Od samosvojega dekleta do neverjetnega življenjepisa. Predvsem po zaslugi tega, da se na vsakem križišču življenja odloča v trenutku, po intuiciji.
Zato Korošica v svojem poslu izstopa – ker jo radovednost in pravičnost ženeta, da je polna nenavadnih nasprotij. Zdaj se podaja tudi v politiko.
Dominika, po kom ste podedovali samozavest in trdoživost?
Samozavesti nisem toliko podedovala, pridobila sem jo z odraščanjem v ljubeči družini. Kot otrok sem se počutila varno. Dano mi je bilo veliko ljubezni in svobode in mislim, da je varnost tista, ki človeku da občutek moči in samozavesti.
Kateri otroški spomin vam danes najbolj nahrani dušo?
Veliko jih je. Bila sem zelo pobalinska. Pri štirih letih sem znala pisati in si v vrtcu nekoč sama napisala opravičilo, da grem lahko po kosilu domov. Mama je odkrila listek in ga vrgla stran, pa sem napisala novega, in pustila je, da se naučim svoje lekcije. Prepričana sem, da me niso razkrinkali zaradi otroške pisave, temveč zato, ker sem se podpisala mama. (smeh) Na domači Dravograd me veže ogromno lepih spominov, od igre v naravi do lovljenja po gozdovih, okoli blokov. Življenje na podeželju je bilo svobodno.
Leta 2004 ste zaradi študija odšli v London, se nato za leto dni vrnili v Slovenijo zaključit sodno pripravništvo. Kot raziskovalna asistentka ste se vrnili v London, pozneje bivali v Barceloni in Nemčiji, leta 2010 pa se preselili v Haag, kjer ste ostali šest let. Kako velik zalogaj se je bilo znajti v tujini in si ustvariti družabni krog? Kje ste se počutili najbolj domače?
Povsod in nikjer. London je fantastično mesto, splet umetnosti, kulture, zabave in zelenja, vendar preveč hektično za moj okus. Ljudje se ne pozdravljajo, ni mi blizu ta britanska duša. Britanski humor ja, ne pa njihova mentaliteta. Na kožo so mi pisani Španija, njena mediteranska odprtost, temperament, hrana in uživanje življenja. V Barceloni sem se počutila doma in lep je občutek, ko še danes neguješ z leti pridobljena prijateljstva po vsem svetu. To, da se po dveh letih preseliš in se poslavljaš, to pa trga srce. Morda je bil ravno zato Haag mesto, kjer sem si prvič ustvarila dom in odraslo življenje. Poslovila sem se od študentskega sloga in si prvič kupila pohištvo, pa čeprav mi je bilo kot mesto najmanj všeč, Nizozemci pa preveč funkcionalni in uradni ljudje.
Življenje vas je brez predhodnega načrta za 12 let odtrgalo od doma. Menite, da bi lahko tak razvoj doživeli tudi doma, ali je bil odhod v tujino ključen za vašo nadaljnjo kariero?
V Sloveniji ne bi pridobila izkušenj dela v večkulturnem okolju, ki združuje ljudi z različnimi pogledi na svet. Naučila sem se novih tujih jezikov. Delovala sem v diplomaciji, vojski, sodstvu, akademskem svetu. Je pa dejstvo, zakaj sem odšla v tujino, žal tudi to, da se v Sloveniji talentiranemu človeku postavljajo ovire. Imaš občutek, da ti pod noge mečejo polena. Če si dober, se te bojijo, poskušajo te potisniti v povprečje. V tujini ti veter usmerijo pod krila, prosijo te – dobre ekipe iščejo dobre ljudi in šokirana sem bila, ko so direktorji inštitutov in profesorji pristopali do mene v želji po sodelovanju. Rada berem režiserja Mitjo Okorna, ki pripoveduje o tem. Slovencem manjka samozavesti. Menim, da posameznik brez težav deluje z drugimi, ko je samozavesten v družbi. Pravzaprav še raje deluje z boljšimi od sebe.
Imate zaradi tega občutek, da ste prehitro odrasli?
V tujino sem odšla s 26 leti. Nisem več tako mlada, kot bi si mislili. (smeh) Letos bom praznovala 40 let in nikoli nisem popolnoma odrasla. Seveda, z načela odgovornosti zase, ampak v sebi sem ohranila igrivost. Rada sem otročja, rada se smejim. Poskušam negovati majhno deklico v sebi.
Na prihajajočih volitvah boste kandidirali za mesto poslanke na listi stranke Socialnih demokratov. Mislite, da vas bo slovenski politični prostor vzljubil ravno zaradi tega? Se znate pošaliti na svoj račun?
Ja, zelo rada! Samoironija mi je blazno všeč, rada imam stand-up komedijo. Ko vstopaš v politiko in se jemlješ preresno, trpiš. Sprejeti moraš, da se bodo ljudje norčevali na tvoj račun, in sama se prav veselim kakšne politične satire. Saj Slovenci sami sebe že sicer jemljemo preveč resno. Znamo se nasmejati, ne znamo pa se nasmejati na svoj račun. Sama obožujem dobronameren ciničen humor, vidim pa, da ga ljudje dostikrat narobe razumejo. Celo tisti, ki me poznajo.
Vsakodnevno živite v iskanju pravice. Vas ravno krivice, povezane z njo, najbolj zbodejo v današnji družbi?
Vsak bojuje svojo bitko in nosi svoj križ. Če bi bili kot družba bolj odprti, bi bili bolj iskreni. Če bi bili bolj iskreni, bi se veliko lažje pogovorili o stvareh, o katerih se ne strinjamo. V boju za pravičnost me zmoti to, da ljudje ne želijo slišati drugega mnenja. Tako zelo smo zaskrbljeni za lasten ego, da se bojimo slišati mnenje, nasprotno našemu. In bojimo se videti nekoga, ki je boljši.
Manjka nam sočutja. Bi se nam dalo pomagati?
Nežnejši bi morali biti do sebe. Še v športu smo sočutni samo, kadar zmagujemo. Ravno Goran Dragić je pred kratkim opomnil na to. Zelo ga občudujem. Je tip človeka, za katerega bi si želela, da bi jih bilo v Sloveniji več.
Zlasti v mednarodnem pravu, na področju človekovih pravic in vojnih zločinov, se od človeka zahteva veliko razuma. Dopustite čustvom, da pridejo naproti?
Vedno bolj. Nekoč sem puščala, da me preplavljajo in nadzorujejo, bila sem veliko bolj impulzivna, celo kolerična, če so me prizadele krivice. Danes sem se čustva naučila začutiti, pustim si čutiti čustveno bolečino. Sploh pri pravnikih obstaja nevarnost, da nesoglasja, tudi v medsebojnih razmerjih, poskušamo reševati racionalno. Poskušamo imeti prav kot pravnik na sodišču, kar ni v dobro odnosa. Včasih je bolje ohraniti lep odnos kot trditi svoj prav.
Pa vam uspeva, da ste hkrati čustveni in objektivni?
Ker sem se veliko ukvarjala z vojnimi zločini, kršenjem človekovih pravic in protiterorizmom – skratka s temami z ogromno negativnimi čustvi – sem se jih naučila dati na stran. Še vedno pa čutim toliko, da mi je mar za to, kar delam, in to počnem dobro. Ni bilo enostavno najti ravnotežja, a prišla sem do točke, ko mi to uspe. Lahko se razumsko odločam, presojam, analiziram in logično razmišljam, kar pomeni, da moja odločitev ni iracionalno čustvena, ampak moje delo vsekakor poganjajo čustva. Brez njih bi se dela po 15 letih že zdavnaj naveličala.
Bi zase dejali, da ste karieristka?
Ne bi. Moja prijateljica je nekoč lepo dejala, da nisem karieristka, ampak ambiciozna ženska. Ne hlepim po visokih funkcijah ali strašnem življenjepisu, imam pa ambicije po vsebini svojega dela.
Zasledila sem, da ste se v Slovenijo ne nazadnje vrnili z željo po ustvarjanju družine. Kako ste spoznali moža?
Nisem se vrnila v Slovenijo iskat moža, enostavno sem si želela pomagati in prinesti svoje znanje v zame rajsko deželo. Moža Matica sem spoznala po naključju. Nekega popoldneva na kopališču Kolezija, kjer sem vsako jutro plavala. Ležalnika sva imela postavljena drug poleg drugega, zapletla sva se v pogovor in preskočila je iskrica. Temu pravim ljubezen na prvi pogled ali prvi pogovor, čeprav se rada pošalim, da ne na prvi pogled. Spoznala sva se tik za tem, ko sem že odplavala svoj trening, in se kot ženska seveda vprašala, ali sem sploh videti urejeno. (smeh)
Večno zvestobo sta si obljubila lani – tik pred najpomembnejšo odločitvijo za slovenske odnose s sosedi, razglasitvijo sodbe arbitražnega tribunala, ki je odločala o kopenski in morski meji med Slovenijo in Hrvaško. Se z možem lahko poistovetita z rekom, da si partnerji čez leta postajajo vse bolj podobni?
Oba v sebi nosiva to igrivost, otroškost. Rekla bi, da sta se najina notranja otroka zavohala in ugotovila, da sta tudi sicer zelo kompatibilna. Seveda imava svoje moško-ženske 'finte' – jaz se jezim, če on ne pospravlja, on se jezi, ko jaz preveč ukazujem. Lepo nama je skupaj. Pri teh letih ima vsak za seboj že svojo zgodbo, vsak se je že naučil iz svojih napak. Tik preden sem spoznala Matica, sem bila prepričana, da bom ostala sama. Enostavno sem bila zelo izbirčna in nisem imela ravno srečne roke. Imela sem srečne ljubezni, vendar nobene takšne, zaradi katere bi se bila pripravljena ustaliti. Danes je Matic moj varni pristan in v razburjenih trenutkih samo pomislim na občutek njegovega objema. To je svojevrstna meditacija.
Ni skrivnost, da gojite ljubezen do plesa. Ste v mladosti želeli postati plesalka?
Kot mladostnica nisem imela veliko zaupanja v svoje talente. S čimerkoli že sem se ukvarjala, sem bila prepričana, da tega ne počnem dovolj dobro. Igrala sem odbojko, vabili so me v mladinsko reprezentanco, a sem vabilo zavrnila. Tudi s plesom je bilo podobno. Tekmovala sem v standardnih in latinskoameriških plesih in jih nato opustila.
Rečeno v šali, ples ste zamenjali za rimsko pravo. Je bil študij prava splet naključij ali dolgoletna želja?
Pravzaprav je bila želja študirati filozofijo. Privlačile so me duhovnost, meditacija in joga, kar filozofija združuje, vendar sem bila dovolj zrela za zavedanje, da se od tega najverjetneje ne da živeti. Joga in meditacija me danes sicer vsakodnevno pomirjata, joga je sidro, ki me umiri. Skratka, treba je bilo imeti poklic in pravo se mi je zdelo še najboljši približek mešanice filozofije in psihologije. Dober pravnik je dober psiholog. V obdobju po vojni na Balkanu sem bila stara 14 let in po grozotah, ki so se v naslednjih letih dogajale v Bosni in Hrvaški, je bila izbira še dodatna pika na i. Želela sem si prispevati k boju za pravice.
Moški se pogosto počutijo zapostavljene in ranljive ob uspešnih ženskah. Kako vaš mož sprejema takšno neomajno željo po visokih ciljih?
Se strinjam. Sama sem v preteklosti imela partnerje, ki s tem niso mogli živeti, četudi so bili sami dovolj uspešni. Nekaj najlepšega pri Maticu je urejen ego, to, da je zadovoljen s svojim življenjem in svojim delom. Matic je računalničar v enem izmed slovenskih zagonskih podjetij. O delu se pogosto pogovarjava. Njega sicer skrbi zame, za mojo tankočutnost in to, da si stvari hitro jemljem k srcu. Tako vem, da bom v urejenem partnerskem odnosu znala najti ravnotežje za družino. V to se ne bi spuščala tam, kjer ne bi mogla računati na moževo podporo in sodelovanja. Niti najmanj se ne bojim, da bi morala biti hkrati političarka in mama. Želim pa si, ko bo narava seveda želela, biti predvsem mama. Bo pa za to treba zmanjšati perfekcionizem na delovnem mestu.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
