Dr. Tadej Slabe (krasoslovec in plezalec): Srčni mitski velikan

Dr. Tadej Slabe (krasoslovec in plezalec): Srčni mitski velikan (foto: Gianni Pečar) Gianni Pečar
Vir: Jana
9. 6. 2019

Dr. Tadej Slabe, ki se že desetletja ukvarja s proučevanjem krasa, ima še eno s kamnom povezano strast – prosto plezanje.

V začetku aprila je RTV Slovenija predvajala dokumentarni film o delu slovenskih krasoslovcev, ko so ti opravljali raziskave kraških pojavov v Sibiriji, natančneje v ruski republiki Altaj. Eden od njih, dr. Tadej Slabe, je bil tedaj na drugem koncu sveta. »Po dolgem času sem bil spet na Kubi,« je povedal po vrnitvi. Dve tretjini površine tega karibskega otoka je apnenčaste, torej kraške. Take torej, da ga poklicno privlači že vse od začetka njegove raziskovalne kariere.

Dr. Tadej Slabe je krasoslovec, sicer pa predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje Krasa, ene najpomembnejših krasoslovskih ustanov na svetu, ki deluje v okviru Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU. O krasoslovju bi se z njim lahko dolgo pogovarjali. A obstaja še eno področje, ob katerem sogovorniku, ki premore energijo mladeniča, pa čeprav je pred kratkim dopolnil 60 let, še posebej zažarijo oči. To je prosto plezanje. Z njim se ukvarja že 40 let. In ima pri svojih letih cilje, ki se zdijo naravnost neverjetni. A pravi, da s tem, ali jih bo dosegel, ni obremenjen.

Za staro kolo in majhnega psa

»Plezanje je v resnici moja psihoterapija,« pove. »Včasih, ko pridem iz službe, mi Barbara, moja žena, reče: 'Spet si čisto bled.' Res sem včasih čisto povožen, ampak 20 minut po tem, ko začnem plezati, sem kot nov. Pri plezanju sem po vseh teh letih še vedno z vsem srcem.« Z nasmeškom pravi, da je plezanje odvisnost in da si življenja ne predstavlja brez plezanja. »Ob sobotah zjutraj mi Barbara pravi: 'Po toliko letih se nič spremenilo. Si že živčen.' Prvi sem pod steno, tako kot pred ne vem koliko leti, Barbara pa me varuje. Vsak dan moram vsaj malo potrenirati.«

Ko je v začetku 90. let v primorskem plezališču Mišja peča po več letih 'študija' preplezal izredno zahtevno smer, jo je poimenoval Za staro kolo in majhnega psa. To je še vedno najbolj znana slovenska športnoplezalna smer. »V tistem času je bila Barbara mlada slovenska pesnica in Za staro kolo in majhnega psa je pravzaprav naslov ene od njenih pesmi,« pojasnjuje dr. Slabe.

»Zaposlil sem se na Inštitutu in dobil stanovanje v Postojni. Od jutra do večera sem delal, študiral in plezal. Ob petkih pa sem šel po Barbaro v Ljubljano in jo pripeljal v Postojno. Imela sva majhnega psa, ki je bil vedno z nama v plezališču v Ospu in težil vsem pod steno. Takrat je napisala to pesem, ki je bila objavljena v reviji Sodobnost. Potem pa sem spontano tako poimenoval še smer. Plezalno pot sva z Barbaro ustvarjala skupaj. Nekaj let je bila del nje tudi najina hči Zala, ki pa se je nato odločila za ples.« Dr. Slabe z zadovoljstvom še doda: »Zdaj pa je že doktorska študentka biomedicine. Raziskovalno delo opravlja v Amsterdamu, na Inštitutu za nevroznanost, kjer proučujejo možgane.«

Z žoge v stene

Tadej Slabe je bil eden najboljših prostih plezalcev na svetu svoje generacije. V plezalski knjigi Rock Stars ima pomembno mesto, v vodniku Plezanje po Kraškem robu pa so zanj uporabili besedno zvezo »mitski velikan.« Ljubljančan, ki že dolgo živi na Notranjskem, je v športno plezanje zašel po naključju.

»Na Prulah v Ljubljani, kjer sem odraščal, sem najprej dolgo treniral košarko. Igrali smo v pionirski, kadetski in mladinski slovenski ligi, potem pa je prišlo do združevanja klubov in v športnem smislu smo postali brezdomci. Zato smo nekateri začeli malo plezati na Šancah na Ljubljanskem gradu, kjer so trenirali alpinisti. To je bilo prosto plezanje, smeri pa so bile lažje. Nekajkrat smo poskusili in mene je potegnilo. Šli smo na Turnc na Šmarni gori, potem pa v krajše smeri v hribih.« Kakšen plezalec je bil že tedaj, nazorno povejo nekateri spomini. »Z Andrejem Kokaljem sva nabavila opremo in šla plezat v Kamniške Alpe. Iskala sva smer, ki sva si jo izbrala, potem pa sva v nekem trenutku ugotovila, da je najzahtevnejše mesto že za nama, midva pa sva imela štrik še vedno na rami ...«

Alpinizem ga ni nikoli pritegnil, pa čeprav je sprva veliko plezal v hribih. Le da prosto, brez uporabe običajne tehnične opreme. »Kar malo smo tekmovali, kdo bo kaj prvi splezal; to je bila zdrava športna tekmovalnost. Tekmovanj pa takrat še ni bilo.« Ko so prosto preplezali najtežje smeri v hribih, so se podali v nizke stene in skušali tam preplezati čim bolj zanimive stvari. »Malo smo se še 'lovili', saj sploh nismo vedeli, da je mogoče prosto plezati previse in strehe,« se spominja pionirskih časov prostega plezanja.

Zgibi, ampak na eni roki

Že kmalu po letu 1980 so slovenski prosti plezalci začeli plezati v tujini, v Italiji, Španiji, Franciji, se sogovornik spominja pionirskih časov športnega plezanja pri nas. Pravi, da je bila Jugoslavija precej odprta. »Lahko smo plezali po vsem svetu in imeli stik s tujimi plezalci.« Prehod v športno plezanje pa je bil kar malo težaven. »Bili smo samouki. Ker smo najprej trenirali napačno, sem imel tako vnetje komolcev, da sem kašnega kakšnega pol leta težko nesel žlico v usta. A če sem treniral, bolečina ni bila nič hujša. Pozneje smo se naučili pravilno trenirati.« Takrat je, kot pove, veljalo, da je moč vse. »Nekoč sem se doma spravil delati zgibe na drogu. Po deset na minuto. Ko sem jih delal že več kot eno uro in jih napravil 700, sem si rekel: 'Tule pa nekaj ne bo v redu, saj se nič ne utrudim.'« In si je dal na hrbet nahrbtnik, začel delati zgibe na eni roki …

Potem ko je leta 1983 na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz geografije in sociologije, se je nekaj let ukvarjal samo s plezanjem. Denar za preživetje si je služil pri delu z restavratorji in z višinskimi deli. V tem času, maja 1986, sta s Srečem Rehbergejem nastopila pred kamerami ‒ slovenska televizija je iz plezališča v Ospu v živo prenašala njuno plezanje. Spominja se, da plezanje pred kamero ni bilo posebej psihično zahtevno. »Šlo je za smer Magična goba, ki sva jo s Srečem takrat že prerasla. Ko sva se je lotila, je večina plezalcev dvomila, ali jo je sploh mogoče splezati, v resnici pa je bila lahka. Splezala sva jo že pol leta pred prenosom, in da bi padla, bi morala imeti kar malo smole.«

Več kot od zore do mraka

Kmalu nato se je svobodno plezalsko življenje končalo. »Ko sem nekoč poklical iz Francije, je mama rekla: 'Z očetom sva te spet prijavila v službo.' To se je pred tem že večkrat zgodilo … No, bom šel pa poskusit, sem si rekel, in prišel leta 1986 v Postojno na Inštitut. Dali so mi šest let, da magistriram in doktoriram. Bil sem mlad in poln energije, hodil sem v službo in popoldne plezal. Ob pol šestih sem šel od doma, ob enajstih zvečer pa sem prišel domov. Takrat so se začela tudi tekmovanja v športnem plezanju.«

Tekmoval je le kratek čas, med letoma 1990 in 1992. Sprva so bila tekmovanja še na naravnih stenah, pozneje so se preselila v dvorane. »Za prve tekme, ki so bile na umetnih stenah v dvorani, smo trenirali še v naravnih stenah, saj pri nas umetnih še ni bilo. Spomnim se, da so mi pred prvo tekmo svetovnega pokala v Ajdovščini na betonsko steno telovadnice privili nekaj grifov, češ da nas ne boš osramotil ...« Na tekmovanjih se je uvrščal visoko, a mu je, kot pravi, malce žal, da ni imel več priložnosti.

»Med treningom v telovadnici sem nekoč pozabil zategniti vozel in sem si pri padcu polomil pete. Ko sem dan po operaciji ležal v bolnici, pa mi je Barbara povedala, da bova postala starša. Bil sem star 33 let, lahko bi še nekaj let tekmoval, ampak trpela bi organizacija življenja. Tega pa nisem želel. Nekaj let po tem so me tudi predlagali za predstojnika inštituta in moral sem resno poprijeti.«

Sprinti kot počitek

A plezati ni nehal, pa tudi nivoja, kot pravi, ni nikoli spuščal. Pred desetletjem si je zastavil svojevrsten cilj. V previsnem delu plezališča Mišja peč, ki je med plezalci znana kot »Tedijeva luknja«, poteka izredno zahtevna plezalska smer. Del te si želi Tadej Slabe preplezati izključno z rokami. »Seveda bi lahko uporabil noge, ampak zame je izziv, kaj se da na ta način napraviti. Morda se bo komu zdelo trapasto, ampak pri tem dinamičnem plezanju, kot mu pravim, se mi je odprl nov svet. Najprej moram skočiti in se ujeti na prvi oprimek. Na nekaterih oprimkih lahko visiš, na nekaterih pa ne. Lahko jih samo na kratko primeš in izrabiš vztrajnost, da se takoj zavihtiš naprej na naslednjega. Razmišljal sem, kaj bi mi bilo za konec kariere najbolj po duši in v tem se je vse med sabo povezalo. Napredujem po milimetrih.«

Če mu bo uspelo, bo to ena najzahtevnejših, če ne celo najzahtevnejša plezalna smer na svetu. »Še vedno napredujem, v moči nisem nič slabši, kot sem bil. Še vedno vsak drugi dan brez težav delam zgibe na eni roko z dodatnimi desetimi, dvanajstimi kilogrami. Zato imam v službi za vrati potapljaške uteži. Z regeneracijo nimam težav, poškodbe me ne mučijo. Zvečer dam roke v led in zjutraj sem kot nov … Vem, da se bo to nekoč nehalo, a za zdaj se še ne morem pritoževati. Treniram največ, kot morem. Če mi bo uspelo, bom zadovoljen, če ne, pa tudi ne bo konec sveta,« pravi dr. Slabe. Pri čemer lahko za boljšo predstavo povemo, kako trenira: »Po treh ali štirih dneh močnega treninga napravim dan premora. Takrat samo tečem ‒ sprintam v kratek klanec.«

Ob zahtevni službi in plezanju pa dr. Tadej Slabe veliko bere, redno okoli 100 strani na dan. Zlasti ga zanimata filozofija in psihoanaliza, denimo Lacan, zelo pa ceni tudi poezijo …

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Gianni Pečar In Martin Knez

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri