Doc. dr. Damjan Osredkar: Otrokom ni treba teči maratona

Doc. dr. Damjan Osredkar: Otrokom  ni treba teči maratona (foto: aleksandra saša prelesnik) aleksandra saša prelesnik
Vir: Jana
17. 6. 2018

Starši morajo znati svojega otroka poslušati in motivirati, sebe pa občasno vprašati, ali so njihovi lastni vzgibi otroku v korist.

Dr. Damjan Osredkar, predstojnik kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, je vrhunski strokovnjak na področju otroške nevrologije. Poleg tega je tudi odličen tekač; njegov najboljši maratonski dosežek je občutno pod tremi urami. Zato ni presenetljivo, da je glavni pobudnik teka Hop na Grad, dobrodelnega tekaškega dogodka, namenjenega pomoči otrokom, ki se zdravijo na Pediatrični kliniki. Denar, ki se nateče od startnin in prispevkov, je namenjen njenim malim bolnikom. Omenjeni tek je namenjen še spodbujanju gibanja, zdravega življenja in družbene odgovornosti. Dr. Osredkar je tudi podpornik iniciative Rastemo s športom, v okviru katere bo znana veriga prodajaln s kozmetiko in drugimi izdelki za nego telesa 25 športnim organizacijam namenila denarno pomoč za organizacijo športne vadbe za otroke. Kot medicinskemu strokovnjaku in poznavalcu gibalnih potreb otrok smo mu postavili nekaj s tem povezanih vprašanj.

Katere so glavne sprotne in dolgoročne koristi, ki jih imajo otroci od rednega ukvarjanja s športom?

Ljudje smo ustvarjeni za gibanje in pomembno je, da odraščajoč otrok gibanje privzame kot pomemben del lastne identitete. Športna aktivnost otroku pomaga razviti disciplino, potrpežljivost, samozavest, socialne veščine in nadzirati čustva, pomaga tudi, da zna premagati občasne poraze in se po njih pobrati. Študije kažejo, da fizična aktivnost koristi tudi kognitivnim sposobnostim in šolskemu uspehu. Hkrati pa ima šport celo vrsto koristnih vplivov na telesno zdravje, pomaga na primer povečati mišično moč, krepi kosti in srčno-žilni sistem, izboljša presnovo, zmanjša tveganje za prekomerno telesno težo, izboljša koordinacijo in ravnotežje ter spanje.

Kateri športi so za določeno starost najkoristnejši?

Verjetno je najboljši tisti šport, s katerim se otrok ukvarja z največ veselja, kakorkoli generično se to že sliši. Pomembno je, da se pri športu dobro počuti, to mu daje samozavest, občutek obvladovanja situacije in veselje do nadaljnjega ukvarjanja s športom. Vsak šport zahteva poseben nabor gibalnih spretnosti, otrok pa te nabira z zorenjem. Če ga vključimo v šport, ki mu ni kos, lahko to slabo vpliva na njegovo motivacijo. Za otroke do petega leta je najboljša prosta igra, ki vključuje na primer tek, ples, plavanje. Otroci do desetega leta začnejo bolje spremljati dogajanje v okolici, se lahko zberejo za dalj časa in postanejo spretnejši pri metanju in brcanju, ki zahtevata natančnost. V tej starosti se lahko vključujejo v organizirane športe, kot so tek, nogomet, plavanje, gimnastika, tenis. Starejši od deset let imajo zrel vid, boljšo koordinacijo ter ravnotežje in bolje razumejo strategijo. Pripravljeni so za športe, kot so nogomet, košarka, hokej, odbojka. Seveda so to arbitrarne delitve in dobro je poslušati otrokove želje ter upoštevati njegove sposobnosti. Nič ni narobe s tem, da otrok preizkusi več športov, preden se ustali pri enem, saj tako odkriva različne načine, na katere je lahko aktiven, in najde tistega, ki mu najbolj ustreza.

Koliko gibanja je najmanj potrebnega za zdrav razvoj?

Študije na odraslih kažejo, da je za zdravje najkoristnejša zmerna aktivnost. Že samo 15–20 minut vadbe na dan ima koristne učinke. Številka 10.000 korakov na dan je arbitrarna, pomembneje je, da si s fizično aktivnostjo dvigujemo srčni utrip. Obe skrajnosti sta manj zdravi – najslabša je odsotnost fizične aktivnosti, zelo dolgotrajna intenzivna vadba pa lahko potencialno škodi zdravju, vendar koristni učinki običajno odtehtajo škodljive. Študije kažejo, da ima telesna aktivnost pozitiven vpliv na zdravje tudi pri otrocih. WHO, Svetovna zdravstvena organizacija, priporoča, da so otroci, stari od 5 do 17 let, zmerno ali intenzivno fizično aktivni vsaj 60 minut na dan, lahko v obliki igre, več kot 60 minut vadbe pa ima lahko dodatne koristne učinke. Priporočajo, da je večina fizične aktivnosti aerobne, torej vzdržljivostne narave.

Koliko gibanja pa je že preveč?

Kdor še ni prebral knjige Andreja Agassija Open, mu svetujem, da jo prebere. Ta odlična biografija med drugim govori o tem, kako ambivalenten odnos do tenisa je imel Agassi. Celo na vrhuncu uspehov ga je hkrati ljubil in sovražil. V tenis ga je nekako brez mož­nosti ugovora prisilil oče. Agassiju je resda uspelo v tenisu ustvariti zgodovino, a za vsakim 'Agassijem' je na tisoče brezimnih otrok, ki gredo po podobni poti garanja, a se ta nikoli ne preplete z uteho uspeha. Prepričan sem, da bi bilo za marsikaterega od teh otrok, morda celo za Agassija, rekreativno ukvarjanje s tenisom veliko bolj zadovoljujoče.

Pri svojem delu sem videl najstnico, ki je sicer tekmovala v gimnastiki na vrhunski evropski ravni, a je imela zaradi tega številne zdravstvene težave, vključno z degenerativnimi spremembami na hrbtenici, ki bi jih pri normalno starajočem se človeku pričakoval šele več desetletij pozneje. Pomembno je tudi biti pozoren na znake pretreniranosti, kot so slabši časi pri vzdržljivostnih športih, slabše izvajanje vaj pri športih, kot je gimnastika, zgodnja utrujenost, razdražljivost, pomanjkanje motivacije ... V tem primeru je treba športno aktivnost prilagoditi in dati otroku čas, da si opomore.

Meje so vedno subtilna stvar in starši moramo znati svojega otroka poslušati in motivirati, sebe pa občasno spet vprašati, ali so naši lastni vzgibi otroku v korist.

Pogosta težava tekmovalnega športa otrok je prav ambicioznost njihovih staršev. Danes imajo že 11, 12 let stari otroci, ki trenirajo nogomet, menedžerje ...

Na eni strani so starši, ki svojih otrok ne le spodbujajo k športu, temveč poskušajo svoje otroke zdresirati v zmagovite gladiatorje, ne glede na ceno, ki jo pogosto v prvi vrsti plača otrok. Motivi so različni, od tega, da iskreno verjamejo, da otroku delajo uslugo, do zdrav­ljenja lastnih frustracij in želje po zaslužku. Šport je danes, kot vemo, lahko tudi velik posel. Agenti iščejo nadarjene športnike že med zelo mladimi športniki. Ti so drugi pol natezalnice, v katero so včasih ujeti otroci. Publicist Malcom Gladwell je v nedavnem intervjuju za New Yorker dejal, da vse preveč spodbujamo šport na način, da bi vsi otroci postali elitni športniki že v najstniških letih. Pravi, in sam se z njim popolnoma strinjam, da je to čisto zgrešeno. Ljudem bi morali dopustiti, da so pri športu povprečni. Veliko bolj pomembno je, da se ukvarjajo s športom tako, da jim to omogoča ukvarjanje z njim vse življenje, in tako, da pri tem uživajo.

Je vzdržljivostni tek za otroke koristen?

Otroci Indijancev Tarahumara še danes v igri pretečejo na desetine kilometrov in zdi se, da jim to ne škodi. Po drugi strani pa moj prijatelj, triatlonec in tekaški sogovornik Grega Hočevar, pravi, da je vsak tek, daljši od 10 kilometrov, za otroke preveč, saj jih lahko preveč utrudi in škodi njihovemu skeletu. Tudi sam mislim, da otrokom ni treba teči maratona, da bi bili zdravi in veseli, take podvige si lahko pustijo za pozneje. Dejstvo je, da je zmerna telesna aktivnost najbolj zdrava.

Kako lahko starši prispevajo največ, da bi se njihovi otroci ukvarjali s športom in ga trajno posvojili?

Zdi se mi, da je zgled tisto, s čimer otroke najučinkoviteje vzgajamo. Družina mojega prijatelja je vsak trenutek v gibanju, zanje je to naravno stanje. Res pa je, da je treba otroke tudi znati motivirati. Če ne, se nalepijo na elektronske naprave kot muhe na med.

Kakšno je vaše splošno priporočilo staršem glede gibalnih dejavnosti otrok?

Gibanje je pomembno. A pomembni so tudi zdrava prehrana, dobra hidriranost in dovolj spanja. Predvsem spanje je nekaj, kar pogosto spregledamo. Starši bi morali spodbujati šport ne zaradi tega, da bi vzgojili zmagovalca, temveč zato, da bi otrok odrasel v zdravega človeka, ki bi si znal tudi s športom pomagati ostati zdrav. Starši bi se morali osredotočati na to, da se otrok nauči različnih spretnosti, ki jih bo lahko s pridom uporabljal vse življenje, tako gibalnih kot tudi to, kako delovati v timu. Pred puberteto ni nič narobe, če otrok preizkusi več športov, preden se dokončno specializira za enega, saj se bo s tem ognil poškodbam in prezgodnji izgorelosti. Sprem­ljati je treba okolje, v katerem se otrok ukvarja s športom, in zagotoviti, da je varno in dovolj pozitivno, da v njem lahko naredi tudi napako. Tudi pričakovanja je treba prilagoditi starosti in spretnosti otroka. Včasih je lažje spodbuditi otroka k telesni aktivnosti, če ga vključimo v organiziran dogodek, ki ima vzporedno vsebino, kot je dobrodelni tek Hop na Grad ali pa DM pobuda Rastemo s športom. Koristno pa je tudi, da ima otrok vsaj en dan v tednu prost.

Doc. dr. Damjan Osredkar: Otrokom  ni treba teči maratona

Ponekod na podeželju otroci tudi danes opravijo veliko fizičnega dela. Ali ti otroci potrebujejo, če pustimo ob strani igro, za svoj telesni razvoj še kakšno drugačno, športno gibanje?

Fizično delo na kmetiji je enako koristno kot kolesarjenje na velodromu. Je pa res, da je slednje morda bolj zabavno.

Število vedenjskih in psihičnih motenj med otroki in mladostniki je danes večje, kot je bilo pred 20 leti in več. Kakšno vlogo lahko odigra šport na tem področju?

Otrokom, ki imajo na primer motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), fizična aktivnost pomaga, da se pomirijo. Tem otrokom že 20-minutni sprehod pomaga, da se bolje skoncentrirajo. Tudi otrokom z drugimi težavami lahko fizična aktivnost koristi pri premagovanju težav.

Kako dobro po vašem mnenju šport­ni pedagogi, trenerji in vaditelji razumejo gibalne potrebe otrok?

Kot pri vseh poklicih so med njimi tako odlični kot zelo slabi. Za praznik dela sem na teniškem igrišču videl trenerja, ki je morda pet let staro deklico zmerjal, kot ne bi smel niti odraslega. Velika večina drugih otrok je ob tisti uri še spala! Prepričan pa sem, da imajo dobri trenerji lahko zelo pomembno vlogo pri otrokovem odraščanju, saj imajo posebno mesto med odraslimi tega otroka. Ker imajo drugačen položaj, lahko otroku dajo tisto, česar staršem morda ne bi uspelo, recimo disciplino.

In za konec tega pogovora še čisto osebno vprašanje – s čim se ukvarjajo vaši otroci, če jih imate?

Imam dve hčeri, Iuna je stara 12 let in igra odbojko, Ita pa jih ima 15 in teče. Obe se s športom ukvarjata rekreativno in predvsem zato, ker ju to veseli. Obe tudi pomagata pri organizaciji dobrodelnega teka Hop na Grad. Sicer pa se v družini kljub napornim urnikom trudimo, da bi bili čim več fizično aktivni. Lani septembra je v reviji Scientific Reports izšel članek, ki je pokazal, da je lastništvo psa povezano z zmanjšanim tveganjem za srčno-žilne bolezni. Psa pri nas sicer nimamo iz tega razloga, vendar je že sprehod s psom nekaj, kar šteje. Sicer pa se poleti veliko potapljamo, hodimo na izlete, nedavno pa smo prekolesarili tudi Parenzano, kar se je vsem zdela fantastična izkušnja.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Jaka Zorman

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri