Dr. Peter Čeferin o romanu Sodni dnevi

Dr. Peter Čeferin o romanu Sodni dnevi (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
5. 6. 2019

Dr. Peter Čeferin, odvetnik z najdaljšim stažem v državi, ki je pri svojih osemdesetih še vedno v rednem delovnem razmerju, se je pred sedmimi leti vrnil k svoji veliki radosti, pisanju.

Potem ko je na papir v obliki kratkih zgodb spravil že okrog 400 primerov, se je odločil, da bi svojo literarno epizodo rad zaključil z romanom. Ker v tem žanru ni bil dovolj suveren, so mu v Cankarjevi založbi priporočili, naj poskusi s soavtorjem, mladim novinarjem Vasjo Jagrom. Nastal je kriminalni roman Sodni dnevi, odlični odzivi javnosti pa so presenetili oba.

Rojaki vas poznajo kot odvetnika, vendar pa dejstvo, da ste v zadnjem času začeli pisati knjige, ni tako nenavadno, kot je videti. Po diplomi ste namreč delali kot novinar, pisali pa ste tudi dramska besedila.

V življenju sem opravljal več poklicev. Začel sem kot pravni svetovalec zaposlovalnice za delo. Ker sem imel samo izpit iz rimskega prava, sem delil nasvete bolj po naravnem kot po pozitivnem pravu. Nadaljeval sem kot sodni pripravnik v Idriji, ker pa sem imel zelo živahno življenje, se je to pripravništvo kmalu nehalo. Oče me je poslal v vojsko, ker je bilo to njegovo zadnje upanje, da me spravi k pameti. Svojega sošolca, generala Erjavca, je vprašal, ali je kje kakšen kazenski bataljon, kamor bi me lahko poslali, in tako sem prišel na romunsko mejo v Kučevo. Po vojski sem postal novinar Gospodarskega vestnika, pa mi je urednik, ki je bil mož igralke Ruše Bojčeve, ko je videl, da sem bolj umetnik kot novinar, predlagal, naj napišem kaj za gledališče.

V Mestnem gledališču ljubljanskem so v okviru literarno satiričnega kabareta Smeh ni greh leta 1963 uprizorili vaši satiri Srečka in Pridržanje do iztreznitve.

Igor Torkar s psevdonimom Zlatoust je ob tem v Pavlihi napisal: »Ta Čeferin lepo prepeva, teatrski talent nam kaže, ker se računarsko ne laže.« K pisanju sem se potem vrnil šele leta 2012, ko smo imeli 45. obletnico obstoja naše pisarne in sem namesto veselice napisal knjigo s 45 zgodbami – za vsako leto eno. Pri pisanju sem začutil izjemno radost in sem v naslednjih sedmih letih napisal okrog 400 zgodb in jih izdal v petih knjigah. Vsega skupaj sem v mojem dolgem življenju napisal 10 knjig, od tega tri strokovne in sedem leposlovnih – zadnji dve v sostorilstvu z Vasjo Jagrom in Tadejem Golobom.

Ste začeli pisati, ker so vas sodni spisi bremenili, da si olajšate dušo?

Imam 57 let delovne dobe, od tega sem 51 let odvetnik. Imel sem 50 tisoč strank in mnogokrat sem prišel do spoznanja, da so dogodki v resničnem življenju mnogo bolj dramatični in bolj neverjetni od še tako pretresljive literature. Vedno, ko sem naletel na izkušnjo, ki se me je dotaknila, sem napisal kratko zgodbo. Najbolj so me pretresli primeri, ko sem bil prepričan, in še vedno sem, da je bil nekdo po nedolžnem obsojen. Na nočni omarici sem imel beležko in svinčnik, če sem ponoči dobil idejo, da sem jo lahko takoj zapisal.

V obdobju, ko sem zagovarjal Lončariča, domnevnega velikega tihotapca z ljudmi, mi je pokojna soproga rekla: Ali mi lahko poveš dragi, do kdaj bo v najini zakonski postelji skupaj z nama spal Josip Lončarič? Ker sem se v nekem primeru neupravičeno obsojenega klienta maksimalno trudil, izčrpal vsa pravna sredstva in mi ni uspelo, sem se odločil, da bom za svojo dušo napisal knjigo, pa tudi zato, da te stvari ne bi ostale pozabljene.

In tukaj na prizorišče stopi Vasja Jager, ki je vaše besedilo preoblikoval v kriminalni roman Sodni dnevi.

Od literarnega ustvarjanja sem se hotel posloviti z romanom, ker pa sem se sam specializiral za kratke zgodbe, ni bilo časa, da bi se naučil te veščine, zato so mi na Cankarjevi založbi predlagali, da mi dodelijo soavtorja, nadarjenega mladega novinarja Vasjo Jagra.

Jager je rekel, da je bilo prvo poglavje katastrofa in ga je moral napisati še enkrat. Kako sta sodelovala?

Nad besedilom, ki mi ga je poslal, potem ko je prebolel to krizo, sem bil navdušen. Lahko rečem, da je Vasja za moj okus izjemno nadarjen pisatelj, ima čudovit jezik, fantastične metafore ... Če se pojavi tako nadarjen mladenič, bi bilo prav, da ga do naslednjega romana podpira založba ali pa država, ker kot prekarni novinar ne more preživljati družine in zraven pisati romanov. Vem, da je že začel pisati drugi roman, in pri tem ga je treba podpreti.

Katere zgodbe iz svoje sodne prakse ste strnili v Sodnih dnevih?

Primer Lončarič, primer Perić, deloma tudi kosovski proces in še nekatere druge primere.

Mediji so vas razglasili za nespodobnega odvetnika, to pomeni, da zagrizeno branite svojo stranko, tudi če je kriva. Ali odvetnik vedno ve, ali je njegova stranka kriva ali ne?

Zame, v moji praksi, to nikoli ni bilo najpomembnejše vprašanje. Če mi je klient hotel vse povedati po resnici, prav, če ne, pa tudi. Pravna teorija uči, da je kazenski postopek spopad med enormno močjo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem, na eni strani in šibkim posameznikom na drugi strani. Med obema neenakima nasprotnikoma je edini odbijač odvetnik, zato je njegova naloga, da stori za svojo stranko vse, kar mora in more. Prvenstveno se trudimo za oprostilno sodbo, če to ni mogoče, pa za čim ugodnejšo kazen.

Neki profesor me je razglasil za nespodobnega, ko sva z Aleksandrom v nekem znanem primeru dosegla odpravo pripora za stranko, ker je sodišče ni uspelo obsoditi v dveh letih od vložitve obtožnice. Zapisal je stavek, ki ga ne bom nikoli razumel in ki se glasi: »Odvetniku, ki v imenu klientovih koristi izrabi vse z a k o n i t e možnosti samo zato, da prepreči obsodbo, očitamo neetičnost.« Tak odvetnik je »nespodobni odvetnik« in tako sva z avtorjem moje biografije Tadejem Golobom dala biografiji z navdušenjem tak naslov.

Slovite kot odvetnik, ki v karieri nikoli ni odklonil nobene stranke.

Zakon o odvetništvu določa, da odvetnik prosto odloča o tem, ali bo sprejel obrambo stranke, ki se je nanj obrnila, ali ne. Moje stališče je drugačno. Glede na gornjo definicijo kazenskega postopka smatram, da je odvetnikova dolžnost, da sprejme vsako stranko, z eno samo izjemo, in sicer, če je odvetnikov odnos do stranke ali do stranki očitanega dejanja tako negativen, da bi zaradi tega utegnila biti obramba šibkejša. Sem eden redkih, ki je zagovarjal tudi pedofile, mafijce, šefe kriminalnih združb in druge.

Ali ste imeli zaradi tega kdaj tudi težave?

Jasno je, da njihovim nasprotnikom v t. i. kriminalnem podzemlju ni bilo vseeno, kdo jih zagovarja in kako in kaj ve o njih. Ko sem postal odvetnik, sem vzel v račun, da me vsi ne bodo imeli radi, kakor tudi, da bodo ocenili, da sem lahko za nekoga neprijeten ali zaradi poznavanja vseh dejstev in okoliščin celo nevaren. V svoji 50-letni karieri sem doživel različne oznake v medijih. Ko sem se vrnil s Kosova, sem bil narodni junak, vse stranke so me hotele za svojega poslanca, čim pa sem sprejel obrambo Grubeliča, sem bil mafijski odvetnik, neka tožilka je celo rekla in zapisala: sovražnik države številka 1. To me zabava, življenje mora biti pestro do zadnjega diha.

V Sodnih dnevih precej pozornosti posvetite poligrafu. Poligraf je aparat, ki beleži fiziološke reakcije, ki dokazujejo, ali preiskovanec laže ali govori resnico. Kaj menite o poligrafskem testiranju?

Po svetu zelo cenijo poligrafiranje kot metodo ugotavljanja verodostojnosti, bodisi v civilnih in gospodarskih zadevah, pri kandidaturah za najbolj odgovorna mesta bodisi v kazenskem postopku. FBI je pred leti naročil desetim ameriškim univerzam, naj ugotovijo verjetnost rezultatov, ki jih pokaže poligraf, in ugotovili so, da je najmanj 90-odstotno zanesljiv. Povedali so mi, da so samo nekateri predstavniki Mosada, izraelske obveščevalne službe, sposobni zavestno uravnavati potenje, dihanje itd., običajni ljudje pa tega niso sposobni.

Kako je z uporabo poligrafa pri nas?

V Sloveniji poligraf uporabljajo samo v policiji, če preiskovanec privoli. V obdolženčevo škodo poligrafskega zapisnika seveda na sodišču ne bi smeli uporabiti, če bi poligrafski test obdolženca izključil kot možnega storilca, pa bi sodišče poleg drugih dokazov moralo upoštevati tudi ta dokaz. V moji praksi pa je bil primer, ki ga opisujem v knjigi, prvi, kjer poteka poligrafska preiskava.

Zelo lepo ste se poigrali z imeni. Umorjeni mafijski šef se imenuje Karel Maron, Karel je ime cele vrste monarhov, kraljev, zgodovinskih osebnosti, njegov obsojeni mladi ljubimec pa je Tomi Klajn, 'klajn' (klein) v nemščini pomeni majhen. Kako ste izbirali imena za svoje junake?

Tudi ena od urednic je pripomnila, da so imena zelo posrečeno izbrana, saj kažejo na tip človeka. Karel Maron je mogočen, Edvard Melik se sliši dovolj slovesno za nekega zagovornika (odvetnik dr. Melik naj bi bil jaz sam), Tomi je majhen, Klajn še manjši. Nastopa tudi udbovec Igor, pri tem je bilo veliko ugibanj, kajti nekaj takih Igorjev je še živih, čeprav nisem na nikogar konkretno mislil ... Vasja je dodal poslovno sekretarko Ireno in jo celo zapletel v romantično zvezo z odvetnikom. Za piko na i me je poslal še v pokoj, kar sem zadnji moment pred izidom knjige preprečil ... Samo v nekaterih malenkostih se nisva strinjala, sicer pa sva odlično sodelovala.

Glavno tožilko ste poimenovali Dragica Kačič, vaša mati Anica Čeferin pa je bila rojena Kačnik. Ima to kakšno zvezo?

Absolutno nobene. V moji predlogi sem dal tožilki najprej priimek Katič, ko je bil tekst napisan, pa je Andreja Katič postala ministrica za pravosodje, in sem moral pod nujno javiti na založbo, naj ta priimek spremenijo v Kačič.

Sprašujem, ker smo imeli lani Cankarjevo leto, in Marcel Štefančič, ki je Cankarja prebral od A do Ž, je dejal, da je bila Cankarjeva mati zelo posesivna in gospodovalna.

Moja mati je bila čisto nasprotje tožilki Kačičevi, bila je zelo nežna in zelo sva se imela rada. Umrla je v stotem letu starosti.

Številni pravijo, da je vsak lahko uspešen, da imamo vsi enake možnosti in da je za neuspeh v življenju kriv vsak sam. So pa tudi ljudje, ki niso imeli enakih možnosti, ker preprosto prihajajo iz družin, v katerih je bilo vse narobe.

Sam poznam izjemno uspešne ljudi, ki so izšli iz nič, katerih starši so bili na primer alkoholiki. Če je v človeku neki genij, bo vse ovire na poti k uspehu odpravil. V življenju lahko vsakdo doseže, kar hoče, če je to hotenje dovolj intenzivno. Moje življenje so vzponi in padci, v svojih pijanskih časih do rojstva otroka sem se družil z dnom družbe, vendar mi je to samo koristilo, me obogatilo, saj danes razumem vsakega človeka, ki pride k meni.

Pa ste si v vsem tem času oblikovali kak profil ljudi, ki skrenejo s prave poti ...?

Bančni ropar, denimo, mora imeti fantastične lastnosti – hladne živce, izjemen razum ..., to so ljudje, ki jim čisto malo manjka, da bi bili predsedniki vlad in držav. Lahko čisto malo skreneš, pa si kriminalec, niti dva primera nista enaka. Umori so različni, zgodijo se zaradi ljubosumja, pijanosti, premoženjskih ambicij, koristoljubja, brezobzirnega maščevanja, psihičnih travm ... Je pa zanimivo, če ukradeš jurja, te kaznujejo, če ukradeš sto milijonov, zelo verjetno sploh ne boš v kazenskem postopku; če ubiješ enega človeka, dobiš dvajset let, če jih ubiješ sto tisoč, ti pripnejo odlikovanje.

Že v otroštvu sem dobil izkušnjo s to relativnostjo; v Wikipediji piše, da sem rojen v Kraljevini Jugoslaviji, in sicer v Dravski banovini 28. junija 1938. Prvo polletje prvega razreda sem v osnovno šolo hodil še med vojno, v drugem polletju pa je že zasijala zlata svoboda. Pouk v prvem polletju smo začeli z molitvijo Oče naš; ker sem se večkrat zmotil, sem ves čas stal v kotu. Pouk v drugem polletju smo začeli s pozdravom 'za domovino, s Titom naprej', jaz pa z očenašem, ker sem se ga končno naučil; in sem šel spet v kot. Tako sem videl, da je v svetu marsikaj relativno.

Je kriminal pri nas v porastu ali upadanju, glede na to, da stresni kapitalizem v nasprotju s socializmom ljudem kakšne gmotne varnosti dolgoročno ne zagotavlja več?

Vse več je gospodarskega kriminala, tudi na področju bančništva, zaradi socialnih situacij pa je vse več tudi družinskih sporov, tudi s hudimi posledicami. Zaradi neoliberalnega kapitalizma je vseh vrst kriminala več in ga bo še. Sam sem v socializmu dobil stanovanje, službo, posojilo, ki sem ga mimogrede odplačal, ker je denar izgubil vrednost. Problem pa je bil, ker smo vsi, ne glede na prispevek in sposobnosti, imeli enake plače, danes pa je to pehanje za dobičkom postalo že bolno.

Pravite, da vas je rojstvo otroka čez noč streznilo. Ampak to, če pogledava naokrog, ni tako samoumevno.

Ko sem se po treh dneh pijančevanja vrnil domov, kot je bilo zame običajno, in v zibki zagledal prvorojenca, sem rekel: dete moje, oprosti, da imaš takega prasca za očeta. Takrat sem nehal piti in 40 let niti bombona z likerjem nisem dal v usta. Če imaš nekoga rad, je odločitev samoumevna. Na svoje tri otroke sem zelo navezan in oni name. Ko sem postal vdovec, sem se po dveh letih samote odločil, da si poiščem spremljevalko. Na večerjo sem povabil sedem dam različnih poklicev, in ker so one pile penino, jaz pa cockto, sem to abstinenco ukinil. Zdaj uživam alkohol občasno in po pameti. Za partnerico sem izbral stevardeso Rijo Čič, s katero se že več kot 15 let odlično razumeva.

V družini vam je uspelo vzpostaviti povezanost, in to je v slovenskem prostoru izjemen dosežek. Pred časom je eden od poslovnih klubov kot velik problem omenil, da družinska podjetja nimajo naslednikov, da se otroci za družinsko podjetje ne zanimajo.

Na družino sem res ponosen, za kar pa mnogo zaslug pripisujem svoji pokojni ženi Ani, ki je bila zelo stroga in je fantoma še pri 18 kakšno prisolila, medtem ko sem bil jaz blažilec prepirov, nekakšen mediator. Družina je edina celica, kamor se lahko zatečeš, kjer si zaupaš, ki ti daje varnost. Iz izkušenj drugih pa vem, da ni vedno tako; če so starši uspešni, so otroci velikokrat neuspešni. Mislim, da je vzgoja otrok najtežje, najodgovornejše in najpomembnejše opravilo, za katerega si moraš vzeti čas in biti dober zgled. Zelo sem se čudil, da sta moja sinova Rok in Aleksander, ki sta opazovala, kako njun oče še ob desetih zvečer bulji v sodne spise, šla v advokaturo. Najbrž zato, ker smo doma pri kosilu igrali vloge, se pogovarjali o primerih in se jima je zdelo zanimivo. Hči Petra pa je izbrala arhitekturo, to čudovito stroko, ki povezuje umetnost in uporabnost.

V knjigi na koncu pravite: Draga moja, verjemi, še pestro bo! Se obeta nadaljevanje, čeprav ste prej rekli, da pisateljsko kariero s tem romanom zaključujete?

Kratke zgodbe sem spisal na hitro, pisanje romana pa je dolg proces, kriminalni roman pa je za povrhu še hudičevo natančna zadeva. Zdaj se vsak dan, sam ali skupaj s soavtorjema, Vasjo Jagrom ali Tadejem Golobom, vozim po Sloveniji in predstavljam knjige. To je zelo naporno in ta trenutek bi se rad predvsem spočil.

O romanu Sodni dnevi

V črnogorski Budvi najdejo razpadajoče truplo premožnega Slovenca Karla Marona, ki je obogatel s preprodajo orožja. Nekatere okoliščine kažejo na vpletenost mladega Tomija Klajna. Ta edinega zaveznika najde v kljubovalnem odvetniku Edvardu Meliku, ki se po ženini smrti zažene v primer, kot da v njem išče lastno odrešitev. Sprva se zdi, da se obeta zgolj rutinski proces, vendar se kmalu razvije sodna drama s političnim pridihom, ki ima korenine v mračni preteklosti umorjenega in ki razburka mafijske naveze od Beograda do Münchna.

Vasja Jager o sodelovanju s Petrom Čeferinom

Na začetku najinega sodelovanja sem bil precej živčen. Ker nisem bil prepričan, kako bo Peter sprejel moje posege, prevsem pa, kako se bo odzval na moj način pisanja. Pa se je že pri prvem poglavju izkazalo, da je zelo zadovoljen, in njegova spodbuda mi je vlila odločilnega poguma. Od tam je šlo samo še navzgor in res sva se odlično ujela. Možakar je od sile in kljub razliki v letih se mi včasih zdi, kakor da ga poznam že od malega. Sam pravi, da je s to knjigo zaključil svojo literarno pot, in čeprav sprva še nisem docela razumel, sem sedaj srečen, če mu je prinesla katarzo, ki jo je iskal. Vedno se bom z veseljem in hvaležnostjo spominjal tega najinega skupnega potovanja.

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Saša Kovačič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri