Že pred zadnjo soboto so ga oboževali številni, ga poslušali in se mu vsako jutro na Radiu 1 smejali. A ko je radijski voditelj Denis Avdić pred manj kot tednom dni v prenosu prireditve na prvem programu nacionalne televizije, ki je potekal v živo, pokazal sredinski prst razvpiti Hildi Tovšak, so ga vzljubili tudi tisti, ki ga prej niso poslušali.
“Potegnil sem z malimi ljudmi, kar je normalno, saj če delam na radiu, še ne pomeni, da sem drugačen. In ker večkrat povem, da sem Bosanec, potem naj bo tokrat to za vse tiste Bosance, ki so zaradi nje ostali brez plač,” nam je naravnost in brez obotavljanja povedal Denis, ki ne skriva, da je bila tudi njegova pot do danes nesporno enega izmed največjih radijskih voditeljev pri nas drugačna in ne ravno lahka, polna nasprotij in predvsem samo njegova.
Denis se je namreč pred 19 leti, tik pred vojno v domači Bosni, preselil k očetu v Kamnik. “Tik preden se je začela vojna, takrat sem bil v četrtem razredu, sem se preselil v Slovenijo. Med počitnicami me je oče, ki z mano nikoli ni govoril drugače kot slovensko, posedel v dnevno sobo in moral sem brati slovenske knjige. Tistega poletja ne bom pozabil nikoli, na glas sem moral brati po več ur, tudi do pet na dan, knjigo Pet prijateljev, da sem se učil jezika,” nam prve mesece v Sloveniji, ki je bila zanj nekaj povsem drugačnega kot njegova dotedanja domovina, opiše Denis.
“Čeprav nisem vedel, kaj piše v knjigi, sem bral in se učil. Jeseni sem šel v šolo in sedel sem nekje zadaj, bil sem tiho, ocene sem imel dobre, slovenščino sem znal za tri. V Bosni sem bil najboljši učenec v razredu. Večja težava je bila angleščina, ki sem jo do takrat imel visoko ocenjeno, a v Kamniku sem moral v svoji glavi prevajati iz bosanskega jezika v slovenščino in potem v angleščino,” se spominja Denis, ki bi sicer moral nazaj v Bosno, a se to ni zgodilo.
“Moj oče je v Slovenijo prišel s 16 leti. Mama in oče sta se ločila pri mojih 18 mesecih, oče se je tukaj še enkrat poročil, jaz pa sem ostal v Bosni s teto in staro mamo, saj se je tudi mama še enkrat poročila in odšla. Ko naj bi se končala vojna, pa naj bi šel nazaj, tak je bil dogovor, a vmes je moja stara mama umrla in se nisem imel kam vrniti in tako sem ostal tukaj,” še pove Denis, ki je moral kot otrok sprejeti drugačne navade, ki jih imamo v Sloveniji.
