Naš še vedno najboljši veslač Iztok Čop je novembra malce razburkal ta čas sicer mirne veslaške vode. Napoved tiskovne konference, na kateri naj bi se izrekel o svoji športni karieri, je v javnosti zelo odmevala, a se je izkazala le za spretno Iztokovo potezo – 36-letni Radovljičan je Slovencem namreč sporočil, da bo vsaj še eno sezono preživel z vesli v rokah. Po velikem razočaranju na letošnjih olimpijskih igrah v Pekingu je morda to, da ostaja med veslači, skoraj večje presenečenje, kot če bi se odločil za konec kariere.
Odklop iz veslaškega sveta V sončno rumeni hiši Čopovih v Radovljici po sredinem srečanju z mediji spet vlada ustaljen red, ki ga je družina vajena že od nekdaj. Petra gre zjutraj v Ljubljano v službo, Iztok pa petletno Ruby in triinpolletno Amber odpelje v vrtec. Nato ima čas za trening. Minuli konec tedna se je snega razveselil skoraj tako kot njegovi hčerki – bela podlaga mu namreč omogoča nabiranje kondicije na tekaških smučeh, kar mu precej pomaga, saj tudi tekači potrebujejo dobra pljuča in moč.
Prihodnje dni se bo tako podil na urejeni progi med domačo Radovljico in Bledom, ki ima še to prednost, da je dopoldne na prisojni strani. Na Pokljuko gre zadnje zime namreč bolj poredko,saj mu to vzame preveč časa, kar zdaj, ko s Petro nista več sama, ne pride v poštev.
Tako kot vsa zadnja leta bo Iztok, ki že dlje časa športno kariero navezuje tudi na poslovno (prodaja namreč veslaške čolne pa simulatorje za veslanje, sodeluje pa tudi pri razvoju veslaških oblačil), v pripravljalnem času treniral sam. Tako si lažje razporedi obveznosti, predvsem pa mu tudi prija, da se za nekaj mesecev odklopi iz povsem veslaškega sveta, od ljudi v klubu. Ob koncu sezon so, jasno, drug drugega precej siti, vsak dan se gledajo po več ur, tako da … je zimski premor še kako dobrodošel.
Bomboni po fotografiranju
Ko smo se v soboto dopoldne sestali pri Čopovih, smo lahko videli, kako živahno je pri njih. Vikendi so seveda tisti, ko so vsi štirje doma, in takrat, če je le mogoče, počnejo kaj skupaj. Sploh zdaj, ko imajo okoli hiše sneg, ki ga najmlajša Amber pravzaprav vidi in doživlja prvič. Astrološka dvojčica je bila namreč prvo leto še premajhna, da bi se ga spomnila, lani ga ni bilo, letos pa ga je končno dočakala.
Iztok in Petra priznavata, da jih je zima letos malce presenetila in prehitela. Ali sta deklicama prav njuna smučarska kombinezona, sta se spomnila preveriti šele, ko je bilo zunaj že belo. In ker se je Ruby v zadnjem letu res opazno potegnila, zaostajala pa ni niti Amber, doma naenkrat nimajo primernih oblačil za na sneg. Amber je svoj komplet dobila prav tisto dopoldne, ko smo bili skupaj, za Ruby pa bodo primernega še morali poiskati.
Zabavno je bilo tudi, ko sva z Iztokom in deklicama v igralnici v pritličju čakala na Petro, ki je skočila v bližnjo trgovino preverit ponudbo zimskih oblačil. Ruby in Amber sta pokazali svoje igrače in igrala, na vsak način pa sta želeli odpreti vsaka svojo škatlico bombonov, ki so jima bili obljubljeni, da jih dobita, če bosta pridni med fotografiranjem. Amber je atija želela prepričati, da bi do bombonov prišla že prej, a se ni dal: “Saj smo rekli, po fotografiranju.” Naenkrat je mala svetlolaska kot strela izginila skozi vrata, in ko je Iztok klical za njo, kam teče, je povedala: “Po fotoaparat!”
No, čeprav se je Petra kmalu vrnila z oblačili le za Amber, ker za Ruby primerne velikosti ni bilo, smo na sneg kljub vsemu odšli. Mami je hčerki izzvala na kepanje, a je mlajša vztrajala, da se noče kepati. Povedala je tudi, zakaj: “Kako pa se dela kepe?” Petra ji je pokazala in mala je kmalu pozabila na svojo odločitev in čez čas sta s sestrico veselo obmetavali mami in atija.
Petra je dovolila
Ko smo se vrnili v hišo, nas je veselo pozdravil še edini preostali pernati ljubljenček – papagaj Toby vrste ara. Modro-rumeni ptič ima v dnevni sobi ogromno kletko, v kateri počenja najrazličnejše vragolije, seveda pa je pogosto tudi zunaj nje. K hiši je prišel, ko je Petra pred leti prebrala veliko o teh papagajih in so se ji prikupili. V začetku je bila njegova ljubljenka ona, nenehno se je crkljal pri njej, ko sta z Iztokom gledala televizijo, ji je kot kužek spal na trebuhu. Vse se je spremenilo med Petrino prvo nosečnostjo.
Dobro se spomni, da je bila v tretjem mesecu nosečnosti, ko je bil Toby pri njej in je očitno začutil, da je nekaj drugače. Takrat si je za svojega izbral Iztoka, ki ga še posebej veselo pozdravlja najvišje palice v svoji kletki. Tam je najraje, da zviška nadzira situacijo.
Med klepetom – Ruby se je medtem že zaposlila z risanjem, Amber se je stisnila med mami in tija – se vrnemo k veslanju. Je Iztokova odločitev, da nadaljuje športno kariero, zahtevala veliko pogovorov? Petra pove, da je čez čas, ko je bilo skorajda jasno, da je bilo olimpijsko razočaranje prehudo, da bi Iztok še veslal, opazila, da je nekaj narobe, da ni tisti pravi, ki ga je poznala.
“Videla sem, da ni zadovoljen,” pove. “Jaz pa si v začetku nisem upal vprašati,” prizna njen modrooki mož. No, ko sta le spregovorila, sta ugotovila, da sta si pravzaprav oba oddahnila, saj to, da bo Iztok še veslal, pomeni tudi, da se pri njih doma ne bo nič spremenilo, da bo žvljenje še vedno teklo po ustaljenih tirnicah. Ko bo kariere namreč vendarle konec, bo treba družinsko življenje organizirati povsem na novo, pa še Ruby bo prihodnje leto prvošolka, kar bo že tako ali tako pomenilo kup sprememb.
Iztok je po koncu sezone veliko premišljeval, govoril pa je tudi s prijatelji, ki ne veslajo več. Prav vsi so mu iz lastnih izkušenj povedali bolj ali manj enako – če ima še željo in voljo, naj nadaljuje, saj je to vendarle najlepše obdobje njegovega življenja. Ko je tudi sam veslanje začel gledati z druge plati, da to niso le ure in ure mučenja, prelivanja potu in garanja, je šlo zlahka in odločitev je bila pravzaprav sprejeta.
Le še Petrino dovoljenje je potreboval in nato tudi dobil. V katerem čolnu bo prihodnjo sezono sedel, se še ni odločil. Najprej želi izboljšati rezultate v enojcu, zelo pa ga mika tudi dvojni četverec. A o tem se bo skupaj s trenerjem odločal šele jeseni.
