Dr. Tanja Pia Metelko - avtorica novega priročnika Mediacijske tehnike in veščine 1-50

Dr. Tanja Pia Metelko - avtorica novega priročnika Mediacijske tehnike in veščine 1-50 (foto: OA) OA
Vir: Jana
26. 2. 2019

Zakaj bi spore reševali na sodišču, če jih lahko hitreje in ceneje rešimo z mediacijo? 

In zakaj ne znamo rešiti konfliktov? Zakaj jih poglabljamo, ko ne najdemo več rešitve, pa se začnemo mrzlično tožariti? S temi vprašanji se je vrsto let srečevala pravnica dr. Tanja Pia Metelko, ki je po dveh letih dela v pravosodju pravo obesila na klin in se z dušo in srcem predala mediaciji. Ker reševanje sporov z mediacijo ohranja in izboljšuje medsebojne odnose. Ker v nasprotju s sodstvom gradi in povezuje. Zato je pred 16 leti ustanovila prvi zasebni inštitut za mediacijo v naši državi, Inštitut za mediacijo Concordia, prva v Sloveniji je doktorirala iz alternativnega reševanja sporov, je prva in edina docentka v naši državi na tem področju.

In je avtorica knjige Mediacijske tehnike in veščine 1-50, Priročnik za učinkovito preprečevanje in reševanje konfliktov ter osebno rast v komuniciranju, s katerim se lahko vsi, ki delajo z ljudmi in se ubadajo s komunikacijo, naučijo reševati konflikte, izboljšati odnose. Gre za praktičen priročnik, v katerem je Tanja Pia Metelko strnila 15-letne izkušnje z reševanjem sporov. V štirih poglavjih je opisala 50 tehnik sporazumevanja, postavljanja vprašanj, procesnih mediacijskih tehnik in tehnik za reševanje zastojev v komunikaciji, pri vsaki tehniki pa je zapisala, kako jo lahko uporabimo v vsakdanjem življenju. Tanja Pia Metelko je tudi NLP-trenerka, NLP Master Coach in imago partnerska svetovalka, trenerka pogajanj, vodenja in treniranja uma tako doma kot v tujini.

V knjigi ste nanizali 300 primerov, kako izboljšati odnose doma in v službi. Tako rekoč je za vsak dan eden. Kaj poskušate s temi primeri, s knjigo sporočiti bralcem?

Želim si, da bi se ljudje zavedali, da ni nič narobe in nič neobičajnega, če se znajdemo v konfliktih. To je povsem normalno. Vsak ima svoje mnenje in izkušnje, vrednote in potrebe, predstave, načrte, in to mu je pomembno, želi si jih uresničiti. Ko pa mnenja in potrebe trčijo s potrebami drugega, je pomembno, da si priznamo, da imava z drugo osebo konflikt, ki ga je treba konstruktivno razrešiti, ne pa da odnos zaostrimo z obtožbami in blatenjem drug drugega. »Baraba si, ker mi ne plačaš. Hinavec si, ker nisi držal obljube.«

Po številu tožb pa sodimo v sam svetovni vrh, kajne?

To bi bilo bolj vprašanje za naša sodišča, vendar ja, v zadnjih letih se je število vloženih tožb na sodišča glede na število prebivalcev sicer zmanjšalo, a smo še vedno v svetovnem vrhu. Zakaj? Ker je v številnih drugih državah praksa, da poskušajo ljudje spor najprej rešiti mirno. V Združenih državah Amerike imajo celo uzakonjeno, da je pred vložitvijo tožbe treba poskusiti spor rešiti z enim od načinov alternativnega reševanja sporov. Lahko izberejo mediacijo, arbitražo, medarb, ki je mešanica med mediacijo in arbitražo, na voljo je še več načinov, in samo v primeru, da jim z alternativnim reševanjem spora ne uspe rešiti, imajo pravico do tožbe.

Koliko primerov pa nam uspe v Sloveniji rešiti po alternativni poti?

Ogromno. Uspeh mediacije je tudi 80- in večodstoten. Poleg tega mediacija ne traja leta in leta, kot je to značilno za sodišča, ampak je v povprečju potrebnih le tri do šest srečanj, ta pa se izvajajo vsak teden ali na 14 dni. Zadeve so večinoma rešene v dveh mesecih. Mediacije so tudi cenejše od pravdanja na sodišču, saj ne potrebujemo odvetnikov, povprečna izvensodna mediacijska ura pa stane približno 80 evrov; gospodarske mediacije so nekoliko dražje.

Pomembna razlika med mediacijo in pravdanjem na sodišču je tudi ta, da na sodiščih ena stranka vedno zmaga, druga pa je poražena, in če sta šli stranki na sodišče skozi vrata še razmeroma prijateljsko, sta po sodbi navadno zelo sprti, ker je eden »bitko« dobil, drugi pa izgubil. Mediacija pa ne stremi k poglabljanju konflikta, temveč nasprotno; mediacija gradi odnos in na koncu vedno pridobita oba, saj sicer ni dogovora.

Zakaj potem tudi pri nas ni uzakonjeno, da bi morali pred vložitvijo tožbe nujno na mediacijo ali drugo obliko alternativnega reševanja sporov?

Razlag je veliko, vendar so zanje pristojni drugi. V naši državi se o mediaciji in drugih oblikah mirnega reševanja sporov še vedno premalo govori, ljudje o tem premalo vedo. Rada bi, da se ljudje zavedamo, da se veliko večino stvari lahko dogovorimo sami. Če tega ne zmoremo, poiščimo pomoč nekoga, ki je nepristranski. Mediacija je trenutno najbolj uveljavljena možnost reševanja sporov, ker je tako naravna.

Sta dva, ki se ne moreta dogovoriti, nekdo tretji, to je mediator, pa jima pri tem pomaga tako, da si povesta, kako vidi situacijo eden in kako jo vidi drugi. Predstavita vsak svoje stališče, argumentirata. Potem se začne iskati rešitev, ki bo najboljša za oba. Tu je bistveno, da onadva oblikujeta rešitev, ne mediator. Mediator samo pomaga, da se slišita, razumeta, da poiščeta, kaj bo poštena, realna in izvedljiva rešitev. Lahko sicer tudi svetuje, predlaga, ampak to delamo izjemoma.

V knjigi omenjate, da je pri tem pomembno tudi, kako postavljamo vprašanja. Zakaj?

Ljudje običajno zelo veliko govorimo o svojem pogledu, o tem, kar sami potrebujemo, in radi poudarjamo svoj prav. Premalo pa drugega sprašujemo o njegovem vidiku. Ne zavedamo se dovolj, da s postavljanjem vprašanj izkazujemo zanimanje za drugega in mu dajemo veljavo; kaj pa ti misliš, kaj pa je tebi pomembno, kako pa ti to vidiš, kaj pa ti predlagaš. Pri tem je ključno, da drugega ne napadamo, da je njegov predlog neumen ali neizvedljiv, ampak ga vprašamo, kaj je s tem predlogom mislil, naj pove podrobneje o tem predlogu, kako ga bo izvedel. Veliko več bi morali spraševati.

V knjigi je opisanih 17 tipov zastavljanja vprašanj in ta vprašanja delajo v ljudeh velike premike. Ko ljudi vprašamo, kaj je njim pomembno, kaj bi bilo najbolj učinkovito, da bi naredili, jih spodbudimo k razmišljanju. In ko se raziskuje zgodba, se v nasprotju s sodišči skupaj kreira in išče, kaj je tisto, kar bi bilo najboljše. Pri mediaciji mediator usmerja pogovor in odstira pomembne stvari. Tako stranki sami prideta do ključnih spoznanj in tudi sami poiščeta pravo rešitev, da recimo za soseda res ni najpomembnejših 15 centimetrov zemlje, ampak dober sosedski odnos.

Rešitev mediatorji zapišete v mediacijski dogovor. Pa ta velja kot sodba, ki jo spiše sodnik?

Ni čisto kot sodba, saj ima mediacijski dogovor naravo pogodbe. Strankam zato svetujemo, da gredo do notarja, ki izda izvršljiv notarski zapis, ta pa ima tako moč kot sodba ali sodna poravnava. Najpomembnejše pri mediacijskem sporazumu je, da ta izkazuje voljo strank in njun dogovor. Zaradi tega, ker predstavlja rešitev, za katero se vsi vpleteni strinjajo, da je v danem primeru najboljša možna glede na vse okoliščine, jo bodo v veliki večini tudi izpolnili. To pa pomeni, da je konflikt dokončno razrešen in ljudje se lahko znova posvetijo drugim platem svojega življenja.

Besedilo: Mina Jereb // Fotografije: osebni arhiv

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri