Dr. Veronika Podgoršek: Če si psihoterapevt, ne pomeni, da si čarodej

Dr. Veronika Podgoršek: Če si psihoterapevt, ne pomeni, da si čarodej (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
20. 9. 2018

Uspešna, samozavestna, inteligentna, a hkrati preprosta, srčna, očarljiva. Tako si jaz predstavljam žensko, ki izpolnjuje svoje poslanstvo in s tem kroji svojo srečo.

Ženska, ki ve, kaj je njen cilj, a se na tej poti tudi brez strahu ustavi, povpraša in razišče, če česa ne ve. Naj si bo zgolj, ker je radovedna ali poskuša zakaju dati zato. Ko sem jo prvič srečala, sem v trenutku, ko mi je segla v roke in se predstavila, imela občutek, da je ta ženska pravzaprav ona. Predana svojemu delu, ljudem, s katerimi stopi v stik, in sama sebi. Kljub doktorskemu nazivu ni prav nič vzvišena. Še več. Je preprosta, dostopna, odprta in zanimiva, ob njej pa te prevzame občutek, kot da se poznata že mnogo časa. Je oseba, ki bi ji brez težav zaupal svoje stiske. Dr. Veronika Podgoršek, terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko terapijo, je dama, ki je ni sram priznati, da je v zasebnem življenju doživela veliko težkega. Je mati štirim otrokom, ki poskuša ljudem pomagati na poti odkrivanja samih sebe in s tem srečnega partnerstva. Tudi s svojo zadnjo knjigo z naslovom  Ljubezen po ljubezni, v kateri je vse o razhajanju, pravnih postopkih, otrocih, sostarševanju in odnosu v končanem in novem partnerstvu. Prav te dni je še vroča izpod tiskalnega stroja ugledala luč sveta.

Kako si je Veronika kot mlado dekle predstavljala ljubezen in svoje življenje?

Od nekdaj sem močno hrepenela po predanem, intimnem, ljubečem, spoštljivem odnosu. Želela sem si tudi štiri otroke. Profesionalno sem si želela ukvarjati z razumevanjem odnosov, človeške psihe, saj sem si, odkar pomnim, na to temo postavljala mnogotera vprašanja. Tovrstna literatura me je vedno privlačila. Vesela in zadovoljna sem, da sem danes tukaj, kjer sem, s čimer sem, kako sem in kaj imam. Sem srečna in zadovoljna.

Poletje se bliža koncu in menda imate po dopustih največ dela. Čemu to pripisujete in kako ste vi letošnje poletje ter kaj vam prinaša jesen?

Poletje je bilo v kar največji meri namenjeno družini. Dela pa je vedno veliko, ne glede na letni čas. Se pa kot skorajda na vseh področjih september začne 'novo leto' in s tem novi projekti. Tako mi tudi letos septembra prinaša nekaj novih projektov, predvsem promocije ob izidu moje nove knjige, vnovično odgovarjanje na pisma bralcev na portalu Siol.net, različna predavanja ter sodelovanje s Planet TV.

Menda zelo radi analizirate. Kako dobra je sicer ta lastnost za ljudi v vsakdanjem življenju? Ali je to prednost, ker odkrivamo podrobnosti, ali slabost, ker stvari s tem marsikdaj tudi zapletamo?

Res je. Zelo rada analiziram oziroma morda bolje rečeno, zelo rada dobim razumevanje in pomen za stvari, ki se mi dogajajo. Potem pa je tako, da se stvarem, ki so meni osebno manj pomembne, ne posvečam tako močno oziroma gredo bolj mimo mene, tiste, ki se me močno dotikajo in so mi pomembne, pa, ja, moram razumeti, jih začutiti in postaviti na pravo mesto. V tem primeru je to zelo dobro, saj to omogoča biti v stiku s samim seboj in okolico. Če je tega preveč in stalno, da se ne moreš odklopiti, pa bi znalo biti obremenjujoče za vse vpletene.

Delujete kot močna in odločna ženska, ki ima na vsako vprašanje odgovor. Ste takšni tudi v zasebnem življenju oziroma kdo je Veronika za zaprtimi vrati doma?

Odločna sem. Odgovorov na številna vprašanja seveda nimam in prav je tako. V zasebnem življenju pa sem prav taka, kot sem vsepovsod drugje. Zvedava, disciplinirana, zahtevna in strašno rada se učim. V bistvu zelo rada rečem, da tega pa ne vem, če zares ne vem, in iščem odgovore. Tega me ni bilo nikoli sram. Vedno rečem, da je vsak strokovnjak na svojem področju, in to zelo rada ovrednotim. Sicer pa sem pozitivna in pozitivno vedno tudi iščem. In če me vprašate, kaj bi ljudi o meni najbolj presenetilo, odkrito rečeno, ne vem.

Veljate za zelo privlačno žensko in takim ljudje običajno pripisujejo, da nimajo težav z moškimi. Vendar pogosto ni tako oz. je ravno obratno, da partnerja oz. zvezo prej dobijo zelo povprečna dekleta ... Kako to komentirate?

Hvala za vaš kompliment. V prvi vrsti pa je pomembno vedeti, da je všečnost zelo raz­nolika. Kaj je všeč in privlačno nekomu, lahko drugemu ni. Še vedno pa, ja, družba daje neke smernice bolj sprejemljivega, lepšega, boljšega ... In strinjam se, da se morajo na splošno lepe in uspešne ženske pogosto veliko bolj truditi, da dokažejo svojo vrednost in sposobnost. Po drugi strani pa, ko govorimo zgolj o partnerskih odnosih, se pogosto dogaja, da je moške strah, da ženske, ki jo dojemajo kot lepo, kot poželjivo ne bodo mogli zadržati, da jih bo zapustila, zato se težje spustijo v odnos, ali pa zaradi pritiska, ki si ga v bistvu sami ustvarjajo, od to vrstnih žensk zbežijo. Kar pa je seveda čista bedarija, kajti zunanja lepota ni nič v primerjavi s tem, kar se dogaja v naši notranjosti, v naši psihični strukturi. Vsak posameznik je v sebi ranljiv in si želi pripadati, torej vzpostaviti dober odnos.

Kaj si po vaših izkušnjah moški želijo in pričakujejo od žensk in nasprotno? In zakaj pravzaprav prihaja do tolikšnih dilem in nasprotij med moškimi in ženskami?

To je odvisno od vsakega posameznika posebej. Čeprav smo iz enakega testa, smo si močno različni. Vsekakor pa obstajajo tudi povsem biološke razlike med moškimi in ženskimi možgani.

Kaj pa v partnerskih zvezah ... Ali je bolje in lažje imeti zvezo z nekom, ki ti je podoben, ali nekom, ki je drugačen in dopolnjuje tvoje minuse? In ali je prav pričakovati in iskati zvezo, ki nas izpopolnjuje v vseh naših željah, ali pa sprejeti nekaj, kar je, recimo temu 'najboljši kompromis'?

Dva, ki se najdeta, sta si v marsičem podobna, kot tudi v marsičem zelo različna. Podobna sta si prav zagotovo v ponotranjenem svetu, ki ga nosita pogosto povsem nezavedno v sebi. Povezuje ju neko temeljno notranje čutenje ali vzdušje oz. temeljni afekti, kot bi temu rekli bolj strokovno. Pri tem se možgani 'najdejo'. Različne pa imamo lahko strategije spoprijemanja oziroma reguliranja temeljnih čutenj in stresnih situacij in ob tem tudi lahko različne prioritete in vrednote. Zato je v odnosu temeljno, da se dva dasta drug drugemu spoznati in s tem omogočata skupno rast in razvoj, da najdeta tisti skupni 'da', da bo obema okej. Za to pa je v prvi vrsti treba stvar razumeti, za kar je nadalje potreben sočuten pogovor, torej dobra komunikacija. Da bi nas nekdo v polnosti izpopolnil je seveda nemogoče pričakovati. Velikokrat se ponovim v besedah, da gremo včasih še sami sebi na živce, kako nam ne bi šel kdo drug. Po drugi strani pa se dva vsekakor lahko močno dopolnjujeta in osrečujeta sama sebe kot drug drugega.

Pogosta dilema: ali partnerju povedati vse in biti z njim točno tak, kot si, ali ohranjati kanček skrivnostnosti in s tem dolgotrajnejše zanimanje?

Kanček skrivnosti, če lahko temu tako rečemo, se naj nanaša predvsem na razlaganje o preteklih odnosih v smislu, da govorimo o bivših partnerjih. Če govorimo o preteklosti, je pomembno govoriti o sebi, in ne o drugem. Ko pa govorimo o odnosu, v katerem smo, pa sta popolna iskrenost in res­nica, ki sta glavni sestavini sočutja in tudi zaupanja v odnosu, izjemno pomembni. Da si lahko v odnosu to, kar si, je ključni element dostojanstva in spoštovanja. In če želimo, da odnos raste in se razvija, je treba o stvareh govoriti, da o določeni stvari poleg čutenj dobimo tudi pomen in razumevanje. Tako lahko pridemo do skupnega zadovoljstva in medosebnega stika, ki poda še tisto ključno komponento za zdrav človeški razvoj, ki pa je pripadnost. Pri tem seveda ne gre za to, da se moramo razkriti v petih minutah, saj je to celo življenjski proces in vedno znova odkrivamo tudi nove stvari o sebi, kaj šele o drugem.

Je boljša osamljenost ali odnos, ki sicer ni slab, a ni tisto, kar smo si zares želeli oz. je zelo povprečen?

Na to vprašanje je moj odgovor vedno, da je ni hujše osamljenosti, kot biti sam v dvoje. To neizmerno boli. Prav tako pa boli tudi, če ste samski. Pripadnost je temeljna človeška potreba. Človek mora pripadati. Kaj je bolje oziroma zakaj nekdo ohranja in ostaja v slabem odnosu, je individualno vprašanje. Bi pa poudarila, da je ostati v slabem odnosu velikokrat veliko lažje kot narediti spremembo, iti naprej, in ne obratno! V slabem odnosu je težje ostati le v primeru, ko je ta odnos mrtev in znotraj njega leta in leta počasi, a zanesljivo umirajo tudi posamezniki. In potem jim čestitamo za zlato poroko, ob kateri oba v notranjosti vesta, da sta življenje vrgla stran. Zato, ker jima je nekdo rekel, zabičal, da morata ostati skupaj? Zaradi sramote, če se razideta? Veste, kaj je sramotno? To, kar se dogaja za marsikaterimi zaprtimi vrati! Od zgodb in ljudi, ki jih že leta in leta srečujem, sem od groze pogosto sama jokala. In potem slišiš koga, ki reče, naj se ne ločijo ... Tako osebo bi sama takoj dala v takšno izkustveno zgodbo, da bi videla, o čem si drzne govoriti!

Je oznaka 'biti ločen' še vedno nalepka, ki se je v družbi težko znebimo?

Razveze ali razhodi so vedno nekaj izjemno bolečega. In ko neka oseba za nekoga izusti, da je ločen ali ločena, in to z negativnim prizvokom, je to predvsem tipičen prikaz osebe s predsodki in osebe, ki ni ravno razgledana oziroma je ozka v razmišljanju. To je tudi oseba, ki je v sebi nezadovoljna, na splošno negativna in pogosto tista, ki bi si želela tudi sama narediti ta korak, pa jo je strah spremembe. Kajti oseba, ki je sama v partnerskem odnosu srečna, bo srečo in zadovoljstvo privoščila tudi drugim. Predvsem pa se nad tovrstno usodo posameznika ne bo naslajala ali je celo privoščila. Sicer pa ima veliko ljudi vsaj nekaj partnerskih odnosov v življenju. Daljših in/ali krajših. Ali ti odnosi ne štejejo? Kaj pa pari, ki so neporočeni in so skupaj npr. 15 let, imajo otroka, hišo in psa in gredo narazen. Tam sta šla pa dva 'samo narazen'? So ti odnosi kaj manj vredni?

Čutite kdaj pritisk, ker vsi od vas pričakujejo tudi zaradi vrste poklica, da vam mora v življenju uspeti na vseh področjih?

Pred leti sem ga. Veste, dokler človek ne predela določenih stvari, dokler globlje ne razume sebe in ljudi ter njihovih dejanj, razmišljanja, različnih osebnosti in dokler nima za seboj določene kilometrine živ­ljenjske modrosti, se to dogaja. Potem pa ne več. V bistvu sem danes tukaj, da je prav nasprotno. Zdaj je vse skupaj lažje. Osebno vem, kaj hočem, in vem, česa nočem. In če si psihoterapevt, še ne pomeni, da si čarodej. Kot to velja za vse strokovnjake na prav vseh področjih.

Napisali ste prvo slovensko knjigo o varanju. Kaj je tisto, kar vas je ob pisanju knjige najbolj presenetilo oz. kaj ljudi najbolj preseneti, ko preberejo to vašo knjigo?

Napisala sem dve. Je pa druga bolj strokovna, namenjena terapevtom in seveda vsem tistim, ki si želijo še boljšega in bolj poglobljenega razumevanja tega tako kompleksnega in izjemno bolečega fenomena. In prav ta kompleksnost odnosov, kjer na vprašanje zakaj ni zgolj enega zato, je tisto, kar vedno znova preseneča.

Čeprav si ljudje želijo biti v zvezi, pa po drugi strani slabi vzorci iz družine, propadla dolgotrajna razmerja vplivajo na to, da se ljudje vse bolj bojijo resnih razmerij. In kljub temu da si želijo to preseči, tega ne znajo. O tem pišete tudi v knjigi Ljubezen na terapiji. Kaj bi jim svetovali? Kaj je pomembno za dobro partnerstvo?

Žal je tako, da nas vzorci iz primarnih družin lahko močno negativno zaznamujejo. Znova in znova se zapletaš v podobna čustvena stanja, kot si jih poznal v otroštvu. In dejstvo je, da česar ne veš, ne razumeš, ne čutiš in za kar nimaš pomena, ne moreš spreminjati. Zato je v prvi vrsti treba dobiti globlje poznavanje samega sebe. V tem primeru veliko naredi recimo psihoterapija. Proces temeljnega učenja in preoblikovanja pa se nato dogaja znotraj predanega in intimnega, torej čustveno povezanega odnosa med part­nerjema, pa tudi v odnosu starš-otrok. Je pa za spremembe, rast in razvoj treba zavestno tvegati in se odpreti. Da je partnerstvo dobro, mora vsebovati komponente, kot so sočutje, iskrenost, zaupanje, pripadnost, dostojanstvo in razvoj lastnih potencialov. Če tega ni, se posamezniki oziroma cele družine znajdejo v vrtincu bolečih travm in zlorab.

Prav tej tematiki pa je namenjena vaša pravkar izdana knjiga z naslovom Ljubezen po ljubezni. Vse o razhajanju, pravnih postopkih, otrocih, sostarševanju in odnosu v končanem in novem partnerstvu. O čem točno bo govora, komu je namenjena in kaj si bralci lahko obetajo od nje?

Res je. Razhodi so dejstvo današnjega časa, zato te teme, ki je izjemno boleča, ne smemo tabuizirati. Ko je posameznik enkrat v stanju, ko že resno razmišlja o razhodu, se mu odpira enormno vprašanj. Pojavlja se velikanska stiska, kjer pa ostaja popolnoma sam. Gre torej za priročnik, prvi tovrstni pri nas, ki obravnava vse vidike partnerskega razhajanja, od samega razumevanja odločitve za ločitev, do razhoda, soočenja z razhodom, kako povedati otrokom in druge teme, ki se tičejo otrok, kako se spopasti z odzivi okolice, vzpostavitev odnosa z nekdanjim partnerjem, pravni postopki ločitve in pa tudi vstop v novo partnerstvo. Ob tem pa je knjiga namenjena tudi osebam, ki gredo v odnos z nekom, ki že ima otroke od prej. Knjiga je plod dolgoletnih izkušenj iz terapevtske prakse in pa tudi priznanih sodelujočih strokovnjakov – družinskih odvetnikov, socialnih delavcev in policistov.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik 

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri