smo se tega lotili zelo poglobljeno. Ne le njenega odnosa do moža in ljubimca, ampak tudi družbenih ovir, zavor in zakonodajnih blokad v odnosu do življenja žensk, kakor tudi njihovega družbenega življenja. Po mojem mnenju je zdajšnja predstava opravila te premisleke in od tod tudi poglobljena interesantnost predstave.

Story: Koliko se je dejansko od časov Ane Karenine, torej od konca 19. stoletja, do danes odnos do žensk spremenil?

Spremenilo se je precej, ampak v nekaterih stvareh je položaj ženske še vedno zelo kočljiv. Še vedno je podrejena, ima manj pravic, v družini in družbi se že po naravi bremena obešajo na ženska pleča, se pravi družina, skrb za otroke, gospodinjstvo ... Tako je tudi glede kariere in uveljavljanja v družbi, pravzaprav vsepovsod. Če ne bi imeli kvoruma, na določenih področjih ne bi bilo prisotnih niti toliko žensk, kolikor jih je, se pravi tretjina na političnih in vodstvenih položajih. Škoda, ker se mi zdi, do so ženske v principu bolj razvite, celostne za vladanje, znanost, vzgojo otrok ... V vsakem primeru se mi zdijo bolj razvita bitja kot moški.

Story: Kaj pa glede izkazovanja ljubezni, se je to kaj spremenilo?

Včasih so bile poroke dogovorjene, starši, družine so se dogovorili in smo imeli tako rekoč pojav prodaje žensk. Ženska je bila na prodaj, kot živina. Tega je vsaj v zahodnem svetu veliko manj. Kljub temu so celo v Ameriki, ki je zelo razvita država, tudi emancipirana, liberalna, v visoki družbi, v finančnem in poslovnem svetu tudi poroke interesno orientirane. A če je dogovorjenih porok v zadnjem času manj, se mi zdi, da je med moškimi še vedno prisoten mačizem, čeprav bistveno manj kot včasih. Ampak še vedno je ideja, da je žensko treba izmanipulirati, izkoristiti, da je ženska pravzaprav inferiorno bitje. Menim, da moški v nekem smislu še vedno ne razumejo ženske psihe, njenega psihičnega življenja. To jim je tuje. Tako tudi v predstavi pravzaprav nihče od moških Ane ne razume povsem do konca. Vronski ji je mogoče telesno, seksualno bližje, ampak v bistvu komunikacije med njima ni, kakor tudi globokega razumevanja njene duše. Ona mu mora ves čas razlagati in mu tega nikoli popolnoma ne razloži.

Story: Kako pa je danes glede tega?

Ta zgodba je romantična, ljubezenska, takšnih zgodb je danes veliko manj, skoraj jih ni, ker so odnosi med moškim in žensko tudi stvar seksa, erotike ... Menjave partnerjev so hitrejše, prav tako ločitve, vse poteka hitro, ljudje si nabirajo izkušnje skozi zakone, razmerja, partnerstva ... Tudi ženski jezik je osvobojen. Poslušam mlade ženske, govorijo zelo osvobojeno, kar moške plaši.

Story: Kaj imate v mislih z osvobojeno?

Ženske so neposredne, tudi samoizražanje je polno neprimernih besed. Mislim, da gre za refleks, s katerim dokazujejo svojo emancipiranost. To bi bolj pripisal igri kot dejanski grobosti značaja.

Story: S tem poškodujejo sebe, kakor je tudi Ana poškodovala sebe s svojimi reakcijami?

Menim, da ja. Ana pa prav tako s svojo ljubosumnostjo, agresivnostjo škoduje sebi.

Story: Če smo že pri velikih zgodbah, kot je ta o Ani Karenini, je ena od vaših velikih zgodb prav gotovo tudi obdobje gledališke skupine KPGT (Kazalište Pozorište Gledališče Teatar), ustanovljene leta 1977, ko ste se združili gledališki ustvarjalci iz Jugoslavije. Pogrešate te čase?

Skupina KPGT je združevala igralce in ustvarjalce iz različnih republik Jugoslavije, se pravi kulturnih ozadij, in včasih so se predstave igrale tudi v več jezikih nekdanje Jugoslavije.

Story: Ste takrat v Subotici režirali opero?

To je bila predstava Aretej Miroslava Krleže, ki sem jo delal ob jezeru Palič. Bila je res zelo slikovita, spektakularna. Imeli smo motornega zmaja, ploščad, ki se je premikala 70 metrov naprej in nazaj na vodi. Bil je velik spektakel. Delno je bila to opera, delno glasbena drama, igralska drama. Od Slovencev je to predstavo videl le Dragan Živadinov, ker se je Ljubiša Ristić, ki je bil šef KPGT-ja, sprl s kritiko in na predstavo ni povabil niti enega kritika. Premiera je bila okrog 1. oktobra in je bilo zelo hitro prehladno, da bi jo igrali zunaj.

Story: Kako bi opisali to obdobje gledališkega ustvarjanja?

Bilo je zanimivo, soustvarjalci so bili največji igralci in režiserji z različnih področij takratne Jugoslavije. Igrali so moje tekste, kot so Osvoboditev Skopja, Karamazovi, gostovali smo po vsem svetu, Avstraliji, Ameriki, imeli več kot 770 ponovitev Osvoboditve Skopja, dobivali mednarodne nagrade. Takrat so bile to zelo odmevne stvari.

Story: So predstave vplivale na družbo v Jugoslaviji?

Žal je zelo kmalu prišlo do razpada Jugoslavije, razdružitve, vojn ... Ristićev aktivizem je bil usmerjen v to, da se Jugoslavija kot država obdrži in ne razpade. Tega se žal s predstavami ni dalo doseči.

Story: Vam je žal, da v življenju česa niste naredili?

Vedno sem se poskušal otresti družbene odgovornosti. Ponujali so mi različne teatre v Sloveniji in drugod, da bi jih vodil.

Story: Mar niste konec sedemdesetih pa do sredine osemdesetih bili umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča?

Mladinsko gledališče sem vodil, ampak to je bila izkušnja, ki me je izučila. Sicer pa so gotovo stvari, zaradi katerih obžalujem, da jih nisem uresničil.

Story: Vam je žal, da niste napisali romana?

Napisal sem roman Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu, ki je izšel leta 1969, ampak potem sem nehal pisati romane in zdaj me mika, da se spet lotim pisanja. Berem fantastične pisce od vsepovsod, nazadnje sem bral roman Norvežana Knausgaarda Moj boj, njegovo prvo knjigo, napisal pa jih je šest. Roman je fenomenalen, nekaj zelo posebnega, izjemnega, ob branju sem blazno užival. Ko preberem kakšne takšne genialne romane, si sploh ne upam niti začeti pisati.

Story: Se v delo umikate, da bi se izognili vsakdanjosti?

Teater je magičen svet, in če se potopiš vanj, je to zelo zanimivo. Ano Karenino smo delali dva meseca in pol, v tem obdobju sem bil tako srečen, da ne morem opisati. V tem času nisem gledal televizije, nisem bral časopisov, usidral sem se v predstavo in živel čarobno življenje. Vsak dan so bile vaje, po dve na dan, to je bilo potovanje skozi fantazijo, skozi fikcijo. Imel sem krasne igralce, s katerimi sem delal.

Story: Med drugim Polono Juh, ki je tudi v prvi predstavi igrala Ano.

Drži, njo je tudi zanimalo, da še enkrat naredi Ano in gre globlje. Za oba je to bil nekako popravni izpit.

Story: Marsikdo reče, da je gledališče kot umetniški način izražanja najbližje življenju.

Res je. Že Shakespearjeva sintagma je, da oder drži zrcalo življenju, ga na neki način oponaša, z njim vzpostavlja zelo tesen dialog. Gledališče je skozi vsa ta desetletja, stoletja ostalo v živem stiku z življenjem.

Story: Se nam ni treba bati, da nas ne bi vleklo v gledališče?

Ne, zlasti zato ne, ker se druge umetnosti čedalje bolj oddaljujejo od življenja. Na odru pa je človek, igralec, ki govori o bolečini, čustvih, o tem, kaj misli, svojih stiskah, problemih. To nam je blizu, se nas dotika in se nas bo vedno dotikalo.

Napisala Suzana Golubov

Fotografije Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri