Domen Lorbek: “Košarke sam ne dojemam kot službe”

Domen Lorbek (foto: Foto: Igor Zaplatil) Foto: Igor Zaplatil
Vir: Story
7. 4. 2019

Nekdanji slovenski reprezentant Domen Lorbek, ki danes brani barve ljubljanske Petrol Olimpije, ne goji prijateljskih vezi le s košarkarsko žogo, temveč se košarkar odlično znajde tudi za klavirjem.

Najin pogovor tako ni bil osredotočen le na dogajanje na košarkarskem parketu, sva pa spregovorila tudi o fenomenu Dončić in vrednosti kapetanskega traku.

Story: Januarja ste si prislužili naziv najkoristnejšega igralca Petrol Olimpije, čeprav ste šele mesec prej prišli v klub. Ste pozorni na statistiko, zbrane točke ali je to le stranskega pomena po tekmi?

Statistiko le redko pogledam, ne zanima me toliko, koliko točk sem dosegel, bolj me zanima igra. Sem naredil napredek od prejšnje tekme? Izpolnil pričakovanja? Pogosto si tako prej ogledam posnetek tekme kot pa statistiko.

Story: Koliko časa po tekmi pa potrebujete, da odmislite dogajanje na košarkarskem parketu?

Ne obremenjujem se kaj dosti. Na vsaki tekmi se poskušam učiti, potegniti najboljše. Zavedam se, da sem star 33 let, a prepričan sem, da še vedno lahko kaj popraviš, spremeniš. Košarkarska igra se čez sezono spreminja. Tudi nasprotniki se menjajo. Prav lahko se zgodi, da boš tekmo odigral odlično strelsko, na naslednji tekmi bo tako nasprotnik bolj pozoren nate, zato bo treba spremeniti taktiko.

Story: Lani ste Olimpijo popeljali do naslova državnih prvakov. Je kapetanski trak spremenil vaš pogled na dogajanje pod koši?

Ko so me lani postavili za kapetana, nisem mislil, da ima to prav posebno vlogo. Vsekakor pa imaš posebno težo v garderobi. Zavoljo kapetanskega traku sem se moral marsikaj naučiti, od tega, kako komunicirati s posamezniki v ekipi, do različnih prijemov. Pri tem mi je pomagal psiholog Aleš Vičič. Mislim, da sem se to sezono kot kapetan ogromno naučil in pridobil nove izkušnje.

Story: Koga pa ste si vzeli za vzor? Ste potegnili kakšne vzporednice s svojimi dosedanjimi kapetani?

Vsak kapetan je karakter zase, druga osebnost. Meni osebno je bil najbolj všeč kapetan v turškem Gaziantepu, vedno je bil tam, kadar si ga potreboval. Kot tuji igralec na začetku potrebuješ kar nekaj pomoči in on nam je vedno priskočil na pomoč.

Story: Dolgo ste veljali za bolj tihega igralca, ki odgovarja na igrišču. Se je to z nazivom kapetana kako spremenilo?

Menim, da ne preveč. Ekipo lahko vodiš na več načinov. Lahko z zgledom na igrišču, svojo prezenco na terenu, obnašanjem. Glasen način ni nujno učinkovit. Pri nekom ti bo vrata odprl pogovor na štiri oči, pri drugem le nekaj spodbudnih besed. Ravno s tem sva se v pretekli sezoni s psihologom največ ukvarjala in mislim, da je bil po koncu v ekipi red.

Story: Takšen, kot ste ga vajeni iz Španije?

Ja, v vsaki ekipi je drugače. Ekipa mora dihati kot ekipa. Med igralci se mora vzpostaviti kemija, v slačilnici ne sme biti razprtij. Če je ekipni duh močen, bo moštvo prebrodilo tudi težke trenutke in slaba rezultatska obdobja. Vedno je treba paziti, da vse ostane v garderobi. Pranje umazanega perila v javnosti nima smisla.

Story: Ne moremo mimo zlata, ki ga je na zadnjem evropskem prvenstvu osvojila Slovenija. Tudi to je plod dobrih odnosov v slačilnici.

Menim, da smo že nekajkrat prej imeli lepo priložnost za osvojitev odličja na prvenstvih. A si o zlatu nismo upali niti sanjati. V Turčiji pa se jim je vse poklopilo. Mislim, da tudi s poškodbami niso imeli težav. Imeli smo vrhunsko reprezentanco, danes vidimo, kdo je Dončić. A ključni je bil po mojem mnenju Anthony Randolph.

Story: Danes pogrešate reprezentančna leta?

Uh, bilo je zelo zabavno, prijetno druženje. Lepo se je bilo iz tujine vrniti domov. Danes moje telo po sezoni potrebuje več časa za rehabilitacijo, tako o reprezentanci ne razmišljam več.

Story: Ko ste že omenili Dončića … Tudi sami ste dolgo igrali v Španiji. Je kultura športa na Iberskem polotoku bolj spodbudna za razvoj košarkarja?

Ne bi rekel. Morda ne bi tako gledal na to, konec koncev ti lahko uspe kjerkoli. Tudi Luka je svoje prve korake, najosnovnejše, naredil v Sloveniji. Slovenci imamo izjemne trenerje, sploh za mlajše selekcije. Mu je pa uspelo vse skupaj še nadgraditi. Tu ne moramo mimo izjemnega talenta. Pri Luku je bilo bistveno, da so ga Španci sprejeli kot domačina. Kot enega izmed njih. Za Špance je Luka Španec. Vzeli so ga za svojega in ga tako tudi vzgojili. To je precej nenavadno zanje.

Lukova velika prednost je tudi, da zavoljo prehoda iz mlajših selekcij v starejše ni potreboval spremeniti igre. Zaradi izjemne fizične moči in dodeljenega položaja se mu ni bilo treba prilagajati soigralcem. Spomnim se, da pri meni ni bilo tako. Ko sem prešel v člane, fizično nisem bil pripravljen za to raven, zato sem potreboval kar nekaj časa.

Story: Ste se sicer v Španiji počutili kot doma?

Kot doma ne, a bilo je zelo prijetno. Povsod v Španiji sem se počutil, kot da bi tam lahko živel. A kot tujec se od tebe pričakuje rezultat. Prav to je razlika pri Luku, vzeli so ga za svojega in niso v trenutku pričakovali rezultatov.

Story: Kaj pa je bil jeziček na tehtnici, da ste se odločili za vrnitev v Slovenijo?

Zdaj? Družina. Moja družina je bila v Sloveniji, otroci tu obiskujejo šolo. Imam tri sinove, in ko me je poklicala Olimpija, nisem omahoval.

Story: Izhajate iz košarkarske družine, tudi vaš oče je bil košarkar. Se že kaj kaže, da bodo tudi vaši otroci zaplavali v košarkarske vode?

Želim, da je to povsem njihova odločitev. Dobro bi bilo, da preizkusijo veliko dejavnosti. Starejši sin je nor na košarko. Že trenira pri Olimpiji. Otroci živijo s tem, saj sem vpet v košarko, in posledično jim je to blizu. No, moj drugi sin je precej bolj umetniški tip, tretji pa je za zdaj premajhen. Zdi se mi neumno, da bi zaradi mene morali igrati košarko. Nesmiselno.

Story: Tudi sami ste bili v mladosti vpeti v umetnost, glasbo. Torej ima tudi drugi sin očetove gene. (smeh)

Morda, a on ustvarja v povsem drugo smer. Ustvarja z glino, riše. Sam v tem nisem bil preveč dober. (smeh)

Story: Mi zaupate, kako so se vaše poti križale s klavirjem?

Moj oče je igral klavir, tako smo tudi vsi trije bratje prešli v to. Obiskoval sem nižjo glasbeno šolo, potem pa še deset let igral klavir. Bil sem precej dober in v nekem trenutku sem moral izbrati: klavir ali košarka. Mislim, da sem se odločil prav. Tudi oče mi je takrat rekel, češ da ne ve, kako dober sem v klavirju, v košarki pa razume, da sem talent.

Story: Kako pogosto pa danes sedete za klavir?

Skoraj vsak dan nekaj zaigram. V stanovanju imam pianino, in kadar mi čas to omogoča, se mu posvetim. Igranje klavirja mi je predvsem sprostitev. Najtežje je med šolanjem, saj igranje na klavir ni kaj preveč popularno. (smeh) A danes sem zelo hvaležen staršem, da so me vpisali na klavir. Tudi moj starejši sin že igra klavir.

Story: Ste se v košarkarsko težavnih časih za klavirjem lahko nekoliko odklopili?

Za klavirjem se vedno odklopim. Najraje igram, ko sem sam, saj se s tremi sinovi, ki skačejo naokrog, le težko posvetiš tipkam. Danes igram predvsem za svojo dušo. Najraje imam klasike, v zadnjem času pa tudi bolj popularne pop pesmi.

Story: Glede na to, da je vsa vaša družina neizbežno povezana s košarko, se tudi danes pogovori na družinskih srečanjih gibljejo okrog dogajanja na parketu?

Res je, košarka in otroci. Danes imamo vsi svoje družine, zato se pogovori pogosto vrtijo okrog tega. Ob družinskih druženjih je pri nas pravi mali vrtec.

Story: Oba z bratom Erazmom sta pustila velik pečat na košarkarskih igriščih. Vas je zmotilo, da so vas mediji primerjali?

Ne, na začetku so me motili predvsem zlobni jeziki. Češ, igraš zaradi brata, očeta. Tega ni bilo malo. Danes pa me to ne moti več, vem, koliko truda in odrekanj sem vložil v šport. Enostavno mi je vseeno, kaj si ljudje trenutno mislijo. Na srečo nas kaj dosti niso morali primerjati, saj sva z Erazmom igrala na različnih položajih.

Story: V karieri ste izkusili vse, od zmagoslavij do poškodb. Bi še enkrat stopili na to pot, če bi imeli možnost izbire?

Vsekakor. Šport je ena od lepših služb. Čeprav iskreno, košarke sam ne dojemam kot službe, temveč kot način življenja. Če se s tem lahko še preživljam, pa sploh. Odrasel sem s košarko, oba moja brata sta igrala košarko, moj oče se je gibal v košarkarskem svetu. Ta način življenja sem sprejel. Vprašanje pa, če mi ne bi uspelo splezati na raven, na kateri sem. Ko pa enkrat izkusiš to, bi naredil vse, da se vrneš.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, Igor Zaplatil, Profimedia

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story06/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 06/2019

Story 06/2019, od 14. 03. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri