Z Dašo Hrvatič, prej Podržaj, se poznava že nekaj let. Spoznal sem jo, ko je prvič stopila na oder lepotnega tekmovanja Miss Hawaiian Tropic in takrat je mlado, komaj 17-letno plaho dekle izpod gorenjskih gora naredilo vtis na vse nas, tudi name.
In ko je kot aktualna misica obiskala poškodovanega Rajka Hrvatiča (takrat sta se namreč spoznala, op. a.), se mi še sanjalo ni, da bo ena od mojih najboljših prijateljic čez tri leta postala gospa Hrvatič in da bo pod srcem nosila njunega otroka. Vez prijateljstva je ostala in tako je ob naravnem soku in na toplem primorskem soncu nastal ta ekskluziven intervju za bralce revije Story brez dlake na jeziku in brez ovinkarjenja, takšen, kot je Daša: nasmejana, vihrava in duhovita.
Story: Daša, ste se že navadili na nov priimek? Kakšen je občutek biti gospa Hrvatič, kako se počutite, ko se podpišete z novim priimkom?
Na novi priimek se še nisem navadila. (smeh) Če me kdo pokliče gospa Hrvatič, se sploh ne zavedam, da s tem misli mene. (smeh) Tudi s podpisom imam še vedno težave, saj sem se vse življenje podpisovala Podržaj in gre roka kar po svoje, tako pač je, kaj naj, priznam. (smeh) Ampak mislim, da se bom kmalu navadila. Občutek biti gospa Hrvatič? Hmm … Nič drugače ni kot prej, ko sem bila gospodična Podržaj. Mogoče se počutim le malo starejša. (smeh)
Story: Pa ste morda obdržali tudi svojega nekdanjega, mislimo seveda priimek?
Starega priimka nisem obdržala. Zdi se mi bolj enostavno, če imam le en priimek, mar ni tako? Saj imam tudi samo enega moža. (smeh)
Story: Ali je bila vaša poroka takšna, kot ste si predstavljali, ko ste bili še deklica?
Od nekdaj sem sanjala o kar veliki poroki, na kateri bi bili vsi, ki mi kaj pomenijo - družina, sorodniki, prijatelji. Glede na to, da je bila poroka kar velika in da so bili na njej ljudje, ki jih imam rada, lahko rečem, da so se mi sanje uresničile. Poroka je bila čudovita, organizatorji so nama pričarali res veliko presenečenj in ustvarili nepozaben dogodek, zato najlepša hvala Rebeki Dremelj Škaler in Agenciji AVI!
Story: Kaj bo tisto, po čemer si boste poročni dan najbolj zapomnili?
Verjetno si ga bom najbolj zapomnila po obeh obredih, civilnem in cerkvenem, ki sta bila zelo čustvena in romantična, po dobri zabavi in predvsem čudoviti družbi. Poroka je res eden izmed najbolj nepozabnih, morda celo najbolj nepozaben dogodek v življenju. Ampak to vam bom znala povedati februarja, po porodu. (smeh) Ni mi žal, da sem se poročila. Pravzaprav sem poroko že komaj čakala! Vse od trenutka, ko sem se zavedela, da si z Rajkom želim preživeti vse svoje življenje.
Story: Je bila odločitev, da se poročite tako cerkveno kot civilno, vaša želja ali je bila to želja obeh?
Cerkvena poroka je bila bolj moja želja kot Rajkova. Videl pa je, da si to želim, in seveda sodeloval, kaj pa mu je preostalo, saj se je odločil, da se poroči. (smeh) Jaz sem si želela cerkvene poroke, ker se mi obred zdi prelep, prav tako pa je grajska kapelica, kjer sva se poročila, zelo idilična. Imam vse svete zakramente in zakaj se ne bi poročila tudi cerkveno, čeprav verujem v Boga (oziroma nekaj višjega), ne pa v Cerkev! Poleg tega sem se zavedala, da bo to veliko pomenilo moji stari mami, saj me je prav ona od nekdaj vzgajala v krščanskem duhu.
Story: Očitno je, da imate moža zelo radi. Kaj je tisto, kar ima Rajko, pa drugi nimajo?
Rajko navzven deluje precej nedostopen, brez čustev in podobno, vendar je v resnici eden izmed najbolj dobrosrčnih, ljubeznivih in nežnih ljudi, kar jih poznam. Pravzaprav je kar občutljiva dušica. (smeh) Tega sicer ne pokaže, a sem sčasoma spoznala, da se za 'fasado' skriva zelo nežen in ljubeč moški. Kljub temu pa je še vedno zelo možat in prav ta kombinacija me pri njem najbolj privlači: grobo in nežno.
Celoten intervju si preberite v novi številki revije Story.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
